Občina Piran na svoji spletni strani promovira turizem na zasebnih površinah brez vednosti lastnika.

" >

Kmetijska uprava RS in EU izvajata organiziran kriminal proti malim in velikim kmetom

Kako kmetijska uprava jezdi kmeta čez poligon, kjer kmetijska uprava postavlja ovire.

1. del: Osnovni podatki o predlagatelju in opis ozadja dolgoletnih dogajanj in akterjev: pravnih, fizičnih oseb in povezanih upravnih struktur RS v nekonstruktivnem, čudaškem in "javnemu" interesu nasprotnemu upravljanju kmetijstva, okolja, habitata divjadi in divjadi ter sistemskega in sistematičnega ravnanja proti resničnemu javnemu interesu državljanov RS in strateškim interesom RS na področju kmetijstva in samopreskrbe s hrano.

Ekološki kmet od leta 1993 na vseh površinah. Pri 16-ih sem leta 1990 od očeta ob njegovi smrti skupaj z drugimi člani družine prevzel obveznosti, povezane s 7 ha kmetije v lasti in v najemu od RS. Takoj sem začel z izobraževanjem za ekološko in biološko dinamično kmetijstvo: vinogradništvo, sadjarstvo, zelenjadarstvo v Italiji, Nemčiji in v Sloveniji. Sem med prvimi ekološkimi kmeti v Sloveniji in sem med prvimi pridobil certifikat za ekološko kmetijstvo v letih 1996-2000. Po letu 2002 sem se certifikatu Demeter odpovedal zaradi koruptivne in monopolistične agende, ki jo je prek Zakona o ekološkem kmetijstvu v letu 2000 začela vsiljevati kmetijska uprava. Torej zaradi onemogočenja nedržavnih nadzornih ustanov z zakonom in vzpostavitve monopola na področju nadzora in definiranja ekološkega kmetijstva.

Kako „ta“ kmetijska uprava jezdi kmeta čez poligon, na katerem „tista ista“ kmetijska uprava postavlja ovire

Sledilo je 10 let stagnacije ekološkega kmetijstva ob lažni samopromociji lastnih lažnih zaslug in postopnem pridobivanju znanja in kadrov državnih organov na tem področju. Začelo se je vseslovensko zavajanje slovenskega potrošnika z neprepoznavno in neločljivo monopolizirano izbiro certifikacijskih oznak za ekološko skupaj z integrirano blagovno znamko. To je izjave kmetijske uprave o nameri podpore ekološkemu kmetijstvu tri leta pred omenjenim zakonom tedaj že postavilo na laž. Na položajih so bili krožno vedno isti ljudje. Obe oznaki se modificirano še vedno uporabljata kot propagandni balast kmetijske uprave. Slovenija je dobila transparentno, od integrirane agende ločljivo oznako ekološke pridelave šele po desetih letih sistematičnega zavajanja potrošnika, to je z uvedbo evropskega znaka ekološke pridelave. To je kaznivo dejanje zlorabe oblasti. Oznaka sama pa ne pomeni, da imamo za ekološko pridelavo v EU na različnih področjih kmetijstva dovolj ambiciozne zakonske podlage. Ekološki standardi namreč po sprejemu zakona padajo vse od zakonske uveljavitve skupne kmetijske politike EU v naši državi, izboljšujejo se po večini le na ravni kozmetičnih popravkov ali pod velikim pritiskom potrošnika. Izginjajo uveljavljena in tradicionalna ekološka sredstva za varstvo rastlin in vina in se pojavljajo nove patentirane metode in sredstva. Pojavljajo se obsežne težave pri varstvu rastlin zaradi slabih normativov na področju gnojil, kot je to v primeru oljkarstva, ki odražajo smisel za lahek zaslužek in neznanje tistih, ki odločajo. Kmetijska uprava in njena svetovalna služba sta žejni ekološke stroke in praktičnega znanja iz ekološkega kmetijstva kot Sahara vode. Skoraj vsi, ki tam delujejo pa gledajo na ekološko kmetijstvo skozi prizmo konvencionalnih postulatov zelene revolucije. Stagnacija je neizogibna.

Zaradi omenjenega zavajanja potrošnika sem pisno protestiral pri pristojnih organih in v javnosti opozoril na zlorabo javnega mnenja in zavajanje državljanov RS v nevednost glede kvalitete hrane, ki jo uživajo. Jasno to ni pogodu MKGP in ministrom, ga. Mariji Sedminek, in KGZS, skupini, ki je izumila integrirano kmetijstvo iz nič, v sodelovanju v mednarodni agendi povzročanja posla z boleznijo. Enako to ni všeč osebam, ki so prek AKTRPRS obvladovale to področje po letu 2000, prav prek prevzema monopola nad ekološkim kmetijstvom s subvencijami. Našteti so izdelali pravne podlage (zlasti več tisoč PZA, ki naj bi sloneli načeloma na uredbah EU, kar je bilateralno sodelovanje v uničenju malega kmetijstva v praksi), s katerimi lahko pod pretvezami uničijo slehernega kmeta v RS prek sistemskega upravnega nasilja, če in ko se jim to zdi potrebno. Kmet brez volje kmetijsko upravnega aparata ne more več ne postati ne obstati, v vsakem primeru pa se mora podrejati birokratizacijski kletki, ki je nastala na osnovi kriminalizacije vseh kmetijskih dejavnosti, prej svobodnih in zakonitih(če zanemarimo npr. fašizem ipd., kot stranpoti). Ta poklic ni več del ustavne pravice državljanov RS do opravljanja izbranega poklica, pač pa je že desetletja ta družbeni razred RS podvržen prikritemu sistematičnemu iztrebljanju ob masovni nasprotni samo propagandi oblasti, tj. državne uprave, češ da nas podpirajo. Tako sledi slovenska kmetijska uprava agendi, ki je v Ameriki omogočila dodelitev 6 letne zaporne kazni kmetu Amišu, ki nekega svojega med ljudmi priljubljenega preprostega prehranskega izdelka ni prijavil v odobritev FDA(Food and Drug Administration).

Večini se tako ravnanje že zdi pravilno, saj jim je propagandni aparat ponotranjil ne le v misli, pač pa v celotni vrednostni sistem in sistem pripadajočih pravic in kriterijev prehranske varnosti, globoke strahove pred invazijo raznih mikroorganizmov in novo odkritih patogenov. Ni jasno ali so izmišljeni, ali so rezultat preoblikovane „strokovne“ perspektive do pojavnega sveta ali pač izdelani v laboratoriju. Tako množici ljudi ni nič več logično, da smo kot vrsta preživeli vsa ta tisočletja in so skozi tisočletja preverjene prakse sedaj postale potencialna grožnja. S tem pranjem možganov potrošnikom zanje postajamo tudi kmetje zlonamerni in vse večja grožnja.

Zaradi potrebe po certifikaciji pridelave zelenjave, ki jo je začasno prevzel na moji kmetiji kolega kmet, sem na njegovo željo, kot lastnik kmetije, ponovno vstopil v certifkacijo pridelave leta 2006. Pri tem procesu so se ponovile in pokazale še zaostrene okoliščine izvajanja monopola državnih organov nad ekološkimi praksami prek argumenta moči in brez nujnih strokovnih podlag in presoj pravil (IKC, Inšpektorat za kmetijstvo, Urad za varno hrano, KGZS in UEIzola). Servilnost upravi in izredno manipulativne prakse nadzorne službe IKC in njihovih izvajalcev v ekološkem kmetijstvu, in kako je želel ta prekriti sporna dejanja v certifikaciji, kot tudi sporne normative z vidika ekološkosti in znanstvenosti. Zaradi implementacije številnih spornih uredb in sporne implementacije izvedbe nadzora, celo na osnovi nejavnih, kmetu nedostopnih internih pravil nadzora, kot tudi manipulacij več zaposlenih pri IKC v postopku nadzora, sta nastopila podlaga in razlog za dokončno prekinitev poskusov certifikacije moje pridelave v letu 2013. Posledično državna uprava ni mogla izvajati represije nad menoj, kar je uradno že prej težko tudi na osnovi moje, že prej izkazane prepovedi kontrolnemu organu, da podatke pridobljene za certifikacijo ekološkosti mojih pridelkov posreduje tretjim. To ne pomeni, da jih zaradi prepovedi ni posredoval. Prepričan sem, da od tedaj na mojo kmetijo vstopajo številni vohuni uprave preko raznovrstnih krink kot so za nakup pridelkov, analize zemlje, ugotavljanje škodljivcev v tleh, nakupi zabojčka v vrednosti naročila 2 evra,... Po večini ti sodelavci uprave so tudi sicer uslužbenci uprave, vendar gotovo niso vsi zaposleni v javni upravi prihajali v tej vlogi. Morda me kateri spremlja že desetletja. Zdaj to težavo zanje rešuje „live“ satelitska kamera Evropske komisije za popolno spremljanje vsega kar lazi po naših kmetijah v realnem času. Globoka država še globlje rije. Sodelavci le te pa zdaj izgubljajo honorarne zaslužke. Oglejte si nov spletni dostop do podatkov v sistemu subvencij!

V času med letoma 2006 in 2013 je postalo jasno to, kar sem že prej ugotavljal, a se je to v praksi tudi potrdilo. Več zaporednih let kontrole je bila moja vloga za nadzor moje ekološke pridelave in predelave nepopolna, ker nisem razpolagal z ortofoto posnetki moje kmetije s shemo z vnesenimi gerki. To so enote rabe zemljišč. Brez vnosa teh podatkov o enotah rabe GERK v sistem GERK-ov kasneje seveda nekdo ne bi mogel zaprositi za subvencije je bila takratna retorika. Enako je med 2000 in 2006 obveljalo za ekološki nadzor. Pozornost je kasneje pritegnila grožnja uprave s sankcijami za neregistriranost kmetijske dejavnosti, četudi nisi bil prosilec subvencij. A tedaj je bila implementacija izsiljevanja prošenj za subvencije v tej fazi, da kdor ni zaprosil za subvencije, mu niso pripadali podatki o lastnem KG MID-in vsi GERK-i, izrisani tudi na ortofoto posnetku, ki jih je takrat zahtevala že tudi kontrolna služba. Nisi torej imel pravice do dela podatkov o svoji dejavnosti, če nisi kot registriran pridelovalec prosil tudi za subvencije. Na AKTRPRS so sicer dejali, da je „pač taka praksa“ in jih naslednje leto vendarle poslali tudi meni. A to naj bi bil lahko dokaz, da se je v tisti fazi sistem registracije kmetij uvajal za namen implementacije „pravic“ kmetov do subvencij? Torej agenda: Neizpolnjeno obveznost registracije določenih dejavnosti in ažurnega usklajevanja podatkov je sankcionirano s strani inšpekcije na podlagi predpisov. Postopno postaja vse dejavnosti obvezno prijavljati, med tem pa se stopi odpor kmetov do zbiranja podatkov prek subvencioniranja s podkupnino-subvencijo, za katero se je treba potruditi ravno z zbiranjem in posredovanjem podatkov in ni samoumevna. Tudi cepljenje je za sedaj neobvezno a ker v bodoče ne boste dostopali brez cepljenosti na določeno mesto v družbi, vam mora biti jasno, da je pravzaprav „obvezno“. Vse to je povsem nezakonito in neustavno a se izvaja le na osnovi retorike in ponavljanja v medijih.

Po drugi strani pa so se zagovarjali s potrebo po enotnem sistemu podatkov zaradi skorajšnje obdavčitve in „uvajanja obdavčljivosti“ bajno subvencioniranega kmetijstva ravno prek subvencioniranja. Torej pobrali naj bi davščine po tem, ko naj bi to obdavčljivost omogočilo subvencioniranje. Popoln nadzor nad kmeti je zgolj nepomemben stranski učinek. Veliki brat slovenskega kmetijstva že ve kaj dela. Več o tem in izvedeni pavšalni obdavčitvi nedodeljenih in nezaprošenih subvencij mene s strani FURS, ki bi mi sicer teoretično pripadale, v enem od nadaljevanj posvečenem FURS. Skrivna agenda se razkriva preko napak in prezgodnjih korakov funkcionarjev. Absurdnost in patetičnost takšnega upravljanja pa prinaša propadanje kmetijskih gospodarstev, zlasti manjših. Bralec tega sestava informacij, če ga razume v globino, je na tej točki gotovo vsaj v veliki zadregi ali pa postane „jezen na to upravno drhal“. Vendar vsak Slovenec v tem po svoje sodeluje, če se temu ne upre. Slednje pa ni „poceni“ Tako se vsiljuje ljudem samouničenje.

Če je bila pripoved uprave v slovenskih medijih ob uvedbi subvencij za podporo ekološkemu kmetijstvu omejena na samem začetku v letu 1998 le na področje ekološkega kmetijstva, pa se je kmalu pojavila propaganda hibridne stopnje metodologije v kmetijstvu, boljšega kmetijstva od konvencionalnega, ki se ga je držala še deset let kasneje nekakšna slava skorajšnje ekološkosti, kjer preveč razmnožene pikapolonice preživijo. To je bilo integrirano kmetijstvo. Da je bil povod namen pravične „iz neznane perspektive sorazmerne“ podpore še te kategorije kmetov ne verjamem in nikoli ne bom, je pa večina kmetov pristopila k registraciji v to kategorijo in s tem postala del subvencioniranih kmetov večinoma po principu samoumevnosti in bila v javnosti lažno postavljena ob rob ekološkemu, kot bistveno boljša od konvencionalnega. A to je bila vedno laž, ki še danes živi. Temeljni cilj tega projekta je bil popis vseh površin in dejavnosti v zameno za subvencije, podkupnine. Ta sistem podatkov pa omogoča upravi, da sedaj počne z nami kar počne. Bombica tukaj bombica tam in potopljena je kmetija. Ekološka agenda se je torej nagibala vse bolj k konvencionalnemu, konvencionalna pa se je nagibala preko retorike integrirane modalitete k ekološkemu. Veliko število ljudi kupuje pri meni zato, ker me pozna in pozna moja načela v kmetijstvu in ne zato, ker bi verjeli v ekološko kmetijstvo, ker se več ne ve, kaj to je. Neštete izjeme in kompromisi ga konceptualno banalizirajo. Pogosto me ljudje preverjajo v tem, koliko sem sam fanatičen pri izbiri in nakupu certificirane ekološke robe v svojem zasebnem življenju. V Sloveniji ekološki kmetje masovno vračajo certifikate. Odvisno je od razloga, ki ga ima vsak za to dejanje, ko ocenjujemo ali je to nekaj dobrega ali ne.

Več let pogojevanja opisanega zgoraj, je dokaz, da so subvencije del agende za pobiranje podatkov in dajanje podkupnine za pristop v odvisniška razmerja kmeta z upravo RS in EU. Gre za postopno implementacijo agende podrejanja kmetov vodene iz vrha dol. Pripeljala je do položaja, v katerem smo: samouničenje lastne pridelave in prikritega nasilnega prestrukturiranja kmetijstva in lastniške strukture zemlje, v kateri tudi po mnogih drugih pričevanjih igra SKZGRS zelo umazano vlogo, v sodelovanju z KGZS in različnimi organi represije pri MKGP. V Istri je ljudem jasno, da s Skladom ni dobro imeti opravka. Kaj je razlog, da Urad za varno hrano v nesterilnem označevanju živali z umazano opremo od kmetije do kmetije ne vidi grožnje varnosti prehrane in da Inšpektorja za kmetijstvo to sploh ne zanima, ko zahteva takšno označitev? Isti inšpektorat istega MKGP pa na podlagi koze z modrim jezikom na slovensko hrvaški meji, ki je nihče od nas ni videl, zaradi grožnje z gospodarsko škodo uspešno promovira cepljenje vseh mlečno pridelovalnih sesalcev v Sloveniji in na Hrvaškem, zaradi česar pogine na Hrvaškem 700 krav, neznano število jih izgubi plod in laktacijo in/ali jih gre v zasilni zakol. Ker so rejci na Hrvaškem organizirani, za poginule krave dobijo nekaj nadomestila od evropskih inštitucij. V Sloveniji, kjer se je eno vrsto drobnice cepilo s cepivom proti modremu jeziku odobrenim le za drugo vrsto drobnice je najbrž vse ostalo le pri zbiranju podatkov, za preverjanje učinkovitosti zlonamernega načrta. Vemo, da je v marsikaterem hlevu v Sloveniji več kot polovica brejih živali izgubila plod, ali je ta poginil kmalu po telitvi ali kozitvi, poseg cepljenja in statistika škode vključuje tudi vse ekološke kmetije. Vsi cepljeni trupi preživelih po cepljenju, ki so in bodo dočakali zakol so ali še bodo končali na slovenskem, evropskem in še katerem krožniku. Tako je grožnja zdravju, ki jo je prineslo cepljenje proti modremu jeziku preverjena in potrjena v praksi le ko gre za cepljene živali in ne za potrošnika, škoda pa povečini nepovrnjena. Obstoj grožnje modrega jezika, ki ni grožnja človekovemu zdravju, pa ostaja javnosti nedokazana in nepreverjena neznanka.

Z mojo prepovedjo zlorabe podatkov o mojem delu kontrolni službi IKC je bil sistem upravljanja s podatki v RS v konfliktu s tem, za kar vse so ga uporabljali, ne da bi stranke v postopku to vedele. V obrazcu prijave v kontrolo ekološkosti to, komu vse se lahko posreduje podatke, ni bilo nič opredeljeno. To je bil pogoj (med drugimi), ki je bil dogovorjen pri prevzemu nadzornih struktur civilne družbe s strani državne javne kontrolne službe leta 2000 (preprečevanje zlorab evidenc za druge namene), ko so nekateri domnevni predstavniki ekoloških kmetov le-te zastopali v domnevnih pogajanjih, s čimer sam v času dogajanja nisem bil seznanjen. Ta dogovorjeni status neodvisnosti kontrolne službe je bil nato „pozabljen“. Prenos pooblastil po novem zakonu leta 2000 temelji na neenakosti med prejšnjimi in novimi nadzornimi strukturami ravno na temelju predhodnega financiranja teh novih nadzornih struktur iz javnih virov. Odpadlim prej obstoječim kontrolnim službam so naknadno na MKGP očitali, da se pač niso dobro pogajali z njimi. Če pogledamo realno, javni zavodi financirani za minule druge projekte in namene npr. nekih javnih koncesij, so ne le v štartu bili v prednosti pri izpolnjevanju pogojev po novem zakonu, pač pa je bil zakon temu scenariju izločitve obstoječih civilno družbenih kontrol ekološkosti pisan na kožo. Obstoječe kontrolne službe civilne iniciative so zaradi takšne deprivilegiranosti po zakonu postale nezakonite in propadle, saj jim nov zakon sam po sebi teh pogojev ni zagotovil iz proračuna. To je bilo absurdno tudi zato, ker so tudi nove na javnih zavodih osnovane kontrolne strukture nato lahko dostopale do javnih virov in sklepale pogodbe z zunanjimi sodelavci in organizacijami, da so zagotovile posamezne segmente izpolnjevanja formalnih pogojev za izvajanje koncesije. Vendar še vedno iz bistveno višje finančne in infrastrukturne pozicije. Šlo je dejansko za sesutje sistema civilne iniciative in civilnega nadzora v ekološkom kmetijstvu in trajno preprečitev civilnega nadzora nad kvaliteto „eko“ in „bio“ z „zaščitenjem“ te blagovne znamke in te kvalitete, kot tudi same besede zanjo z monopolom uprave.

Takoj je nastala podlaga za očitek monopola kontrolni službi, ki je bil kasneje odpravljen s cepitvijo prve „skoraj državne“ nadzorne službe na dve, a je vseeno sistem nato na višjih ravneh uprave ostal monopoliziran. Samo dejstvo, da bi morale biti blagovne znamke neodvisne od umazane politike in vplivov vrtljivih vrat ter lobijev v državnih strukturah, pove vse o tem, kaj se je zgodilo. Opozoril sem na monopol na področju. Kmalu zatem sta se dve vodilni osebi monopolne službe „skregali in razšli“, kar je rešilo problem monopola, z delitvijo na dve organizaciji za kontrolo, a kaj ko se je monopol nato bistveno bolj utrdil na ravni državne ureditve področja v nov monopol. Kmetje nimamo vpliva na sporna izvajanja nadzora v ekološkemu kmetijstvu, ko od zgoraj diktirana metodologija in predpostavke, skregane z znanostjo, vrednotami v ekološki pridelavi in stroko, ki bi poznala prakso, naletijo na (s tem povsem neskladno) realnost na terenu. Ostane jim zloraba birokratskega obravnavanja za represijo nad tistimi, ki ne želimo pristati na takšno zlagano nadziranje. Kritike pa ne žele integrirati v svojo prakso. Povzročeno škodo s strokovno nedoraslostjo kontrolne organizacije ne priznajo in je ne poravnajo. Največ kar si monopolna ustanova dopusti je trditev: „z vsakim vašim prizivom(pritožbo) je naša storitev boljša“. Ni pa iz te izjave jasno razbrati ali se izboljša izvajanje monopola za zatiranje dejavnosti ali kvalitete storitve nadzora v korist potrošnika in kmeta.

Uprava pri nadzoru izhaja iz lažne promovirane predpostavke, da je v izvornem interesu ekološkega kmeta goljufanje, ki ga mora „pravična uprava“ zaustaviti in sankcionirati. In to je postala dejansko kdaj tudi resnica, saj so kmetje vstopali v nadzor zaradi denarja, ki jim ga je uprava ponujala, zaradi subvencij. Strokovna podpora s strani uprave nikoli ni bila zagotovljena, dva svetovalca za ekološko kmetijstvo sta pred nekaj leti menda celo obstajala za celo Slovenijo. Pri KGZS za eko kmetijstvo svetujejo ljudje, ki so si prej zaslužili večino pokojnine na konvencionalnih kmetijskih praksah, tako službeno, kot zasebno v popoldanskem času, pri razlagi ekološkega kmetijstva pa vedno izhajajo iz konvencionalnih shem razmišljanja o njem. Znanje in izkušnje monopolnih svetovalnih struktur na področju so še vedno v povojih. To ima najbrž še danes sistemske škodljive posledice za ekološko kmetijstvo in ga zavira. Strokovna služba bi morala biti popolnoma neodvisna entiteta v sistemu zagotavljanja podpore kmetu, ločena od tistega ki dodeljuje subvencije, saj s tem te zlahka postanejo lahko podkupnine.

To kar so upravne strukture počele z menoj, iz česar tu izhajam, najverjetneje ni edinstven slučaj, in tudi če bi to bil to ni dobra novica za nikogar. A že s prvo mojo pritožbo in kritiko je to postala interakcija za katero prevzemam svoj delež odgovornosti. Probleme je potrebno izpostaviti in reševati.

Vedno znova se je pokazalo, da kontrolne službe marsikdaj ne vedo, kaj je bistvo ekološkega nadzora, ne razumejo ekološkega kmetijstva, nimajo znanja o ekološkem kmetijstvu in predvsem nimajo lastnih izkušenj s tem, s čimer se ukvarjajo profesionalno kot nadzorniki. Imam celo izkušnjo iz nadzora, ko je kontrolor trdil, da nekaj ne obstaja v uredbi, kot da je ne bi poznal. Po drugi strani pa se sam nisem zavedal kakšen padec kriterijev prinaša posamezna sprememba kriterijev uredbe v ekološkem kmetijstvu, da sem po nepotrebnem dajal v nadzor segmente, ki bi lahko bili konvencionalni dovolj dobri za izpolnitev eko standardov. Odgovornosti za posledice nedoraslosti kontrolorjev in pomanjkljivosti sistema nadzora ostanejo na plečih kmetov, saj jih ne nosi nihče v sistemu nadzora. To dogajanje imam obsežno dokumentirano. To se vse da razumeti, ko se neka dejavnost vzpostavlja na novo, a to ni bilo potrebno, saj je že bilo vzpostavljeno in nato uničeno. Dejstvo, da takšen program nadzora v razvoju ne sprejme kritike in ne odgovarja na povsem strokovna vprašanja, njihov pritožbeni organ pa je npr. kmetijska inšpekcija, ki nima nobenega predznanja in tega niti ne skriva, med tem, ko je vendarle pristojna za strokovne zadeve in izpolnjevanje birokratskih zahtev brez poznavanja strokovnega ozadja. Dodajmo še postkomunistično ležernost upravljanja po ZUP. To vse je povsem nedopustno in nizkotno, samo po sebi. To je še en dokaz, da je bil namen uničiti vse doseženo, da bi se lahko razvoj ekološkega kmetijstva diktiral v smeri, ki jo želi državna, zlobirana agenda. Menite, da Slovenija po tem takem premore sodnega izvedenca za ekološko kmetijstvo? Ne more obstajati, če tudi statistični urad ne vodi evidenc vrednosti ekoloških pridelkov, za namen vračila škode po divjadi. Ekološko kmetijstvo tako rekoč ne obstaja ali pač zanj ni prostora v našem upravnem in sodnem sistemu. Sodišča ne želijo niti slišat za kakega telebanskega ekološkega kmetiča, ki bi imel kaj za reči čez tako upravo. Preverjeno na vseh ravneh sodne veje oblasti.

Dejstvo, da se na vse očitke o nepravilnosti nato inšpektorji, MKGP, IKC, sodišča usklajeno branijo z zavrnitvijo obravnave teh dejstev in z valom inšpekcijskih proti postopkov govori o tem, kakšna je ekološka hrana na krožnikih sploh lahko. Gre za prevzem pobude prek monopola, za propad obstoječih pristnih ekoloških kmetov s tradicijo in propagiranje nove kategorije novih ekoloških kmetov, ki so ekološki po novih kriterijih, katere določa uprava, za katero stoji korporativna vlada in denar. Vzporedno poteka prisilitev vseh ekoloških kmetov v kalupe RS za namen upravljanja stagnacije razvoja tega področja. Dejstva to potrjujejo. Le pohlevnost pa daje mesto kmetu v takem sistemu. Kmalu bodo le še kmetje mukali v praznih štalah, pa še to ne za dolgo.

Kar je sledilo s strani IKC, UVH, MKGP, IRSKGPLR in OS Piran na moje pritožbe in zahteve po strokovni utemeljitvi izvajanj IKC je nato logična posledica, to je, zgolj in samo represija upravnega sistema nad državljanom. Manjši lokalni sistemi so prej uspešno naslavljali potrebe zagotavljanja standardov ekološkega kmetijstva v lokalnem okolju in regiji, ki so bili bolj zanesljivi in višji, in lahko bi še naprej zagotavljali osnovne smernice, in jih še podkrepili v smeri višje kakovosti. A morali bi biti krožno usklajevani med več neodvisnimi organizacijami strokovnjakov, potrošnikov in pridelovalcev, ne pa diktirani s stolov slovenske in EU uprave, kjer imajo realnost pridelave in interes potrošnika malo ali nič besede pri odločanju. Tudi pretežni del subvencij se vrača v roke tistih, ki lobistično stojijo za upravno srenjo.

Zdaj ima monopol nad eko-standardi korporativna prehranska industrija in priskledniki. Odličen primer tega sta vinarstvo in vinogradništvo, z uzakonjeno neomejeno represijo uprave na podlagi številnih laži in zavajanj potrošnikov in pridelovalcev, pri čemer kar vztrajajo (opisano v člankih na BPW in poslani pisni poziv ministrici, naj predloži strokovne podlage za sporno zakonodajo), kmetje in stroka, ki je ni, pa imajo zanemarljiv vpliv. Potrošniki se lahko borijo preko medijev in pravnega sistema, a vpliv potrošnika prek neodvisnih raziskovalnih organizacij, ki jih praktično ni, je redko in težko dosegljiv. Prepričan sem, da sem redno napadan od kmetijske uprave zaradi ščitenja interesa ekoloških kmetov in interesa potrošnikov, v obeh vlogah sem tudi osebno vedno deloval in živel zadnjih 30 let. Vložil sem že ovadbo tudi na to temo v letu 2014, na katero se je odzvala tožilka s pavšalnimi navedbami nepoznavalke, preoblečene v izvedenko, nekateri njeni odzivi so po mojem mnenju nezakoniti in celo kaznivi.

Ekološko kmetijstvo ni poslovna priložnost pač pa edina možna oblika kmetijstva v prihodnosti če naj imamo kot človeštvo sploh priložnost obstoja v prihodnosti.

Omenjeni „drugi nameni“ uporabe podatkov niso toliko povezani s pridobivanjem davščin, saj je ekološko kmetijstvo že v osnovi takrat večinoma bilo v stanju neobdavčljivosti, zaradi razdrobljene in majhne pridelave posameznih biotsko pestrih pridelav. Ekološko kmetijstvo, ki ohranja biotsko pestrost, tako na ravni kultur prehranske pridelave, kot ohranjanja življenja naravno prisotnih vrst in sort, ki tudi ohranja visoko raven ekoloških standardov in zagotavlja visoko stopnjo zaokroženosti toka snovi znotraj kmetije ob nizki odvisnosti od industrije je samo po sebi neobdavčljivo in prispeva nesporni delež k trajnostni družbeni ureditvi in k zdravi družbi ob zagotovljenem zdravju vseh njenih članov. Ekološko kmetijstvo se je v Sloveniji porodilo kot protiutež in postala pasivna grožnja ustaljeni agendi kmetijske globalne in evropske politike, ki temelji na ekonomski odvisnosti kmeta, zadolženosti, velikih posrednikih pri prodaji – korporativnih prodajnih verigah, nizki kvaliteti pridelkov in izdelkov. Je odgovor na industrijo bolezni in zdravljenja tako rastlin kot ljudi, na „zeleno revolucijo“, na kmetijstvo na čim večjih površinah in predanost avtomatizaciji monokulturne pridelave v trendu nagibanja k čim manjši biotski pestrosti kmetij kot navidez nenamernemu rezultatu oz. posledici te vsiljene agende. Njeni temelji so ob zlorabi medijske propagande in zlorabi fitofarmacevtskih sredstev ter umetnih gnojil, birokratizacija in subvencioniranje. Zaradi nepokorščine že običajnim podzakonskim določbam v kmetijstvu greš lahko v Sloveniji v zapor. To pa je tretji steber prestrukturiranja kmetijstva: kriminalizacija kmetijskih panog, ki skupaj z birokratizacijo predstavljata temelja ostrostrelske dejavnosti uprave nad ekološkimi, malimi in nasploh nepokornimi kmeti, ki se upiramo organiziranemu kriminalu uprave.

Na udaru sem kot ekološki kmet zato, ker sem in nameravam še naprej pri ekološkem kmetovanju resno in dosledno vztrajati, in ker ob tem na ta način ne more od mojega dela živeti noben od uradnikov RS, saj po njihovih vztrajnih potvarjanjih podatkov v zbirnih vlogah za subvencije le-te zavračam že 18 let. S tem se ne širim s trajnimi nasadi v smeri čim večje monokulture ali manjše pestrosti s pomočjo subvencij in obsedeno subvencionirano modernizacijo strojev. Razvoj dejavnosti ob lokalni oskrbi s pridelki je možno narediti tudi iz lastnih sredstev iz pridelave. Po agendi upravnega nasilja RS in EU pogrešam najmanj 2 milijona evrov škodljivih učinkov na mojo dejavnost v zadnjih 30 letih. Samozadostnost v razvoju lastne dejavnosti je neskladna z globalno agendo upravljanja kmetijstva in okolja, kar se kaže ravno v na mojo dejavnost naravnanih uničevalnih, nasilnih in podtalnih izvajanjih uprave RS in EU. Trenutno živim od 15 % od sicer v letu 2020 v preostanku uničenega pridelka po (z javnimi viri v RS in kohezijskimi sredstvi trpinčeni!) državni divjadi in poplavah, implementiranih s posegi v prostor s strani lokalne in državne oblasti. Uničenje tudi moje dejavnosti je poslanstvo birokratizacije kmetijstva v EU, za katero stoji mreža podanikov SGF. V mojem primeru to do sedaj ni bilo povsem učinkovito, zato si pomaga globoka „država“, zreducirana na „upravo“ z vsemi ostalimi tu naštetimi sredstvi, organi, vzvodi, zakoni in PZA,-krinkami, zlorabami oblasti in položaja, ipd.

Gre tudi sicer za visenje neskončnega aparata birokratov na kmetih in „molzenje“ na 1001 način. V Sloveniji več kot 700 ljudi upravlja samo kmetijske subvencije, zaradi česar se vse kmetijstvo poriva v birokratske predalčke. Pogoj za prejem subvencij ni pridelava, le obdelava. Le pridelava pa pomeni trženje ali samooskrbo. Delež dohodka kmeta se s težiščem od virov iz prodaje seli v smeri sredstev iz subvencij do absurda že desetletja. Stik med pridelovalcem in potrošnikom se izgublja, predelava in preprodaja pa postaja vse večja družbena manipulacija, ravno z zavajajočimi blagovnimi znamkami. Kmetijstvo je tako načrtno obviselo na nitki subvencioniranja, s čimer se lahko z lahkoto, z vrha slovenske in EU uprave kadarkoli vzame življenje mali ali veliki kmetijski enoti, ker je ta od nje odvisna, ali pa je s sistemom že v štartu povezana sama vzpostavitev neke kmetijske dejavnosti. Moj sosed izvršitelj Franko Slavec pa je tesen sodelavec SKZGRS na področju kraje zasebnih nasadov in odvažanja kmetijske opreme spodnesenim kmetom. Pri „trdoživih kmetih“, upornih tej agendi, s tradicijo, pa je ravno njih načrtno izčrpavanje alternativa za doseganje ciljev uprave. Upam, da se bo destruktivna agenda Uprave RS končala, preden bodo vse kmetije postale zgolj le še kulturna dediščina brez dejavnosti in zemlje ali še to ne. Odvisno od tega ali v razgrajeni RS obstaja Tožilstvo.

Posamezni kmetje mislijo, da jim osebne zveze in dolgoletna poznanstva s takšnimi izvršitelji lahko prinesejo srečo. SKZGRS je tako že obljubil mojemu sosedu moja zemljišča, sosed pa je uspešno sprejel šele tretjo ponudbo na tretjem razpisu, kjer je pridobil meni po prepričanju SKZGRS že ukradene nasade za le še četrtino vrednosti. Kakšno naklonjenost je med tem potreboval na Upravni enoti Izola še ni znano. Verjetno je ni potreboval, saj je bila na razpisih med mojimi parcelami kot neločljiva razpisana celota vrinjena le še majhna parcela iz njegovega dvorišča, na kateri se že leta torej očitno brez pogodbe o najemu izvaja evropski čezmejni projekt. Medtem je na moji zemlji ta ista sosednja kmetija uspešno razpisala in prek elektronskih informacijskih sistemov javno spromovirala mrežo nezakonitih turističnih poti na območju v zasebni lasti vključno z mojimi zasebnimi zemljišči in mojim zasebnim dvoriščem, s pomočjo MGRT, PRP in Občine Izola. Slednja mi s črno nizko gradnjo javno cesto tudi poplavlja kmetijo na slemenu hriba. Sosedje pa so z občinsko garnituro kot tudi S Skladovim izvršiteljem osebno povezani že desetletja...

Za utemeljevanje potrebe po podatkih je RS začela uvajati in proizvajati navidezno utemeljene pravne in strokovne podlage za represivno zagotavljanje podatkov o posameznih kmetijskih dejavnostih. Ob ustvarjenem pritisku in podpori uvedenih sistemov kvot na ravni EU, s katerimi so uničili marsikatero nacionalno močno kmetijsko pridelavo z izgovarjanjem na preprečevanje viškov in nelojalne konkurence. Politiki so se o prednostih znotraj teh kvotnih sistemov odločali brez konsenza splošne in zainteresirane javnosti ali z manipulacijo le-te in pod domnevnimi pritiski drugih držav in lobijev.

Prepričan sem, da bi se trg in pridelava ter predelava kmalu sama uravnala in bi pri tem raje, kot pri ukinitvah celotnih panog, sektor potreboval podporo pri prilagoditvah realnim potrebam predvsem lokalnega trga in izvoza v države za pridelke, ki jih tam ni možno gojiti. Zakon najcenejšega je zakon izgube kvalitete in povečevanje ogljičnega odtisa, zato je evropska kmetijska politika netrajnostna, lažna in uničujoča do državljanov RS in EU. Ekološka pridelava za čimbolj lokalne potrebe v največji možni meri odgovarja na skoraj vsa vprašanja na poti v boljši jutri, česar pa ne more zagotoviti so enormni zaslužki prodajnih verig, nadaljnjega razcveta petrokemične industrije, fitofarmacije, industrije gnojil, farmacije in zdravstveno zavarovalniške industrije, zlorabe načela mednarodne odvisnosti in sodelovanja za nepotrebno prevažanje blaga in dumpinških praks, zlorabe prometne infrastrukture z visoko ne-nujno potrošnjo neobnovljivih virov,... Slednje nam npr. sami storilci, tj. SGF, vračajo kot očitek povezan z domnevno prenaseljenostjo, ...(se nadaljuje)