recimo da to našo čikn Slovenijo razprostremo in nato nekako zvijemo v kroglo, v en tak mikro planet, ki sam od sebe, neodvisno, poskakuje, ali karkoli planeti že počnejo, na svoji poti okrog sonc. odvisni bi bili samo od sebe in od naših naravnih dobrin. nobenih kreditov, izvozov in uvozov, klanjanj, diktatov, kazni, nevarnosti, nič. sami, ping pong po vesolju.

bi živeli boljše ali slabše kot sedaj? bi bili bolj odgovorni sami za sebe in celotno situacijo? bi imeli krizo? bi sploh bilo kaj drugače? mislim da ne. imamo kar imamo in vse, kar smo, kot narod sposobni doseči. 

nekdo nam je nekoč, down the line, nekako prodal, nam tako všečno idejo, da smo nekaj več, sposobni, samostojni, vredni. kar, če smo pošteni, niti ni bilo tako težko, glede na to, da smo narod, ki je preživel samo zato, ker se je celotno svojo bledo zgodovino vsem velikim klanjal, prilagajal, jim služil. in vsak hlapec sanja o tem, da bi bil gospodar. na žalost so to le sanje, živimo pa realnost, ki nekako kaže neko drugo sliko. 

zgodovina pa nam je prinesla še nekaj drugega. ker so nas vedno vodili drugi, smo vedno imeli tudi krivca, nekoga tam zgoraj, ki je bil kriv za naše težave, tegobe, nekoga, ki nas je tlačil in hlapčil. to nam je ostalo zapečeno v zavesti in tako smo sedaj popolnoma nezmožni sprejeti odgovornost za lastne težave, nezmožni poglobljenega vpogleda vase. a brez tega ne bo šlo, to je osnova za kakršno koli spremembo, tako na osebnem, kot na vseh ostalih področjih.

brez visokih pričakovanj in ciljev seveda ne gre, so osnova razvoja, a prav tako, če ne še bolj pomembno, je prepoznavanje realnosti in prevzemanje odgovornosti.