Prisluškovanje telefonskim pogovorom malega ekološkega kmeta je verjetno le potrditev kako zavoženo je področje, na katerem ta zahtevam od RS ukrepanje. Je lahko mali ekološki kmet državni sovražnik? Dokazi govorijo v to smer, saj neustavljivo izginjamo iz obličja Zemlje.

Kdor zavrača sodelovanje v projektu pranja denarja: kmetijske subvencije, je najverjetneje sposoben preživeti z neposrednim trženjem svojih pridelkov, in to je lahko le mali kmet. A le mrtev mali kmet je dober kmet za naddržavno finančno politiko. Vanjo so vključene vse politične strukture na vseh ravneh. Mali kmetje jim kazimo lažno sliko, ki jo promovirajo prek subvencijskih shem in medijske propagande, da brez subvencij ni možno, da kmet preživi. Ko sem na primer pred leti prebral dokument o promociji zgodbe o zlati trsni rumenici in obveznem škropljenju s pesticidi širom Slovenije, pod katerim se je podpisala „služba za propagando MKGP“, sem se za nekaj časa usedel.

In res je: situacija, ki jo mali kmet prenese s pomočjo pestrosti pridelave in predelave ter neposrednim trženjem, jo veliki kmet teže. Velikega rešuje to, da lahko preživi od deleža obsežnih subvencij na veliko obdelovalno površino, tudi če ogromen pridelek monokulture ali tržišče zanj zataji. A vprašanje je koliko časa. Na objavljen intervju o metodologiji državnih struktur za zatiranje uspešnih neodvisnih malih kmetov pred dvema letoma se je takoj odzvala STA s člankom za zmanjševanje škode na javnem mnenju o malem in ekološkem kmetijstvu RS, češ saj vse prodamo z direktnim trženjem na tržnici in na kmetiji, da smo zgodbe o sreči in uspehu, ter da je to poslovna priložnost, to kako nas ostrostrelsko inšpektorji prek korupcije in z njo onesnažene zakonodaje spodkopavajo pa ni komentirala pač pa prezrla.

Kmetijske subvencije le podpora prestrukturiranju kmetijstva z legalizacijo dumpinga in prenosa lastništva zemlje na korporacije prek rednih občasnih umetnih kolapsov celotnega sistema?

Če se kmet odrečem subvencijam, ne izgubim le finančno podporo, ki bi mi domnevno "pomagala preživeti". S tem se zamerim mednarodni politiki uničenja malega kmetijstva, ki ima za cilj 100% prevzem vseh obdelovalnih površin s strani korporacij in 100% nadzor nad (ne-) kvaliteto hrane. To je paradoks subvencij, ki preslepi množice, med tem ko se udejanja.  Zanje je bistveno, cilj le monopol nad tržiščem, produkcijo in predelavo za maksimalen neposredni in posredni dobiček. Monopol se namreč vzpostavlja v obratni smeri, tako kot je našteto in s subvencijami tudi v smeri od pridelave k trženju. Zato je nujno, da se malih kmetov in najbolj nezaželenih: ekoloških kmetov uprava podtalno loteva na sto in en način s tisočerimi "predpisi o cepljenju dlak". Ekološki kmetje smo škodljivci korporativne agende, a moramo biti javnosti predstavljeni kot del uspešne zgodbe aktualne politike, vsaj dokler del potrošnikov trezno razmišlja o pomenu zdrave hrane. 

Da mali kmetje tudi s subvencijami težko živijo je povezano z obsegom birokratizacije, ki spremlja vsake subvencije in vključenost v razne sheme, ter izpolnjevanje raznih pogojev. To izredno delo v senci se povrne s pozitivno bilanco le velikim. Zares biotsko pestri mali kmetje pa ne dosegamo praga za subvencije v marsikateri shemi. A to sistem subvencij lahko premosti z drugačno shemo in mnogi mali kmetje, ki sodelujejo v intenzivni birokratizaciji dejavnosti dobro uspevajo. To pa v praksi pomeni tudi zmanjšanje opravljenega dela v kmetijstvu in povečanje administrativno birokratskega dela kmeta. Ta pojav je ekstremen v ekološkem kmetijstvu in nesorazmeren z dohodki v malem kmetijstvu. Ekokontrola temelji na po obsegu neuresničljivem birokratskem delu. Ukrepi financiranja pa se običajno nanašajo na posamezne kulture s predpisanimi minimalnimi površinami monokulture. Znotraj teh zakonitosti sistema subvencij in zajema podatkov se vrtimo. Vendar sabotaže in „ostrostrelske dejavnosti“ na osnovi dvojnih zank v predpisih, razpisih in v upravnem sistemu privedejo do propada kmeta, ko se uprava za to odloči. Beseda "lahko" spremlja nešteto predpisanih ukrepov in sankcij proti kmetu.

Uničenje malih kmetov, ki ostajamo edina zveza med potrošnikom in rodovitno zemljo je temelj EU kmetijske politike skozi celotno obdobje njenega obstoja. Pri tem procesu ne gre za amerikanizacijo modela kmetijstva, gre za načrtovanje prevzema vsega kar lazi nad in pod zemljo s strani korporacij razbohotenih prek zemeljske oble. Tudi ljudje naj bi bili le še „človeški viri“ za eksploatacijo (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2019-02-0002?sop=2019-02-0002).

Monokultura ni za male kmete, ker je tveganje za izgubo trga ali pridelka z manjšo pestrostjo pridelave večji in se mora s tem odpovedati neposrednemu trženju. Ta proces večanja površine posamezne kulture in zmanjševanje pestrosti je dovolj postopen, da je dovolj ne očiten potrošnikom in kmetom na tnalu korporativne politike. Še ko kmetu na tnalu kmetijska uprava v imenu mednarodne korporativne politike „odseka glavo“, ta neredko umre neveden. Subvencije oblasti umeščajo v ekonomijo pridelave in trga skupaj z vedno novimi zahtevami in sankcioniranim neizpolnjevanjem birokratskih zahtev. Pogojujejo nekaznovanje s posredovanjem osebnih podatkov in podatkov o pridelavah malih kmetov in zaposlenih zasebnih lastnikov in najemnikov kmetijskih zemljišč, tudi ko ti ne želijo subvencij, kar je bila prvotna utemeljitev zahtev po teh podatkih. A nekatere "ribe ne prijemajo" na denar. Ustvarjajo sistem baz podrobnih podatkov, kot je to, kaj rase pod oljkami nekega zaposlenega samooskrbnega pridelovalca oljk, ker je to tako pomemben podatek za upravo, da temu "lahko" grozi z ukrepi, običajno globami, izvršbami na računu, premoženju nazadnje oljčniku ali strojih.

Zaradi nesorazmernih birokratskih obremenitev mnogi mali kmetje nikoli ne bomo stremeli ne k dosegu dodatno obdavčljivih obsegov pridelka in prometa, niti k izplačilu subvencij ali sploh ne dosegamo vstopnega praga za subvencije ali/ker ne dosegamo rentabilnosti ukvarjanja s subvencijami zaradi razdrobljenosti in pestrosti pridelave. Z le na videz ne povezano dolgoročnim procesom propadanja malih kmetov sovpadajo ti nelogični in nesorazmerni ukrepi uporabljeni proti malim biotsko pestrim pridelovalcem. Zdrava pamet mi veli: „subvencij pod danimi pogoji nočem, s tem pa sem prepričan, da državi ne prinašam izpada dohodkov, če bi le lahko opravljal svoje delo nemoteno in si plačeval dostojne prispevke v državni pokojninski sistem. A državi podrejeni mednarodnemu sistemu subvencij to ne odgovarja, ker upravni aparat živi od subvencioniranja kmetov z opranim in preimenovanim denarjem v tujini. Pred manj kot 10 leti je RS naenkrat zaposlila kar 700 novih upravljalcev dodeljevanja kmetijskih subvencij. Koliko to stane s stroški delovnega mesta in prostori si lahko zamislimo. RS je morala vendar postati uspešna pri „črpanju sredstev iz virov“.

V procesu subvencioniranega - uradnega mednarodnega dumpinga kmetje pristajajo na finančno podporo, da se srednjeročno lahko ohranjajo pri življenju. Tu je aktualna prispodoba z žabo v loncu, ki jo uporablja v Sloveniji praviloma frontmen vsakokratne politične opozicije. A modrec vidi da oba govorita isto resnico, ki je nad državna. Davek na katastrski dohodek naj bi bil prenizek za državo in to dejstvo motiv za siljenje kmetov v povečevanje površin in modernizacijo ter doseganja nekih novih obdavčitvenih pragov po posameznem kmetu ali članu kmetijskega gospodarstva, ki smo prešteti in stehtani kot sardele v konzervi. Pa je res cilj davek in bolj učinkovita obdavčitev kmetijstva? Veliki kmetje vedno tožijo, kako je majhen njihov delež dohodka od končne prodaje pridelkov in izdelkov na trgu, živijo pa od subvencij. Če zanje ne prosijo ali niso pri tem uspešni propadejo. Uspešnost kmeta ni več toliko odvisna od podpore družinskih članov, kot je odvisna od podpore „uspešnega posrednika“ pri pridobivanju subvencij.

Trajnostna paradigma EU je laž vseh laži globalnih razsežnosti saj drvimo v njeno nasprotje

Kako država v EU uvaja politiko s katero prepričuje tehnološko preparirane možgane množic, da je pridelovalna zemlja le potrošnji material? Razvrednotenje zemlje, kot trajnega vira dostojnega preživetja kmeta in zdrave prehrane množic, ter baza trajnostnega pristopa do okolja je prvi korak. Vzporedno imamo v teku proces komasacije zemljišč in "komasacije" korporativnih struktur prodajnih verig. EU tudi zdaj nadaljuje sporne programe kmetijstva, ki prinašajo nadaljnje uničenje ravnotežja v naravnem okolju in uničenje pestrosti življenja na Zemlji nasploh.

Sabotaža okolja s kohezijskimi viri in agendo: Divjad kod orodje uničenja malega kmetijstva in biotske pestrosti

Ekološki kmet v RS "lahko" prejme odškodnino po divjadi v vrednosti enaki vele prodajni ceni velikega konvencionalnega kmeta prodajni verigi, več po mnenju RS torej ekološka hrana ni vredna. A v praksi se večinoma tudi to nikoli ne zgodi. Ta cena znaša približno 10 % od tržne vrednosti. Ali vam ob tem zvoni v glavi opozorilni ton za nevarnost? Verjetno ne, saj je splošna resignacija glede zaskrbljenosti za lastno zdravje pri množicah že povsem prekrita s poplavo konformistične potrošniške propagande, ki vas prepričuje cel dan iz vseh strani in vas preparira v bolnika še ponoči prek standardnega obsevanja s strani telekomunikacijskih omrežij, celo električnih števcev v vaši energetski omarici.

Naj omenim, da je v letu 2020 škoda po divjadi na moji kmetiji dosegla 85% delež, po primarni škodi na pridelkih in po trajni degradaciji večine zemljišč po divjadi, kar zahteva 100 000,00 evrov investicij v ograde z zadostnim učinkom le v nadaljnjih 20 letih na majhni kmetiji ( manjši od 10 ha obdelovalne površine), ki jo upravni organi že desetletja zavzeto secirajo, kot kak organizirana kriminalna združba v službi korporacij. Ameriško dramatično zgodbo o "evoluciji" v kmetijstvu 20 stoletja živimo tukaj in zdaj v 21 stoletju.

Degradacija občutljivih evropskih regij po divjadi s pomočjo kohezije, ki je podoben vir in način financiranja vlaganj v infrastrukturo in dejavnosti, kot so v kmetijstvu kmetijske subvencije. Oboje s ciljem trajnega spreminjanja okolja in življenja v njem je zdaj postalo očitno dejstvo zlahka povezljivo z neskončnimi viri denarja in z načini vplivanja na ljudi, lokalno oblast, upravo in nazadnje na okolje. Le nekaj kohezijskih projektov in nekaj miljonov v 15 letih je v Slovenski Istri zadostovalo, da sta, tako habitat divjadi in divjad usodno in trajno poškodovana in hkrati tudi vsa kmetijska zemljišča, ki divjad gostijo, degradirana po posledično preveliki populaciji divjadi. Divjad je trajno spremenila življenjske navade, prišla je do hrane, ki ji ni bila namenjena. Povzročena travma na divjih živalih v njenem habitatu s prisotnostjo množic in hrupom motokrosa zdaj sama vzdržuje stopnjevanje katastrofičnih učinkov na kmetijstvu. Motokros v naravnem okolju Istre medtem še zdaleč  ni zaustavljen.

Ignoranca prijav škodljivih vplivov na okolje državnim organom

Moje desetine prijav motokrosa in kolesarskih spustov v gozdu ob moji kmetiji so najbolj odločen odpor pravzaprav doživele ravno s strani prvega od organov, ki bi morali poskrbeti za preprečevanje in sankcioniranje nezakonitih dejavnosti v gozdu, Policije, saj je sama tudi s svojimi člani prekrškarji tam ves čas zastopana. To je na videz postranski pojav še dlje promovirane agende postavljanja turizma na prvo mesto pred vse ostale panoge vsepovsod po regiji.

Ignoranca prijav, šikaniranje in zasliševanje na domu prijavitelja po marsikaterem klicu na 113 (Citiram: "Ali živite sami..."(meni), "...v kakšnem razmerju ste s prijaviteljem..." (ženi), ...(„pojdite vi nad njih in jih ustavite,...), grožnje z zasliševanjem drugih živečih na območju kršitev, ki niso prijavitelji, ignoranca do prekrškarjev in prekrškov, onemogočanje policistov samih sebe v postopku z igranim mlačnim odzivom, sklicevanje na lastno nemoč, neustrezno opremo, 10 letno opustitev posredovanja prijav drugim pristojnim organom, izrekanje izolskega prvega policista o nepristojnosti policije za vožnjo motornih vozil v naravnem okolju, nepripravljenost predložitve evidence prijav na 113 prijavitelju, ki jo zahtevam, odzivi na podane prijave policiji ali celo MNZ, naslednji dan prepoznavni v obnašanju motokrosistov v gozdu... Vse to in še bi lahko našteval o dogajanju na Medljanu in v okolici v zadnjih 11 letih. Pika na i je izginotje 200 SMS sporočil iz mojega telefona, med katerimi je bilo kakih 10 do 15 prijav motokrosa v tem letu na dve mobilni številki izolske policijske postaje.

Na podlagi SMS prijav in prijav po elektronski pošti namreč ni prihajalo do nadlegovanja prijavitelja na terenu. In šele po prijavah po elektronski pošti, so se začele stvari vsaj na videz premikati. Ko se je iztekel ultimat Krajevni skupnosti Korte in Občini Izola z grožnjo z ovadbo zaradi vztrajanja pri nezakonitih dejavnosti v gozdu vzpostavljeni s kohezijskimi projekti, je končno motokros večinoma zamrl. A ravno sms sporočila so bila dokaz o mojih prizadevanjih. Zdaj pa se motokros spet pojavlja.

Razumljivo je, da se mnogi bojijo mojih zahtev po vračilu škode, ki je že nastala, tudi če bi zadnji motokrosist v Istri že za vedno ugasnil svoj motor. Škoda po trajno spremenjeni divjadi bo namreč nastajala še naprej, RS pa mora prevzeti odgovornost za anarhijo v samih orhganih lokalne in državne oblasti, ki je privedla do uničenja in degradacije okolja, poškodbe divjadi in kmetijskih površin. Z ustavitvijo motokrosa izven javnih cest bomo šele ustavili nove pritiske na divjad v njenem okolju, ne bomo pa je vrnili v prejšnje stanje. In motokrosa še nihče ni ustavil, imamo vedno nov naval in le med nastajanjem tega članka je prišlo do dveh intenzivnih skupinskih recidivov, ki sem jim samo sam bil priča, ko sem bil doma. Zato sem sedaj pretekli čas iz prejšnjega stavka spet spremenil v prihodnjik.