Članek
Zavedeni v nasilje nad divjadjo?
Objavljeno Mar 28, 2019

Zavedeni v nasilje nad divjadjo?

Nismo tukaj zato, da vse uničimo, pač pa zato, da se naučimo živeti dostojno v spoštovanju do drugih ljudi, do skupnosti in do narave, katere del smo tudi sami. Prihajamo z različnimi zgodbami in ustvarjamo nove zgodbe, pri tem pa smo lahko do okolice odgovorni in sočutni ali pa brezbrižni, odtujeni in zagrenjeni. Na ta način smo vsi lahko na videz zavedeni v masovne vzorce družbenega obnašanja, ki odražajo tudi pravno, upravno in kulturno raven urejenosti družbe. Pogosto smo zavedeni v konflikte, ker se nam dogaja krivica, in mislimo, da smo upravičeno jezni na soseda, divjad, lokalno upravo ali državno upravo. Pogosto si je v dani dituaciji težko predstavljati, da obstajajo možnosti za ureditev razmer.

Čeprav je vse res, kar se dogaja, imamo obenem tudi vso svobodo o vsem vedno znova ponovno premisliti in iskati rešitve, ki bodo koristile vsem, tudi drugim ljudem, bitjem in naravi. Tudi kmetje, gospodarstveniki in politiki bi lahko bistveno bolje ravnali pri svojih izvajanjih, upoštevajoč sočloveka, naravo in svojo lastno soodvisnost od okolja. Na področju ravnanja z divjadjo in njenim življenjskim prostorom smo dosegli najnižjo raven sočutja in spoštovanja v zgodovini. Potisnili smo jo v skrajno stisko na različne načine, na različnih krajih. Krčenje življenjskega prostora divjadi za postavitev vedno novih subvencioniraih nasadov in vojni podobno stanje v preostanku gozda preko doživljanja stresa prinaša močno instinktivno vzpodbudo pri razplodu vrst, ki jih moramo zato še močneje redčiti.

Vožnja z moto-kros motorji v naravnem okolju je zagotovo primerljiva s streljanjem iz avtomatskega orožja na hodniku porodnišnice. Motokrosist z veliko hitrostjo spreminja položaj izvora in ob ponavljajočem sunkovitem dodajanju plina motorju odmeva od okoliških gričev. Zato se živali zdaj prosto gibljejo vsepovsod drugod, hranijo in kotijo pa se raje v vinogradih in na njivah, brez strahu in občutka za nekdaj naravne meje, ki jih je kmet vzpostavil večinoma že tako, da je bil prisoten na njivi ali za strašilo obesil preznojeno obleko oziroma kako naravno odvračalo. Post-travmatski prilagoditveni sindrom pri divjadi vse bolj kaže zobe kmetijski pridelavi v Sloveniji. Odraža se v spremenjenem vedenju divjadi, že zaradi rednega vdora človeka v njen primarni življenjski prostor s hrupom, kakršnega si v lastnih naseljih ne želimo. 

Pred nekaj leti smo spremljali javne nastope motokrosistov z zabrisano identiteto, ki so zahtevali poligone, da nebi več povzročali škode v naravnem okolju, mediji pa so povzemali nemoč oblasti, da vzpostavi red na tem področju. Danes kmetje „vzpostavljajo red“ na svojih obdelovalnih površinah z uporabo motokrosa za pregon divjadi. Žal se problem ohranja, tudi če hrup izvajamo na obdelovalnih površinah in lokalnih cestah, ker je vplivno območje takšnega hrupa premočno in prostorsko preobsežno, učinkov pa ni možno nadzorovati ali načrtno uporabljati na nekem ciljnem območju. Posebno ne po povzročitvi vsesplošne tovrstne travme vsem vrstam divjadi in ptičev v osrčju gozda.

Zelo je aktualna in razširjena tudi uporaba štirikolesnikov za panoramske vožnje po gozdnih in hribovitih cestah, že zato, ker so nam cenovno dostopni, in jih opravičujemo z njihovo uporabnostjo ter gibljivostjo na slabo vzdrževanih cestah. Vse bolj se Slovenija uveljavlja tudi kot mednarodni turistični cilj športnega moto-krosa v naravnem okolju in »BMX« spustov.

Neodzivnost oblasti na pojav in odsotnost kakršnihkoli označb prepovedi prometa za športno turistične dejavnosti z motorji v naravnem okolju nas postavlja v zelo perečo situacijo za kmetijstvo, ki zaradi zdaj že desetletne pasivnosti lokalnih oblasti in države RS na terenu prinaša trajne spremembe v obnašanju divjadi zaradi posledic travm in prilagoditve stresu. Zato predlagam ponovni premislek, tudi tistim, ki jim je ta šport zlezel pod kožo. Enako predlagam zaenkrat nemim opazovalcem, pa tudi tistim, ki trpimo posledice neposredno, z izgubo pridelka, kar prinaša za sabo izgubljen vir lokalno pridelane hrane vrhunske kakovosti za nas, prebivalce Slovenije. Tudi za sistemsko ureditev razmer v praksi še vedno obstaja upanje.

Če interes javne uprave ni jasno določen in problem še ni prepoznan, to pomeni, da imamo prebivalci lokalnih skupnosti dolžnost opredeliti se in pravico sami poskrbeti za našo boljšo prihodnost. V tem primeru nas ravno vrnitev v stanje iz preteklosti, ko je na vrtovih, njivah in poljih bilo še možno kaj pridelati, edino lahko pospremi v svetlejšo prihodnost.

Ob spremembi našega ravnanja z življenjskim okoljem divjadi skozi obdobje življenja – najmanj ene ali dveh generacij divjadi – bomo lahko postopoma povrnili njeno obnašanje v tisto, kakršno je bilo pred 20-imi leti, ko so bile škode pretežno točkovne in bolj simbolične. Ko se nismo še jezili na divjad, ker nam ni kaj dosti hodila v zelje.