Gozdni motokros, množični turizem in šport v Sloveniji zelo verjetno ustvarili splošno neravnotežje v habitatu divjadi, na obdelovalnih in pašnih površinah in tudi v naseljih

Najbolj je dogajanje na moji kmetiji zaznamoval - za streljaj oddaljen - čezmejni EU projekt Revitas. To je občinski projekt »revitalizacije podeželja« s športno-turističnimi dejavnostmi v gozdu z: „obsežnim trasiranjem športno turističnih poti“ in vzporedno divjimi vožnjami s kros motorji in gorskim kolesarjenjem po teh označenih poteh v osrčju gozda. Ta dejavnost je na moje obdelovalne površine in tiste na drugi strani gozda, ter v sama naselja v zavetje pregnal vso divjad na stalno hrano in bivanje. Ta se je skladno z zakonitostjo posledic šoka in ponavljajoče se travme skozi več generacij tudi prekomerno množila. Konstantno vojno stanje v gozdu, ki z neznosnim hrupom, hitrim premikanjem izvora hrupa, nepravilnim odmevanjem hrupa in neprestano poplavo človeških vonjav in ostankov goriv, (lovci za odganjanje prašičev priporočajo dizelsko gorivo), še dodatno pa v kombinaciji vsega naštetega pomeni popolno razgradnjo življenjskega prostora divjih živali kakršnega so poznale tisočletja.

Turistični projekt v bližnjem gozdu je med drugim morda tudi odgovor na mojo prepoved izvajanja samovoljnega turizma in športa v vseh oblikah na mojih obdelovalnih površinah. Nihče od nosilcev lokalne turistične dejavnosti me nikoli ni vprašal za dovoljenje. Dovoliti izvajanje turizma na najetih državnih površinah pa tudi sicer ne bi mogel, že za to, ker me je k temu zavezovala najemna pogodba. Tako v nobenem primeru zaradi vpliva brezobzirnega izvajanja dejavnosti turizma in objestnega športa na obdelovalnih površinah in v gozdu nisem mogel nemoteno upravljati s svojimi in najetimi površinami, niti nisem mogel pobrati sadov svojega dela. Zaradi posledično v povprečju polovičnega izpada dohodka od pridelave na primarni ravni škode skozi obdobje 15 let lahko govorim zdaj že o trajni degradaciji vseh zemljišč moje kmetije, še posebej zato, ker so me neposredne posledice dogajanja onemogočale tudi pri vzpostavitvi zaščite pred posledicami teh dveh dejavnosti na obdelovalnih površinah in v gozdu, ki se tudi še vedno izvajata. Prve kole namenjene za ogrado jemlje čas že 11 let, saj živim v izrednem stanju ves ta čas. Divjad pa še vedno doživlja mojo kmetijo kot svoj dom v izgnanstvu.

Govoriti o vse številčnejši divjadi in o neznačilnem obnašanju in razplodu le te, ter o vdoru v človeški življenjski prostor kot o posledici zaraščanja obdelovalnih površin, je povsem zavajajoče. Odraža neznanje in nepoznavanje, morebiti pa nasprotno tudi odraža načrtno uporabo divjadi ali namerno dopuščanje motokros-turizma v gozdu za uničenje samo-oskrbnega kmetijstva. Kajti iz pridobljenih anket lokalnega prebivalstva je razbrati, da se je kmetijstvo za lastne potrebe v zadnjih 20-ih letih postopno opuščalo zaradi vse večjih težav z divjadjo na obdelovalnih površinah, prezahtevnih zaščitnih postopkov in preslabih učinkov zaščite s tradicionalnimi metodami odvračanja divjadi. Ograda, ki je učinkovita, stane preko trideset evrov na tekoči meter, a ni večna. Bistvena sprememba v gozdu v tem obdobju pa je vdor množičnega turizma, športnega kolesarjenja in motociklizma.

Motokros na Medljanu s tradicijo od leta 1990

Prvi motokrosist na Medljanu je bil sosedov mulec. Ko je dirkal prek mojih njiv in nasadov, sem ga ustavil in mu prepovedal nadaljnjo vožnjo. Medtem, ko so se tožili, da jim gre »finančno težko« in da jih drugi oviramo, so imeli dovolj za takšno igračo. Nekako naravno se mi je zdelo, da ta „helikopterska ropotulja“ nima mesta na mojih obdelovalnih površinah. Zakaj je temu tako, je jasno danes in prepoznavno iz razmer v celotnem slovenskem kmetijstvu. To k sreči takrat na mojih obdelovalnih površinah tudi ni postala navada, kljub novim poskusom. Še najteže je prepoved sprejel njegov oče, ki je tisti popoldan v znamenje protesta, češ; „kako si upaš odločati o svoji zemlji“, večkrat zapeljal sto metrov v obe smeri mimo naše hiše v značilnem hrupnem stilu prestavljanja prestav in dodajanjem plina, med tem, ko je v hiši že dlje kot pol leta ležal bolan oče. Jasno, da vsaka prekoračitev meja in nato prepoved prinaša tlečo jezo na dolge proge in to dirkanje po obdelovalnih površinah se je izkazalo kot le ena od oblik vdiranja v prostor moje kmetije s športno-turistično dejavnostjo in ob porabi javnih sredstev. To poslanstvo ustvarjanja hrupa je nato prevzel neki fant iz bližnje vasi, ki je v nadaljnjih letih s svojim motokrosom, s kopico pajdašev z navadnimi Tomosovimi motorji vztrajno dražil mojega psa s svojimi glasnimi motokros mimohodi na lokalni cesti ob hiši. Moj pes je lajal, njim pa se je to zdelo zelo zabavno. Ko se mu je nekega dne motor v bližini pokvaril, sva se lahko pogovorila, pa tudi s psom sta se pobližje spoznala, kar je zaleglo.

Motokros v vsako slovensko vas: ali javna uprava z dvojno politiko, dopuščanjem in tiho podporo motokros-dirkam v naravnem okolju zatira slovenske kmete?

Tako bi lahko naslovili članek o dejanjskem stanju in ne sluteni resnici o vsej divjadi v Sloveniji, kjer imamo podivjano divjad, ki se giblje in množi povsem nenaravno in vsepovsod izven gozda, ker se po njenem lastnem bivalnem prostoru nenadzorovano gibljejo podivjani motokrosisti, vozniki štirikolesnikov in BMX kolesarji. Šest mesecev sem pošiljal dopise na več državnih organov, pa še nisem v zvezi s tem dobil niti enega samega konkretnega odgovora ali odziva v praksi, da bi z gotovostjo trdil, da je dogajanju v gozdu in obdelovalnih površinah konec, da je morebiti prepovedano, in kakšni bodo ukrepi. Zahteval sem izpis mojih desetin prijav od policije, a sem prejel le zapis ene prijave vožnje z motorjem. V tem času je bilo izvajanje motokrosistov v gozdu še posebej glasno in provokativno, po 13ih letih pa je ravno v tem času več mesecev pisanj več ministrstvom in javnim službam prišlo do tega, da je motokrosist spet vozil v neposredni bližini mojih njiv, medtem, ko sem nabiral zelenje za trg. Tam sta celo dva moža pila pivo, kar se nikoli prej ni zgodilo, da bi me vprašala, če je pri nas kaj srn in mi razlagala svoje domače razmere s srnami v Izoli. Zato se ne morem znebiti tega vtisa, da poteka krožna komunikacija med menoj, ministrstvi in policijo ter motokrosisti prek odziva v spremembah proge in izbire dneva dirke, pa tudi spremembe sloga dirkanja, že več mesecev. Nenazadnje še ne vem, čemu naj pripišem umirjanje dogajanja v proti požarni gozdni preseki in povečanje hrupa in prometa z motokrosom izven gozda.

Med tem, ko je Policija potrebovala 10 let, da se je izrekla za nepristojno za športno turistične dejavnosti v gozdu, lovska, gozdna in okoljska inšpekcija niso podale meni ne javno še nobenega odziva na problem motokrosa, gorskega kolesarstva in drugih športov in turizma v gozdovih in širšem habitatu. Še manj je lahko komurkoli jasno, kako bodo to preprečevali ali sankcionirali. Bo lovec s puško ustavljal motokrosiste, ki nikoli prej niso bili tako zagnani in provokativni v svojih dejavnostih v gozdu, kot ravno to zimo in pomlad, odkar sem se odločil o tem pisati javno in ministrstvom.

Rezultat v zadnjih mesecih je nekako tak, da se na trenutke zdi, da motorji manj ropotajo, kot bi nadeli nazaj dušilce zvoka, potem pa imamo ekshibicionistične recidive v vinogradih, pred kratkim vrezanih v gozd in trajno zaraščenih površinah na obeh straneh hriba Medljan in na lokalni cesti Šared - Medljan. Tako izrazito objestnih voženj po hribu Medljan že zelo dolgo ni bilo, zato lahko ocenim le, da gre ali za povsem podprto in zaželjeno ravnanje s strani lokalne in državne oblasti, kot tudi policije in vseh služb, ki jim je oblast predala pristojnosti za motokros v gozdu ali za preprosto provokacijo z dokazovanjem nedotakljivosti motokrosistov. Občina Izola je po besedah župana Danila Markočiča sicer zagotovila, da bo na vhode svoje športno-turistične poti prek protipožarne gozdne preseke Cetore - Korte, ki jo motokrosisti še vedno vsaj delno in občasno uporabljajo, postavila označbe za prepoved vožnje z le-temi.

Moto-kros in gorsko-kolesarjenje, adrenalinska športa, ki že imata v praksi vso prednost pred kmetijsko pridelavo. Provociranje kmetov je standardno ravnanje. 

Veliko je v Sloveniji dogodkov, ko so bili lastniki zemljišč tarče postopkov pred kazenskim sodiščem, sam pa se sprašujem ali je vse to sploh še verodostojno, ob interesu take reke motokrosistov in gorskih kolesarjev, ki se prosto gibljejo po naravnem okolju. Že pred morda 20-imi leti so z motokrosom v bližnji vasi neznanci izkopali krompir v rasti. Pritiski na državne inštitucije, parlament in pranje možganov javnosti o nujnosti zakonske umestitve gorskih kolesarjev v pohodniške poti, češ, da gre za enako stvar, so zelo laično zasnovane in nimajo za seboj nobenega premisleka o sistemskih vplivih na okolje in dolgoročnih posledicah na okolje in na druge dejavnosti v naravnem okolju, kot je npr. kmetijstvo z več-tisočletno domovinsko pravico in po mojem skromnem mnenju večjo eksistencialno pomembnostjo za skupno dobro vseh. Zakaj bi morali s kolesi zapeljati s kolovozov na steze, mi ni povsem jasno, četudi sem v mladosti veliko pretekel in prekolesaril, in bi to še rad počel, namesto, da se ubadam s škodo po divjadi in izpadom dohodka ob dvojnem delovniku, zaradi športno-turistične dejavnosti v gozdu in njegovi bližini.

Pridobivanje na hitrosti in deležu adrenalina v krvi pri vstopanju v gozdove, gore in obdelovalne površine, bi bilo možno povezovati z generacijo, ki je odrasla z video-igricami, akcijskimi filmi, instant hrano in adrenalinskimi športi, ki je na neki točki spoznala, da živi nezdravo ali premalo zanimivo, in je prepričana, da bo za odpravo posledic adrenalinskih odvisnosti dovolj to, da se s svojim notranjim svetom premaknejo v naravno okolje. Mestno življenje ne nudi vzgoje za bivanje v naravnem okolju in je vendar potrebno razumeti, da je meščan na deželi še gost in turist. Če je turist, še nima pravice reči, da je vaški pes anti-turistični problem, ker laja. Ko sem sam v gorah, jih hvaležno doživljam kot darilo bivanja na zemlji, ne pa kot predmet izkoriščanja ali za nadomeščanje lastne notranje praznine. Notranjega miru ne pridobimo z izkoriščanjem okolja.

Enako je nečloveško in nepošteno do divjih prašičev, da medtem, ko se v izolski občini dogovarjajo na okrogli mizi z udeležbo države, lovcev in lokalnih oblasti ob prisotnosti oškodovancev o odstrelu prašičev v Strunjanskem parku, si v Izoli v mestu mladi in stari, fantje in dekleta čistijo kros-motorje od blata po divji vožnji – po habitatu prašiča. Odstrel v omenjenem okolju je enako nevaren ali bolj, kot sama prisotnost prašičev, a oblast se sklicuje ravno na odgovornost do sprehajalcev, pohodnikov in turistov. Imamo v Istri sploh še kak segment naravnega okolja, ki ga še nismo spravili iz ravnotežja? A po skupno šestih mesecih poročanja o tem ministrstvom, se od 6-ih zjutraj do poznih večernih ur v gozdu še vedno dogajajo dirke in se ni še povsem nič v zvezi s tem bistveno spremenilo. Morda bo po objavi tega članka motokrosist zapeljal v gozd samo še malo bolj zgodaj, kot ob 6-ih?

Na Občini Izola komentirajo, da bo kmalu za zaščito pred divjadjo z ustrezno ograjo potrebno že gradbeno dovoljenje, saj lovci trdijo, da bo zaradi domnevnega zaraščanja na vrata Istre kmalu potrkal jelen in z njim tudi volk. Interpretacija z zaraščanjem je zelo zanimiva, in morda je to celo res, pa vendar je to posledica kmetijske politike, ki dnevno pokoplje več kmetij, kot jih vzpostavi s subvencijami. Med tem pa je divjanje motorjev z notranjim izgorevanjem in vonjem človeka po osrčju vsakega slovenskega habitata voda na mlin takšnega uničevanja kmetijstva. Žalostno je, da bodo te kmetije s kmeti novinci potrebovale izobraževanje, podprto iz administracije EU, med tem ko je nastalo veliko brezdelnih usposobljenih kmetov v Sloveniji, ki se bodo v najboljšem primeru zaposlili, saj ne znajo sprejeti „logike“ preživetja s subvencijami, neskončnega širjenja obdelovalnih površin in donosa BDP. Nadzor pravilnega podeljevanja subvencij se bo v EU vršil z avtonomnim satelitskim sistemom, „da ne bi prišlo do napake“. Istočasno naj bi se subvencije ukinjale že srednjeročno. Čemu torej drag satelitski nadzor podeljevanja subvencij?

Kdo je odgovoren za pregon divje vožnje motokrosistov in gorskih kolesarjev v naravnem okolju in s kakšnimi sredstvi za ta namen sploh razpolaga? Je zakon namenoma napisan na način, da le zavaja prebivalce Slovenije in zagotavlja lastno neučinkovitost ali so veliki odpori med akterji, ki bi ga morali izvajati?

Policija, ki sem ji prijavil desetine voženj po bližnjem gozdu, z jasnim in očitnim vplivom hrupa na območju habitata divjadi in posledično selitev divjadi na moje obdelovalne površine, je po več kot 10-ih letih ugotovila, da za ukrepanje na tem področju ni pristojna. Pristojni naj bi bili zdaj lovska in gozdna inšpekcija, ki pa zaenkrat nista pojasnili, kako ta nadzor, ustavljanje in preprečevanje dejansko izvajata. MKGP naj bi jim predalo moje zahtevke in dopise v pristojno reševanje že pred meseci. Glede na izmikanje Lovske družine Izola pred odgovornostjo za škodo po divjadi pa se na MKGP niso izrekli glede njihovih trditev, da v OI še nihče ni dobil povrnjene škode po divjadi, pač pa so le zagotovili, da bo primer obravnavala lovska inšpekcija. Pravijo, da mora kmet izpolnjevati minimalne pogoje, da lahko dobi povrnjeno škodo. Minimalni pogoji pa so le še ena perverzna birokratska ovira na poti k odgovornemu ravnanju države z lastno divjadjo. Minimalnih pogojev ni možno definirati. Obstaja le propustna in nepropustna ograda, in obe staneta v 20-ih letih najmanj 30 evrov na tekoči meter. Propustna ograda pomeni nestalno učinkovitost pastirja ali škode kljub ograjenosti in popravila ograd z veliko vzdrževanja. Ti minimalni pogoji bi mene stali 100.000 evrov v preteklih 20-ih letih, s tem da sem pred 20-imi leti vse pridelal z največ 5 % škodo po divjadi brez ograd, danes, oz. v zadnjih 15 letih, pa imam na večini površin v povprečju med 50 in 100 % trajno degradacijo, zaradi česar najbrž ne bom nikoli sposoben sam vzpostaviti „minimalnih pogojev“ ograjenosti iz same dejavnosti.

V preteklosti sem bil ob prijavah divjih voženj deležen več obiskov policije. Prepričevali so me, naj sam ukrepam nad kršitelji, obrazložili so mi, da niso opremljeni za to, in da so kazni premajhne, da bi se jih splačalo loviti. Vrhunec te komunikacije je bil, ko mi je policist pred kakimi tremi leti na 113 pojasnil, da se te prijave ne zapišejo nikamor in da prijavljanje nima smisla. Kasneje me je ta policist poklical na mobilni telefon, ker si je premislil in me prosil naj še prijavljam vožnjo motokrosov v gozdu in dodal, da se tudi sam malo s tem ukvarja. Po tej komunikaciji so dejavnosti motokrosa v gozdu večinoma zamrle, vsaj do lanske korespondence s Policijo, povezano z mojo neuspelo prijavo kaznivega dejanja povzročitve lažje telesne poškodbe med izvršbo SKZGRS (v ločenem prispevku) na mojih premičninah. Povzročil jo je med izvršbo po izvršitelju Franku Slavcu njegov sodelavec. Tudi po letošnjem sistematičnem, zdaj že pol-letnem pisnem prizadevanju za ureditev razmer v gozdu in podani zahtevi za odpravo vse nastale škode, na MKGP in Občino Izola, so na Policiji sprva želeli, da nadalje prijavljam vožnje s kros-motorji v gozdu, in mi očitali, da zdaj pa zavračam sodelovanje.

Izvršba SKZGRS je bila posledica ti. neizvedljivosti krčenja najemne pogodbe s strani SKZGRS za površine, ki so postale ali so se izkazale za neuporabne za namen, zaradi katerega sem jih najel – zaradi divjadi in rednih poplav. Če na degradirani površini redno poskušaš nekaj pridelati neuspešno in zahtevaš odškodnino na sodišču, te sodnik vpraša: „Zakaj pa ste ponovno sejali, če ste lahko upravičeno predvideli, da pridelka ne boste pobrali?“ Sklad je raje prekinil celo pogodbo, kot bi jo zmanjšal. Sicer z javno dražbo zasebnih oljčnikov in vinogradov na skladovih površinah grozi vsakomur, ki bi se tako rad znebil dela površin ne glede na razlog. Komu je g. Brus iz sklada obljubil moj oljčnik ni povedal, pravi pa, da sklad ni odgovoren za nič kar se tiče kvalitete zemljišč, da sklad ni sklad in da so vsa razmerja s skladom le prostovoljna: „dobra volja“ sklada nad zakonom.

Očitno divjad koristi državni politiki in javni upravi, ki sta prepolni informacij s terena ravno iz prijav škod, informacije pa uporabljata kot inštrument za izvajanje politike, naperjene proti oškodovanim po divjadi, ne da bi škodo dejansko vračala. Aktualna ministrica je samo upadanje prijav škode ob neobvladljivi širitvi obsega škod po parkljasti divjadi indiferentno opredelila kot neobstoj škode, pa vendar nam je vsem jasno, da je milijardna. Želela je nam kmetom naprtiti odgovornost za neizvedljivost povračila škode, ki ga je MKGP pač zastavilo na način, da ga ni možno uspešno izvajati: na najmanj vsake tri dni, 122-krat v letu: najprej ogled lovcev in zavrnitev in nato ogled drugih organov, skratka 122 postopkov pomeni 10-krat mesečno in s tem nastane nuja, da kmet zaposli administratorja za povračilo škode po divjadi. To samo po sebi pomeni ciljan propad kmetijstva prek upravljanja z divjadjo v RS, in na koncu niti ni več pomembno ali gre pri tem za malomarnost, za neznanje ali kar za naklep.

Enako vlogo ima vinski inšpektor, čigar delo odraža obsedenost RS z izsiljevanjem in upravljanjem s podatki o pridelavi vina in grozdja na letni ravni, vrednega 2.500,00 do 3.500,00 evrov glob. Na osnovi vinogradniškega posla, v katerem je RS največji investitor, in to počne z javnimi sredstvi, je pisno pripomnil, da za prijavljanje škode kot „opravičilo za premajhen pridelek grozdja“, obstaja poseben arhiv škod. Ta je očitno namenjen le samemu sebi, še uradni statistiki ne služi, saj ministrica pravi, da »škod ni«. Kaj briga MKGP izpad dohodka kmeta!? Slednji mora še dokazati, da je izgubil pridelek grozdja po divjadi, da ne bi krivo prikazoval manjših pridelkov od realnih. Kriminalizacija pridelave in ignoranca odgovornosti MKGP za svojo premično lastnino - divjad, to je receptura uspešnega zatiranja kmeta vinogradnika.

Podatke sem MKGP in na AKTRP prenehal pošiljati ravno za to, ker so jih v postopkih za subvencije potvarjali, s tem zavlačevali postopke in izničili ekonomsko upravičenost mojega ukvarjanja z njimi, nadalje pa mi tako že pridobljenih podatkov (z izsiljevanjem in grožnjami) še celo niso želeli posredovati za potrebe ekološkega nadzora! Trdili so, da mi podatki o moji dejavnosti ne pripadajo, ker ne vlagam več vlog za subvencije. Davek na subvencije pa so izračunali samodejno, na osnovi subvencij, za katere sploh nisem prosil, kaj šele dobil. Če se ne bi pritožil, bi mi ga izvršili na računu, premičnem in nepremičnem premoženju, razpolaganjih, ... z zastaralnim rokom 10 let. Moja zavrnitev poslovanja s subvencijami iz krivdnih razlogov na strani države, ki jih sodišča ne želijo obravnavati, pa je državno upravo najbolj maščevalno razvnelo!

Izplačilo škode po parkljasti divjadi je poslovna skrivnost države

Zavod za gozdove je na območju celotne Slovenske Istre v obdobju zadnjih 12-ih let obravnaval in ocenil škodo po divjadi na letni ravni v vrednosti enaki le primarni škodi na mojih cca 6-7 ha obdelovalnih površin v istem obdobju! Podatka, ali je bila škoda izplačana, pa MKGP ne želi posredovati, saj sem navedene podatke prejel na osnovi njihovega pošiljanja zadeve v pristojno reševanje. Teorija zaraščanja je po mnenju MKGP podlaga za marsikateri ukrep kmetijske politike in politike s kmetijskimi zemljišči v državni in zasebni lasti. A resnica je precej drugačna. Zaraščanje morda kje je problem, a ni nov. Dejstvo je da je v Istri in v Sloveniji trenutno večina obdelovalnih površin, degradiranih po divjadi, posledica dejavnosti, ki jih javna uprava dovoljuje v habitatu divjadi, a tja ne sodijo. Sodeč po škodi na moji kmetiji je propadanje kmetij gotovo v velikem obsegu povezana tudi s škodo po divjadi, saj na moji kmetiji presega 50 % škodo po divjadi, v povprečju na vseh površinah, skozi obdobje 15-ih let po redni škodi in trajni tudi do 100 % degradaciji zemljišč. Tej škodi je potrebno prišteti še škodo zaradi ne-razpolaganja z viri in dodatno ne-materialno škodo.

Zaraščanje države se razglaša kot podlaga za spremembo upravljanja državnih zemljišč a je hkrati posledica sistemske kmetijske politike zadnjih 20 let, ki ima za cilj propadanje kmetij in s tem logično hitro zaraščanje površin, ki so v postopku menjave lastnikov in najemnikov. Meni je z odvzemom zasebnih zemljišč zaradi neobdelanosti grozila uslužbenka MKGP, v odgovor na eno od mojih zahtev po ugotovitvi zakonitosti postopka v njeni pristojnosti. Na vsebino zahtevka nisem dobil uradnega odgovora. Površine, ki so bile neobdelane so to še vedno, saj so brez vojaške ograde trajno degradirane po divjadi. To je bila le ena od takšnih groženj. Grožnje so redno uporabljeni vzvodi upravljanja kmetijstva v RS.

Ali je Občina Izola z brezobzirnim športno-turističnim »oživljanjem podeželja« v resnici pripravljena žrtvovati svoje kmetijstvo?

Sodišče v Piranu je nemudoma po vložitvi moje izterjave škode po konstantni poplavni ogroženosti kmetije, zaradi na-črno-zgrajene občinske ceste, po dosledni večletni ničelni odzivnosti Občine Izola in vseh državnih pristojnih inštitucij na priporočeno poslane pozive k odpravi poplavne ogroženosti, nemudoma začelo dražbo prej omenjene več let v zraku viseče izvršbe SKZGRS, po izvršitelju Franku Slavcu in zunanji sodelavki sodišča. Izvršitelj Franko Slavec, domnevni dober družinski prijatelj tistih, ki so že desetletja odkrito posegali po mojem zemljišču in zemljiščih v najemu od SKZGRS s svojo že v uvodu omenjeno pridobitno turistično dejavnostjo, ne da bi me kdajkoli kdorkoli od njih vprašal za dovoljenje. Da so družinski prijatelji namreč zatrjuje izvršiteljev ožji sorodnik. V času po vpisu terjatev na mojih premičninah na AJPES-u, me je ta ožji sorodnik izvršitelja dvakrat ustavil, med delom in na poti. Predstavil se je, me povabil na kavo v lokalno zidanico v bližini travnika, kjer sem delal in želel govoriti o izvršbah in o njegovem prijateljstvu z mojimi sosedi, česar do tedaj nisem vedel, mi govoril o njihovi situaciji,... Ni mi bilo povsem jasno, kaj je povod temu nenadnemu prijateljevanju. Zanimal se je tudi za nakup pridelkov na moji kmetiji. Prišel je s tem domnevnim namenom, da bi kaj kupil, ravno v času, ko sem bil na njivi, dogovorjena pa sva bila, da me bo prej poklical. Jasno je, da namen ni bil ta, pač pa kateri drugi in ni kupil ničesar.

Izvršba SKZGRS na mojih premičninah je ob neodgovorjenih ugovorih in dolgem mirovanju stekla z objavo dražbe v istem tednu, kot je prispela na isto, Piransko sodišče, moja izterjava škode na mojih kmetijskih površinah, povzročene z lokalno izolsko občinsko cesto po predhodnih pisnih pozivih vsem pristojnim službam RS, naj ukrepajo zaradi neodzivnosti Občine Izola. Jasno je, da je ta izvedba dražbe in nato izvršbe s finančno obremenitvijo zaustavila moj postopek proti neodzivni Občini Izola, ki se tudi sicer že leta utaplja v vodi, zaradi laične gradnje javnih objektov v času zadnjih vsaj 15-ih let. Jasno je, da se nekdo, ki je ob temeljni dohodek po malomarnosti in nasilništvu dejavnosti Občine in Države, ne more braniti na sodišču pred nadaljnjim nasiljem Občine ali Države.

Občina Izola se do danes še ni odzvala z ničemer, tudi ne na izvedensko poročilo o povsem nestrokovno in nezakonito zgrajeni cesti Šared – Medljan. Občina Izola je ravno s projektom Revitas I in II, ter hkrati z informacijsko dostopnostjo tras, omogočila mednarodne, državne in lokalne razsežnosti športnih aktivnosti v osrčju gozda, kot so motokros dirke in BMX spusti ter s tem omogočila širitev dejavnosti na gozdna zemljišča z javnimi sredstvi. Ravno s tem projektom je mojo kmetijsko dejavnost na lastnih in najetih površinah prisilno skrčila na območje, ki je po omenjeni cesti v njeni lasti ves ta čas hkrati tudi poplavno ogroženo.

Pred nekaj tedni sta se po mojem vinogradu vozila dva nemška motokrosista, ki jima je „GPS povsem odpovedal“. Iskala sta: „Strasse.“ Samo po sebi to govori o tem, kaj se tujcem v Sloveniji zdi dopustno.

Najprej divjali po gozdu, zdaj divjajo še po vinogradih in cestah. So motokrosisti obenem kmetje ali jih slednji sedaj le najemajo za izgon divjadi z obdelovalnih površin?

Vožnja z motokrosom po v-gozd-vklesanem vinogradu, je dejanje enako vožnji z motokrosom po gozdu. Njenega vpliva ni mogoče definirati z nekimi parametri prostorskega dometa, ker deluje neposredno na živčno-zaznavno in izkustveno raven divjadi. Da je nesmiseln in neuspešen za preprečevanje škode dokazuje že dejstvo, da ga je potrebno ves čas očitno ponavljati. Zato je to le izgovor za privatno dirkališče, z bistveno širšim okoljskim vplivom od zasebnega zemljišča, na kraju izvajanja in s sistemsko nepredvidljivimi odzivi iz naravnega okolja. Že če se sliši motokros ropotati le kilometer daleč, je to kumulativno že najmanj 100 ha vplivnega območja na okolje. V tem primeru menim, da škode, ki jo je naredil motokros turizem v gozdu, ni možno popraviti z motokrosom na javnih cestah in na obdelovalnih površinah, problem se tako le poglablja.

Motokrosisti so prej divjali pretežno po gozdu iz objestnosti, športnih užitkov, dolgočasja. Sedaj pa divjajo po obdelovalnih površinah in po gozdu, po vaseh in po krajevnih cestah. Morda to počno zaradi želje ali le prikaza želje po zmanjšanju škode na obdelovalnih površinah. Z vidika varstva okolja in kulturne krajine je to mogoče razumeti le kot nasilništvo nad okoljem iz nedefiniranih motivov in z verjetno zelo omejenim zavedanjem posledic lastnega ravnanja ali pa kot dejanje z naklepom, zdaj tudi že iz trme in razkazovanja moči in ne ulovljiv-osti. Gre lahko zgolj za obsedeno stanje z motokrosom po sebi in hkrati tudi za vse odnosne vidike: s prebivalci, lastniki zemljišč, pridelovalci in organi pregona, ki jih prinese takšno brezobzirno izvajanje v naravnem okolju. Ali sploh kdo v Sloveniji raziskuje fenomen nasilja s hrupom in dirkanjem po gozdu in pri gozdnih območjih kot družbenim pojavom?

Nikogar ne bi želel obsojati osebno, vsak ima svojo zgodbo, a pasivnost državnih inštitucij je v nebo vpijoča, enako tudi neskončni problemi povezani z divjanjem motokrosistov po naravnem okolju. Občina Izola denimo dovoljuje kurjenje na prostem v naravnem okolju na zasebnih površinah! le od petka popoldan do nedelje opoldan med sončnim vzhodom in sončnim zahodom. Gasilci pa se morajo na Medljan pripeljati, da bi ukrepali, po cesti, ki nima uporabnega dovoljenja in je narejena povsem brez dokumentacije. Sicer bi mi jo že poslali pred leti, ko sem jo zahteval zaradi poplavne nevarnosti, povzročene z gradnjo te ceste. Tudi če bi dokumentacija obstajala, bi se lahko vsak na njej podpisan svojega podpisa le sramoval. To je le banalen dokaz, kaj vse zmore uprava, če hoče, in česa ne zmore, če noče. Vsi pristojni v RS so neodzivni. Enako je bilo z motokrosom zadnjih 15 let. A če se zadeve povezane z divjadjo ne bi toliko zagnojile, kot so se v Sloveniji in v Evropi, se s tem problemom ne bi nihče ukvarjal, ker ga oblasti ne bi hotele javno prepoznati kot bistvenega. Zato mora RS izplačati vso škodo kmetom in trajno prevzeti odgovornost za nastalo situacijo, da se ne bi poglabljala.

Za koga sodijo sodišča v Sloveniji? Kmet gotovo nima veliko možnosti, da bi jih koristil, ko se mu dogaja krivica in izpad dohodka. MKGP pa si zato želi reševati svoje zadeve prav prek upravnih sporov in pravd, kjer je z javnimi viri v absolutni premoči.

Sodišče v RS je za kmeta praviloma finančno nedostopno, zato si z njim nisem nikoli uspel nič pomagati pri zaščiti pred represijo Uprave, monopolnih ustanov in poslovnih družb. Težave so se začele s subvencijami in medtem, ko so drugi kmetje uveljavljali subvencije z odvetnikom, sem sam kot študent za to razpolagal s premalo sredstvi. Uprava lahko tudi s posameznimi izzvanimi postopki pred sodiščem preverja finančno kondicijo posameznega kmeta, da lahko načrtuje z njim svoje prikrite cilje. Da sodišča niso poceni ni potrebno posebej omenjati, a kmet ima praviloma zemljo in nepremičnino, in če je na sodišču zaradi krivic in škod, si jasno ne zasluži brezplačne pravne pomoči, saj lahko za ta namen imetje proda. Tudi socialne pomoči kot kmet ne morem dobiti, saj moj dvakratni delavnik s polovično škodo (že na primarni ravni) in vsemi verižnimi dodatnimi škodljivimi učinki ne razpolaganja z lastnimi viri na finančno zdravje moje dejavnosti, zaradi česar si ne morem plačevati prispevkov, ne spremeni dejstva, da nisem prijavljen na Zavodu za zaposlovanje - s čimer imam »krivdni razlog« za končno neupravičenost do socialne denarne pomoči.

Odgovora na pritožbo na MDDSZ nisem prejel že več mesecev. Mar to ne pomeni da RS želi, da preneham biti kmet in postanem iskalec zaposlitve? Samo v zadnjih 6 mesecih sem imel tri ponudbe za redno zaposlitev. RS pa je skupaj z Občino Izola v zadnjih 15 letih naredila vse, da ne bi mogel več dokazovati, da kot kmet lahko brez subvencij normalno živim od svojih žuljev, ker s tem postavljam pod vprašaj njihovo kmetijsko politiko velikih sto hektarskih kmetij (s katerimi je kapitalu multinacionalk že vredno mazati si roke) in uničenja avtohtonega kmetijskega prebivalstva in njihovih dejavnosti, ki le drobimo birokratsko dejavnost uprave RS.

Nazadnje je Sodišče zavrnilo mojo prošnjo za BPP v povezavi z nepravilnostmi pri izvršbi in povzročitvijo lažje telesne poškodbe s strani pomočnika izvršitelja, ker ne dostopa do informacij javnega značaja. Zato in s tem me je lahko povabilo v upravni spor, da bi le teoretično lahko naprej upal, da bom pridobil brezplačno pravno pomoč. A če ne morem dokazati revščine za pravico do brezplačne pravne pomoči, kako bom dokazal revščino za pravico do opravičila sodne takse za upravni spor v zadevi ugotavljanja glede pravice do brezplačne pravne pomoči? Drugo prošnjo je Okrajno sodišče v Kopru vleklo tako dolgo, da je zakonska podlaga za tožbo potekla, čeprav je bilo sicer sodišče v enaki zadevi lahko zelo odzivno. Žal se tako kompleksnih začaranih krogov sodne prakse ne da navajati na bolj enostaven način, ravno zaradi narave sodne prakse.

Vrhovno sodišče mi je večkrat pisno grozilo, ker sem zahteval ustavno pravico do samo-zagovora na sodišču.

(Zaradi nujnih del na kmetiji je ta članek objavljen z nekaj tedenskim zamikom.)