Prikrito prestrukturiranje kmetijstva 1 del:

Krčenje avtohtonega kmetijstva v Sloveniji enaindvajsetega stoletja s subvencioniranjem, upravljanjem z uzakonjenimi lažmi in zavajanjem javnosti.

Prikrito prestrukturiranje kmetijstva v 21. stoletju se je začelo s subvencioniranjem ekoloških kmetov leta 1997/98.

Večina današnjih vinogradov, so plod državnih investicij v privatno vinogradništvo. Država namreč je že dvajset let največji investitor javnih sredstev v zasebne vinograde, kjer se prideluje tudi v povprečju vse cenejše vino lahko tudi vse nižje kvalitete v boju za čim boljše razmerje med ceno in količino. Komunalne čistilne naprave se jeseni zamašijo, zaradi zavrženega vina, ki je že sedaj cenejše od piva. Država kot glavni investitor javnih sredstev v vino potem svoj nadzor pridelave in prodaje vina utemeljuje na javnem interesu s trošarinskimi modeli, da bi zagotovila vire kompenzacije stroškov in škode pri potrošniku na zdravju zaradi pitja cenenega vina. Obstaja še kaj bolj bizarnega? Le kje se pa tukaj skriva javni interes?

Če imate vsako leto nove odprte zadeve z ministrstvom za kmetijstvo in jih ne morete zapreti, da se zato te nabirajo iz leta v leto, ali če imate 10 novih zadev v enem letu, vam je že lahko jasno, da ste pri kmetijski upravi zapisani na listi za eliminacijo. Medresorski sestanki inšpektorjev in skupno nastopanje so nekaj običajnega, da tako zagotavljajo „prehransko varnost“ in „sledljivost“. Ko pa inšpektorju izpostaviš nestrokovnost, ki ga odraža njegova globa in njegova zakonska zahteva, pa ti pove, da za to ni pristojen. Temelj za delo inšpektorja se pogosto nahaja v uzakonjenih nesmislih, zavajanjih potrošnika in lažeh. En primer je lahko vino, drugi pa je lahko živinoreja in meso...

Na seznamu sem že desetletja, zaradi ekološkega kmetijstva in zavračanja nepravilnosti na MKGP. Prve subvencije v Sloveniji so bile za nekaj let podeljene samo nam v NVO organiziranim ekološkim kmetom na osnovi EU smernic. Utemeljitev, ki jo je podalo javnosti takratno MKGP leta 1997, da želi s subvencijami podpreti razvoj ekološkega kmetijstva in povečati ekološko pridelavo v Sloveniji, je bila prva laž, ki je dobila kratke noge z ustanovitvijo subvencioniranja integriranega kmetijstva. Bilo je to leta 2000, hkrati z zakonodajo za prevzem nadzornih služb iz rok obstoječim NVO, ter predajo le te v monopolne roke državne uprave.

S prvimi leti subvencioniranja so bile same težave: prevare, manipulacije in zlorabe in potvorbe podatkov,... Potem zanje več nisem zaprosil, saj sem iz takšne prakse sklepal, da ne gre za iskren namen pač pa za na vrvico privezan izmikajoč se korenček. Imel sem prav in današnje dejavnosti MKGP to potrjujejo. Leta 2000 sem tudi iztopil iz nadzora zaradi monopola in nižanja kriterijev, ki so jih uvedli z zakonom ob prevzemu monopola nad ekološkim kmetijstvom. Monopol so odpravili s cepitvijo prve državne službe na dve in ga na novo vzpostavili na višji ravni.

Ko sem v intervjuju objavljenem na spletni strani Zdravo Slovenija omenil ta prevzem, se je na FB oglasila dolgoletna vodilna kontrolorka ekološkega kmetijstva Polonca Repič z izjavo, da "nikoli nisem imel Demeter certifikata". Čeprav sem vlogo za subvencije pred letom 2000 vložil na osnovi certifikata Demeter, „sistem“ danes o tem nič več ne želi vedeti. Še bolj škodljiva za potrošnika in eko kmete, je bila deset let trajajoča zloraba ekološkega kmetijstva za promocijo integriranega kmetijstva, z zavajajočim vizualnim enačenjem pri označevanju in s povsem očitnim poudarjanjem te podobnosti, z izgovorom, da gre pač za nizanje ponudbe v državni shemi. Pikapolonice so številčne tam, kjer so problemi!

V upravi stroka in znanje nimata besede, sta bolj potrošni materijal. Drugod je namreč marsikje ekološki nadzor zgolj to, nadzor ekološkosti, storitev podeljevanja blagovne znamke. V Sloveniji je eko nadzor pretežno upravna represija nad kmetom.

Tisti, ki zavračamo sodelovanje s koruptivno javno upravo, ker ne želimo sodelovati v pranju denarja, smo podvrženi sistemskemu izčrpavanju z upravnim in finančnim nasiljem nad vsakim segmentom naše pridelave. Zanimivo, pa sem ponudil, da gremo vsak svojo pot, a za upravo to ni sprejemljivo.

Zaradi Upravnih zlorab, nezakonitosti in kaznivih dejanj, ki so se zgodile že v desetletjih pred tem s strani MKGP (pa jih pravna služba MKGP ni nikoli hotela vsebinsko obravnavati), sem odklonil vsako nadaljnje posredovanje podatkov Upravi. Na UE Izola so mi že takoj zagrozili z odvzemom zemlje in enako mi je na zahtevo, da obravnavajo na MKGP sporne zadeve, grozila ga. Marija Sedminek, ki na moje številne prijave nepravilnosti ni nikolii podala nobenega vsebinskega odgovora. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov mi je v sled sistematičnega zavračanja odgovornosti za degradacijo oddanih zemljišč po poplavah in divjadi, z njegovo aktivno udeležbo pri krčenju habitata divjadi, tj. gozdov za vinograde, umeščanju turistično športne dejavnost v gozd in z zavajanjem pri oddajanju poplavnih območij za namen vinogradništva in poljedeljstva, pa tudi z oviranjem posesti na naših lastnih površinah, po vsej povzročeni škodi še izterjeval najemnine za ista degradirana zemljišča, ki jih ni želel izvzeti iz pogodbe. Danes me izsiljuje za trajne nasade v zasebni lasti, za katere je končno v paketu prekinil celotno najemno pogodbo. Najemnine je izvrševal  na osnovnih sredstvih, hotel je tudi zemljišča in hišo.

Na željo sodelavca na kmetiji sem leta 2006 pridelavo ponovno prijavil v Ekološko kontrolo. Dne 03.08.12 10:28 sem prejel elektronsko sporočilo kontrolorja Bernarda Sadek, kjer med drugim navaja:“ V kolikor želite tržiti vino z oznako »ekološki«, se bo pri vas izvedla kontrola predelave grozdja v vino (kletarjenje) po Izvedbeni Uredbi Komisije (EU) št. 203/2012, ki se začne uporabljati s 1.8. 2012. „ . Ko je kontrolor Marko Barden prišel septembra v kontrolo, je najprej želel vedeti, če bom dal vino v nadzor po novi izvedbeni uredbi. Vprašal sem ga, če se pogoji sploh kaj razlikujejo od konvencionalnih. Pritrdil je, da praktično ni razlike. Enako sem sam razbral iz primerjalne tabele med eko- in konvencionalnimi dovoljenimi ukrepi v vinarstvu. Zato sem nadzor vina odklonil, ker bi to bil le ponižujoč znak, ki bi ga po tem moral uporabljati, za svoje biološko dinamično vino. G Barden se je odzval s takšno upravno represijo, da z njegovo kontrolno službo nismo prišli več skupaj. Škode sem imel v le nekaj mesecih za več tisočakov, pa še Ga Polonca Repič svoje sporne protizahteve izterjuje več let prek Oddelka za verodostojno listino (četudi je dala odpoved: vrgla bombo in pobegnila) in kolikor vem dokazi njenega pohlepa po mojem denarju po principu: najboljša obramba pred očitanimi ji nepravilnostmi je napad nad mojim premoženjem, še vedno visijo nad mojim računom, traktorjem, hišo in zemljo, saj zadeva na sodišču ni ustavljena, stroški postopka pa se izterjujejo na mojem računu brez prilivov. Zato bom problemetiki posvetil posebno pozornost v prihodnje.

Od tedaj mi zaradi odklonitve posredovanja podatkov inšpektor za vino, g Darko Cerkvenik povprečno na leto naloži 2500 eur glob in jih sedaj izterjuje že na vseh mojih virih ( priloga: http://www.publishwall.si/danijel.mivsek/photos/photo/265031). Skupno me Vinski inšpektor s sodnimi in upravnimi taksami bremeni za 12 do 14 000 eur in mi želi odvzeti osnovna sredstva, zasebna zemljišča in kmetijio. Zakaj je podatek o vinski in grozdni pridelavi v zasebnem nasadu trsov lahko vreden 3500 eur vsako leto, je nagradno vprašanje za slovenskega potrošnika. Utemeljitev inšpekcije je: delovanje v nasprotju z javnim interesom in siva ekonomija, ker brez prijave pridelka ne morem pridobiti dokumenta analize vina. Dober trik, če bi to zagotavljalo prehransko varnost, bi se to igro še igral. Pa poglejmo nekatere predpostavke vinarstva:

„Vsa vina so ekološka“ to dogmo enološko vinarske utrdbe dokazuje omenjena izvedbena uredba, na katero smo ekološki vinogradniki in vinarji čakali 15 let. Za intervju v Odprti kuhinji sem navedel nekaj preprostih resnic o naravnem vinu, ki so bile tako sporne za enologe, da so jih v isti izdaji revije v svojem prispevku demantirali. Ravno ta monopol je sistem uzakonjenih laži o vinarstvu danes, ko želijo male vinarje uveljavljeni enologi velikih vinskih navez še bolj vkleniti v upravne verige in spremeniti v molzne krave (https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174575629). Zatrjujejo, da male pridelovalce potrebujejo: da, vendar ne kot konkurenco, pač pa kot vir poceni grozdja, ker se jim ga več ne bo izplačalo predelovati v vino zaradi upravnih zahtev, slednjič pa bodo predajali vinograde skupaj s svojimi vložki kletem, ker bo odkupna cena monopolno prenizka. To je pot, ki jo država že tlakuje korporativnemu upravljanju z vinarsko vinogradniško branžo.

Upravno izsiljevanje je nesprejemljivo že sedaj, ko se na prehransko varnost sklicujejo na osnovi obvezne analize količin naravno prisotnih sestavin vina in žvepla, ki je edina primes v vinu, ki ni zdravju nevarna, enako niso napake v vinu nevarne, že zato, ker slabega vina nihče ne pije rad. Nevarnost v vinu predstavljajo tiste novi, ki jih v okusnem vinu ne moremo zaznati, pa so prisotne: ostanki škropiv in nekaterih enoloških sredstev. S tem, ko se usmeri pozornost javnosti v žveplo, je doseženo obsežno zavajanje potrošnika vstran od vseh ostalih primesi, ki pa so dosti bolj nevarne za zdravje; to so ostanki vseh sistemskih in pol sistemskih škropiv in nekaterih enoloških sredstev. Že samo vsebnost bakra, v vinu je bistveno bolj nevaren dejavnik varnosti vina saj je v slovenski raziskavi bila odkrita prekoračitev dopustne vrednosti pri moštih pri več kot 50 % vzorcev in se njegove vsebnosti v vinu ne preverja rutinsko pred oddajo vina na tržišče, čeprav se ga tudi v vinarstvu uporablja. Za presežek bakra ob trgatvi pa je dovolj pomanjkanje dežja. Res pa je, da se baker s procesi nastajanja vina izloči praviloma vsaj do te mere, da ga zaužijemo z vinom le kot element, v obsegu, ki ga telo naravno porabi zase. Tako ostaja največja težava nespranega bakra večja sterilnost grozdja ob trgatvi in slabo vretje. Povsem drugače je z morebitno unikatno mešanico kemikalij, ki je nihče v vinu ne išče.

Nihče vam ne more dokazati, da je glavobol posledica zastrupitve ravno z žveplenimi spojinami in žveplom. Če pijem svoje vino, ki je sicer malo žveplano, me glava ne boli, ustekleničenega vina z vsemi certifikati pa se ravno zaradi glavobola izogibam. Težava z žveplom je povezana s slabim vretjem in kvarnimi procesi, ko ni dovolj živih sortnih kvasovk ter s slabšim zdravjem grozdja. V biodinamiki si še posebno takrat pomagamo s kozmičnimi ritmi, koledarjem in skrbjo za zdrave kvasovke na grozdju.  Ker ne pristajam na uzakonjeno zavajanje potrošnika in uzakonjeno podlago za izsiljevanje podatkov moje skromne biološko dinamične pridelave vina, sem podvržen sistematičnemu upravnemu nasilju.

Večina današnjih vinogradov, so plod državnih investicij v privatno vinogradništvo. Država namreč je že dvajset let največji investitor v zasebne vinograde, kjer se prideluje tudi v povprečju vse cenejše vino vse nižje kvalitete v boju za čim boljše razmerje med ceno in količino. Komunalne čistilne naprave se jeseni zamašijo, zaradi zavrženega vina, ki je že sedaj cenejše od piva. Država kot glavni investitor javnih sredstev v vino potem svoj nadzor pridelave in prodaje vina utemeljuje na javnem interesu s trošarinskimi modeli, da bi kompenzirala potrošniku škodo na zdravju zaradi pitja vina. Obstaja še kaj bolj bizarnega?

Moj vinograd je plod dela in investicije moje družine. Vsako vmešavanje pod pretvezo lažne zakonodaje je motenje posesti. Moje vino ni plačano v naprej prek subvencij, zato je cena višja in je prodajna pot minimalistična, enostavna. Vina imam vedno manj, ker je moja kmetija postala naravni rezervat za divjad na begu pred turizmom in športom, ki ga Občine in Vladni urad za kohezijo in regionalni razvoj s čezmejnimi projekti financirajo v gozdu in na poljih. Ne glede na vse nasilje Uprave, ekološka dejavnost kmetije Mivšek letos praznuje 26. obletnico, biološko dinamična dejavnost pa 21 obletnico. Več kot dovolj velik razlog Javni upravi, da vse to dobro, kar se največ iz trte da narediti, uničijo z menoj vred. Pozivam jih, da svoja dejanja pojasnijo na zakonu in zdravi pameti, potem bomo skupaj na stvar pogledali še strokovno in znanstveno.

Danijel Mivšek, ekološki kmet od leta 1993,  biološko-dinamični kmet od leta 1998.