Zakaj mi FURS Murska Sobota ponovno in ravno sedaj grozi z zaporom - v imenu kmetijskega inšpektorata?

Sem ekološki kmet. Moje neupoštevanje številnih lažnih zakonov, ki so bili sprejeti z javnosti prikritimi cilji in na njih naslanjajočih se odločitev organov RS, je moj odziv na desetletja teh laži in manipulacij slovenske kmetijske politike do ekološkega kmetijstva in potrošnikov. Le zakaj mi kmetijski inšpektorat RS ponovno grozi z zaporom, česar ni počel že več let? (priloga 1) Državni organi so dva dni pred izdajo dokumenta z grožnjo prek FURSA, prejeli moje pismo po elektronski pošti (priloga 2), v katerem sem opisal svojo situacijo in še eno leto - v dolgi vrsti - neodzivnosti države.

Pismo je prejelo več ministrstev, Varuh človekovih pravic in Občina izola. Omenil sem jim, da se lahko po njihovi neodzivnosti na moje enoletno pisno prizadevanje, zaradi njihovih nezakonitih dejanj in opustitev uradnih dolžnosti, obrnem le še na strokovnjake za kazensko in upravno pravo. Strnjen opis enoletnih dogodkov v letu 2019 in povezanega širšega časovnega okvirja dogajanja zadnjih dobrih 15-ih letih je gola realnost bivanja kmeta v Sloveniji (priloga 2), če se ta ne pridruži umazanim poslom in podredi načrtnemu uničevanju malega kmetijstva in oviranju razvoja ekološkega kmetijstva. Ekološko kmetijstvo pa je ravno zaradi prikritih vzvodov kmetijske politike zadnjih 20 let stagniralo. Na to opozarjam že 20 let.

Vinski inšpektor, g. Cerkvenik vztraja pri globljenju. Že leta argumentirano zavračam izvajanja obveznosti po vinski zakonodaji, strokovno in vsebinsko zelo sporni sami po sebi, pravni podlagi vinarsko-vinogradniške kmetijske politike za izničenje pomena pomembnih razlik med konvencionalnim in ekološkim. Kmetijski upravi sem zaradi neprestanega večplastnega upravnega nasilja, z grožnjami z zaporom in prisilnim delom, ter globami v višini blizu 20 tisoč evrov, vse zaradi ugovarjanja lažem kmetijske uprave, zavajanju javnosti, pri tem zlorabe podatkov in sistemskega onemogočanja obravnavanja teh spornih ravnanj kmetijske uprave RS drugih in tega inšpektorja, začel prijavljati pridelke. Očitno postaja, da inšpektor potrebuje podlage za izsiljevanje še naprej, saj je začel pisati nove globe za pretekla leta, za katera sam nimam podatkov. Pravi, da potujejo vsi moji ugovori na ministrstvo, on pa svoje delo opravlja „zakonito“. Torej odgovornost za nasilje in zavajanje le nosi ministrstvo, ki ne želi odgovoriti na mojo zahtevo po posameznih strokovnih utemeljitvah zakonodaje in pravilnikov, čeprav naj bi inšpektor deloval samostojno. Kdo naroča zapor zame?

Lahko bi ga ustavil v njegovem upravnem ostrostrelskem pohodu le, če bi si podatke izmislil. Luknjam v njegovi zbirki podatkov on pravi "stari grehi". Grozil mi je z zaporom in prisilnim delom že v preteklih letih. A ko sem mu sam ponudil, da za njegove globe opravim nekaj dodatnega družbeno koristnega dela, se je umaknil in mi tega ni želel več omogočiti. Družbeno koristnega dela sem opravil že več tisoč ur in ga še opravljam, konec koncev tudi s tem, ko zahtevam ustavitev nezakonite športno turistične dejavnost v bližnjem gozdu Revitas I in II, v režiji vladnih uradov, državnih zavodov in obalnih občin, ki skupaj predstavlja uničenje naravnega okolja, delovanje v nasprotju z javnim interesom in je v pristojnosti ravno kmetijskega inšpektorata. Po 15 letih stopnjevanja je v letu 2019 že tri četrtine moje ekološke pridelave prisilno prostovoljno delo – hranjenje državne divjadi ali prisilna prostovoljna odpoved pridelkom, zaradi gotovega uničenja po divjadi. To je sicer značilen način propadanja malega kmetijstva po dejanjih in opustitvi uradnih dejanj državnih organov.

Pa poglejmo, zakaj se je po uvodnem mencanju in grožnjah z birokratizacijo vinarstva, po letu 2010 vinska zakonodaja in pravilništvo „zaostrilo“ in v katero smer: okoli leta 2012 se je po petnajstih mučnih letih neodločnosti za vinsko in vinogradniško upravo v evropskem prostoru pojavila uredba o ekovinih, ki je nesramežljivo postavila izredno nizke ekološke standarde za eko vina. Zanje so vsa vina ekološka. O bistvu ekološkega vinarstva starih praks izpred časa upravnega monopola sem govoril že pred 10-imi leti, ko sem pojasnil nekatere temelje ekološkega vinarstva. (priloga 3) Doživel sem demontažo svojih trditev že v isti izdaji revije. Brez takšnega sočasnega prispevka PR-služb vinske industrije ne bi prišlo do objave intervjuja z menoj. Gospod iz drugega prispevka v prilogi, ki danes npr. neučakano propagira, naj vsi vinarji postanejo poslovneži, SP-ji, za zgled postavlja upravne ureditve v "naprednih" državah, kjer si kmet iz svojega grozdja ne sme več iztisniti litra vina za svoje potrebe. Kupi ga lahko v tovarni, kamor grozdje lahko proda, in s tem „sodeluje“ v propadu svoje dejavnosti. (povezava na spletno stran). Vinarsko vinogradniško dejavnost sem prevzel v drugačnih časih, in ves čas se sprašujem, kako dolgo bom še prenašal vse to. In to je namen pritiskov: izsiljena prostovoljna opustitev.

Če pa težko z mnenji pridemo skupaj, glede tega ali je metodologija predelave konvencionalnega grozdja tako zelo ekološka, da je primerna tudi skoraj v celoti za ekološko grozdje in vino, pa bomo, tudi če sprejmemo dogmo vinske industrije „vsa vina so ekološka“, težko rekli, da so vsa grozdja, ki pridejo v klet, imela ob pridelavi enako pogubne posledice na okolje. S to manipulacijo je posledično nevednim potrošnikom odvzeta svoboda, da se povsem zavestno sami odločijo, kakšnega pridelovalca podpirajo in kakšno prihodnost izbirajo s tem za svoje otroke. Odločamo se dejansko o tem ali se bodo vnuki sploh še rodili in ne le o lastnem glavobolu in zastrupljenosti. 

V čem je ostrina zakonodaje o vinu in vinogradništvu? Temelji na lažnem uprizarjanju prehranske varnosti z dajanjem vtisa, da je pridelava grozdja in vina pod strogim nadzorom raznih inšpektorjev s tem, ko se za vsako kršitev pogosto nesmiselne zakonodaje izreka bajne kazni. Tak zaslužek države na vinogradnikih je seveda tudi njihovo potapljanje, toliko bolj, kolikor manjši so. Tudi tu imamo trend diskriminacije malih kmetij. A najbolj sporen je ta splošni vtis prehranske varnosti glede na načrtno preusmerjanje pozornosti od vseh kemikalij, ki jih zdaj s poceni dostopno sistematizirano metodologijo za nadzor ekološkosti eko vin navrže tak test, ko in če bi ga izvedli na konvencionalnem vinu. Obsedeno se zato vsi skladno z vinsko zakonodajo ukvarjamo z žveplom, ki je pravzaprav ena redkih snovi od dodanih vinu, od katere ne le da še nihče ni umrl, je tudi pomemben element prehrane. Le žveplu pripisujemo glavobol od vseh ostankov kemikalij, ki se v vinu znajdejo, a so načrtno ignorirane. Kemikalije, ki jih ne občutimo na zdravju takoj, pa so šele zares zahrbtne.

V zakonodaji in pravilnikih o vinu in vinogradništvu je veliko izmišljotin, zavajanj, preusmerjanja pozornosti in prepariranja tako pridelovalcev, kot potrošnikov po propagandnem principu KIS- keep it simple. Znanost v realnem času zlahka odkriva prikrivanja posameznih podrobnosti, prehransko nevarne preusmeritve pozornosti potrošnika in izkrivljanja resnice v zakonodaji o vinu, ko gre za vinogradništvo in kletarstvo, razumevanje vina, vsebnost alkoholov, vsebnost ostankov kemikalij, to velja tudi za hrano nasploh. Zamegljevanje prepada med ekološko in neekološko pridelavo ima usodne posledice za zdravje ljudi, prek njihovih nerealnih predstav o vplivu konvencionalne hrane na zdravje, ko stojijo pred izdelki v trgovini. Zdravstvo poka po šivih, ljudje pa smo polni kemikalij, da še ko umremo predstavljamo obremenitev za okolje. In vse naše vlade od leta 1998, ko so se kmetijske oblasti morale dokončno sprijazniti z ekološkim kmetijstvom v Sloveniji, so bile „za trajnostno kmetijstvo“in vsi bi bili rešitelji Zemlje, ki umira, ne da bi karkoli spremenili pri izvoru problema.