Nekoliko nehvaležna zadeva je, če želi človek nekoliko stopiti v bran pijancem. Raje bi rekel, da gre za pivce, zmerne konzumente alkoholnih pijač, pa dušebrižnim razsojevalcem to niti ni pomembno. Tako so trdno na svojih stališčih, da niti ne slišijo kakršnih koli poskusov protiargumentiranja, kaj šele da bi bili pripravljeni o tem debatirati.

Nehvaležno pa je to početje seveda predvsem zato, ker obstajajo za boj proti pijači res močni razlogi. Tako močni in v nebo vpijoči, da ne moreš ugovarjati njihovi vsebini. Ne moreš česarkoli pozitivnega okoli tega reči nekomu, ki je izgubil ljubo osebo v prometni nesreči ali, ki je imel namesto brezskrbnega otroštva kaos poln baruf, prepira in pomanjkanja. Ne moreš. Niti poskusil ne bi.

In moje razmišljanje temu tudi ni namenjeno. Toliko mi še deluje moja utrujena pamet, da vem, da alkohol nima kaj delati na cesti in, da so vse meje presežene takrat, ko pitje kakorkoli vpliva na odnose znotraj družine. Isto velja takrat, ko trpi delo in ostale

Ko se je gospa Jeza po dolgih dneh apatije in brezplodnega čemenja le spustila na ulico, resnici na ljubo ni izgledala kaj prida gosposko. Prav nasprotno. Postarano, še bolje rečeno starčevsko je delovala. Stopicala je drobno in s težavo. V sebi ni imela ničesar več od tistega življenja, ki jo je poganjalo pred časom. Takrat je žarela v napeta lica in dvignjeno je nosila glavo. Dobesedno streljala je s svojim ostrim pogledom in zaničevalno, včasih z glasnim zmrdovanjem gledala ravno na takšne podrtije, kot je bila zdaj sama.

Ja, res. Niti vzravnati se gospa ni mogla več. Utrujena je bila in nič ni bilo več borbenosti v nji. Kot bi ne imela več motiva. Zdaj so drugi kazali zaničevanje. Zato se je tudi bala spet priti na plano. Tiščala se je ob ograjo, čisto na robu pločnika, ko so vozili čisto blizu njenih nog in ji iz črnih terenskih orjakov kazali pesti in se skozi zaprte šipe drli nanjo.

»A ne vidiš kaj se dogaja. A ne vidiš kam smo prišli!? A ne vidiš kam so nas pripeljali!?«

Fantj

V tistih letih sem vedno, ko sem se ustavil, ko sem našel urico miru, ki sploh ni bil mir, v bistvu vedno, ko sem prišel do aparata, orodja, pripomočka, počel te stvari. Kar vrelo je na dan. Zdelo se mi je, da mi je to celo v užitek. Vsekakor pa je obstajala želja. Želja to storiti, s tem prekriti včasih jezo, drugič spet kakšno bolj pozitivno čustvo. Včasih se je bilo tako lepo tako skriti pred neodločnostjo, pomanjkanjem poguma, pred svojo melanholično, včasih kolerično ali pa kakšno tretjo neuporabno nianso svoje narave.  

Sodelavec mi je enkrat, očitno je bilo, da je stvar močnejša od njega, nekoliko osorno navrgel, da pa res ne ve v čem je fora tega mojega početja. Bil je kar zanimiv fant. Pošten in pameten. Tehničen tip od pete do glave. Vedel je za vse variante motorjev vseh možnih znamk avtomobilov, za vse konje ki se skrivajo pod pokrovi, navore, pospeške in dodatno opremo. Zdelo se mi je hecno, da ob vsem razkošnem znanju s tega področja, imenuje nek avto Micibuši … pa nič n

V tistih dneh, okoli praznikov, takrat se v iz svojega brloga prikaže marsikdo, ki ga med letom redko vidimo, takrat se ljudje drugače menijo. Rokujejo se in si želijo srečo. Pozdravljajo se in naročajo, naj prenesemo pozdrave še domačim. Pa da se bomo v bodoče srečali večkrat in takšne stvari. Pozneje od vsega sicer ne ostane veliko pa nič ne de. Tako je to bilo pred časom  in tako je tudi sedaj. In vse bolj se to ponavlja, zato nič od tega ne jemljem za slabo in z veseljem vzamem kar dobim.

Ko sem zagledal starega prijatelja za šankom, mi je dobesedno zaigralo srce. V trenutku mi je bilo jasno, kako dolgo, dolgo ga nisem videl. Še več. Spreletelo me je, da sem deca pogrešal. Dobesedno pogrešal. Človek, ki mi je svoje čase povedal tako veliko stvari. Preprosto, ne da bi se delal pametnega, ne da bi želel komu kadarkoli modrovati, mu brati levite in ga opozarjati na stanje sveta, pa vseeno tako, da je dajal občutek, da se od njega nekaj naučiš, nekaj odneseš s sabo in pozneje o tem r

Stvar za katero sem pa res najmanj mislil, da bom kdaj o njej pisal je zagotovo ravno ta. Moda. No, saj tudi tokrat ne mislim kvasiti neumnosti o smernicah, trendih in, bognedaj, modnih nasvetih za bralce. Ampak moda me je, kot eden najbolj izrazitih načinov manipuliranja z množicami, eden najbolj sofisticiranih načinov obvladovanja tržišča, iznenada pripravila do razmišljanja. Trenutek slabosti morda. Kdo ve!?

Mogoče je razlog moje siceršnje nenaklonjenosti  tej sceni ta, da sem sam totalno nenadarjen za karkoli kar je povezanega s tem. Preprosteje povedano, ne znam se lepo obleči in niti dobro ne vem kaj to pomeni.  S tem sicer nimam kakšnih problemov. Mogoče sem imel kakšnega majhnega v nekih drugih, zelo rosnih časih, so pa te težave zelo hitro izginile v trenutku, ko mi je zanje postalo popolnoma vseeno. Drugače povedano, takrat, ko sem trend zamenjal za praktičnost. Gre pa tukaj za še eno pomembno dejstvo. Kadar bi res usekal mimo, imam okoli sebe nekaj prijaznih punc, ki bi me u

Namenil sem se razmišljati o neki stari ideologiji. Religiji. To verjetno marsikomu izgleda nekoliko čudno, meni pa se zdi, kot da se ponuja samo od sebe. Prej kot karkoli drugega naj povem nekaj o sebi. Nobena ideologija, nobena vera, nobena politična smer me ni potegnila vase. Za nobeno ne navijam in ne dajem svojega prepričanja in nič kaj dosti ne dopuščam možnosti, da bi se to kdaj v bodoče spremenilo. No, edino, če bi nastopili časi, ko bo treba, za ceno preživetja, kimati eni ideji in ji dati brezpogojno prav. Baje so takšni časi enkrat že bili. Takrat nisem zmogel toliko bistroumnosti, da bi dojel v kakšnih okovih živim in bom v bodoče bolj previden kdaj bo tak čas spet nastopil.

In tako sem tuhtal o tem kako pomembne so v tem času religije. Posebno nekatere. Domnevam, da ni  potrebe, da kakšno posebej poimenujem, Naj ostane vse na teoretični ravni. Začel bi z dejstvom, ki je zame slejkoprej veliko presenečenje, da so religije s svojimi božanstvi, verniki in megalomanskimi organ

Z nobenim drugim letnim časom se mi ne dogajajo podobne stvari. Zima je lahko še tako predolga, še tako turobna pa se vseeno nazadnje poslavlja s svojo hladnostjo, s svojimi temačnostmi in fajhtnimi, težkimi meglami, ki imaš zanje  občutek, da so se ti zažrli v glide, z vsemi neprijetnostmi, odhaja kot betežna stara baba. Počasi, nevidno izgublja včasih jesen svoje atribute, ko jo počasi obda led in ivje in nikoli ne veš kdaj je pomlad nehala biti to kar je bila.

Ampak poletje. To je pa druga pesem. Poletje se vede drugače. Še ravnokar v vsem vrvežu in vročici te iznenada odvrže, kot plavalec kapljico, ko izplava iz valov in sunkovito otrese vodo s svojih las. Sedim tako na tisti skali, ki bo edina od slike, ki se mi riše, ostala enaka in ista za drugo priložnost. Sedim tako in misli plavajo nekje v morju nostalgije. Slednji sem se vedno upiral. Nesmiselna, človeku podarjena posebnost. Vedno sem poskušal tajiti čas in vedno sem se zmrdoval nad nakladanjem, kako je leto hitro minilo in

Z mojim menedžerjem, zadnje čase nisva več kaj prida komunicirala. Nisva se več dobivala v njegovi pisarni in modrovala o razredno kastni  ureditvi sveta, o ekonomiji in politiki. Niti nogometne tekme nisva več nobene pogledala skupaj. Da ne govorim o tem, da mu nisem več določal plače, kot me je to doletelo enkrat pred leti. Časi so pač postali prezapleteni. No, vsaj zame, ne dvomim pa, da so tudi njega razni dogodki, globoki padci, težki vzponi in stalni pritiski dodobra načeli.

Pa me po svoje to ni ravno zelo motilo. V tisti njegovi pisarni se kljub vsemu nikoli nisem mogel popolnoma udomačiti. Nikoli nisem mogel zares sproščeno in iz srca povedati kaj mislim, čeprav sva ravno to oba želela. Jaz sam sem si takrat, ko sem se končno skozlal in stresel decu na njegovo dragoceno mizo nekaj svojih problemov, nekaj krivic in nekaj neumnosti, ki sem jih bil deležen z njegovega naslova in seveda z naslova njegovih valpetov in prisklednikov, kar nekako oddahnil. On pa je, to je bil njegov g

Zadnje čase, predvsem ob sprejemanju neke nove zakonodaje v zvezi s socialnimi prejemki, vsepovsod poslušam in prebiram žolčne izjave in razprave, ki imajo vse po vrsti zelo jasno rdečo nit. Predvsem gre za zgražanje nad razmerjem med socialnimi podporami in najnižjimi plačami. Vse skupaj po navadi poteka v smislu, kaj bi delal, saj itak na socialnem dobim le malo manj od tiste mizerne plače. Ja, seveda se moram načelno strinjati. Stvar je posplošeno pogledano katastrofalno urejena.

Kljub vsemu pa ima takšen pristop analitično kritičnih komentatorjev eno napako. Kakorkoli obračam, vedno znova izpade, da jih povišanje podpore za siromake zelo, zelo moti. Bolj kot jih motijo minimalci in izkoriščanje delavcev v raznih, tudi zelo uspešnih firmah. Tako meni stvar izpade zato, ker takšni kritiki planejo pokonci samo in ravno takrat, ko se socialna pomoč zviša. Ne jamrajo zaradi minimalcev ne prej ne pozneje. Se pravi, da ni problem to, da ima delavec malo, ampak kako hudiča kdo upa pomisli

Za Marinka je šiht postal ena sama rutina. Vedno znova se mu je zdel nič drugega kot samo veliko, veliko predolg. NI jamral več, da mu  je delo pretežko, da mu kdorkoli preveč soli pamet, da je njegova mašina primernejša za v muzej, kot za proizvodnjo. Ne, nič takega. Zdelo se mu je le, da stokrat pogleda na uro in da kazalci vedno znova pokažejo enak čas. Po navadi, ko je to komu omenil, je slišal tisto znano: » Se mi zdi, da bo prej tri, kot dve!« Ja, še ena od rutinskih, vedno znova enakih pripomb.

Pa to seveda ni niti zdaleč najhujše, da je Marinku imel občutek, da je delo in vse ostalo v kovačiji dolgočasno, nezanimivo. Najhujše ni bilo niti to, da se mu je velikokrat zdelo, da se nima več s kom pomeniti, da so se, ne da bi opazil točno kdaj, ljudje okoli njega zamenjali in da se je skupaj z njimi spremenila cela slika. Slika ki se mu je zdela marsikdaj neprijazna, nelepa, ampak vsekakor bolj njegova.

Niti to ni bilo tako strašno, da ni našel v delu kakšnih posebnih izzivov. Nob

Zadnje dni leta je bilo tistikrat kar presenetljivo, kako bi rekli, ta pravih. Snega je bilo po ulici komaj še videti, Zato pa je bilo že malo više dodobra pobeljeno, nizke temperature pa so poskrbele, da so bile poti suhe, da se je mimoidočim, ko so zaviti v svoje šale, kadilo iz ust in so le na hitro, zamolklo pozdravljali in hiteli naprej. Nekateri so odhajali v cerkev in marsikdo s polnimi cekarji proti domu. S hiš je viselo nekaj okrasja in tu in tam so utripale lučke. Nič pretiranega in ravno prav praznično.

Ko je Štefan planil skozi vrata oštarije in so  le ta s treskom zaloputnila in se škripajoče vrnila nazaj na svoje mesto, je za trenutek vrvež v prostoru ponehal. Vsi so utihnili za nekaj sekund ter strahoma in ga spoštljivo s svojimi nemimi pozdravi sprejeli. Nekateri so le komaj zaznavno stresali z glavami in prikimavali, drugi so globoko kimali, kot bi v prostor prišel svetovni prvak v bog ve kateri športni disciplini. Pri glavnem omizju, rezerviranem za njegove vrste ljud

Ko sem zagledal tisti zadnji, čisto popolnoma zadnji novembrski listek, sem vedel. Samo še enega odtržem, potem pa je tukaj. Potem je tukaj življenje. Zaplesale so mi pred očmi najlepše slike, barvne in glasne. Prepletala se mi je najlepša glasba z najbolj mamljivimi vonjavami, vse skupaj pa mi je blagodejno pogladilo s svojo svežino hladno pivo, ki mi je ob vsem steklo po grlu. Zamižal sem in skladno s svojo domišljijsko situacijo z napol odprtimi usti strastno zastokal … v tem trenutku sem bil iz bližnje okolice opozorjen, nekako v smislu, da se vedem zelo čudno in sem nemudoma odprl oči, stresel z glavo in dovolil, da se vsaj na zunaj zresnim in normaliziram. A vedel sem, da je to, to …  vedel in videl na tistem koledarčku, ki je visel pred mojim nosom. Postrani in neugledno  stanjšan, vendar za najbolj zaželeno številko. Prvi! Prvi in dvanajsti! December. Veseeeeli  december!

Za zadevo sem zagrabil takoj naslednji dan. Kot prvo, sem dal v lonec nekaj domačih klobas. Mora zadišati p

Zase ne vem prav dobro, kdaj sem se uspel v življenju kaj prida naučiti. Nimam s tem v mislih življenjskih izkušenj in modrosti. Čisto tako sem mislil, podatkov, znanj, vsega kar te dela široko, razgledano osebo. No, nekaj sem se že, kaj prida globoko pa nisem prodrl. Res da včasih razturam v kvizu triviador, celo v tujem jeziku, ampak velikokrat me pa tudi kakšna mona razsuje v nulo. Pa pustimo to zaenkrat.

Zagotovo nekaj tudi vem in znam. Ne vem čisto natančno kaj in kako, ampak nekaj že. Vem na primer, da je nekoč davno živel tip z imenom Sokrat, ki je gladko priznal »da nič ne ve«! Resda je tip, da je nekoliko ublažil svojo drastično ugotovitev, bolj potiho dodal še to, »da drugi pa še tega ne vedo, da nič ne vedo!« ampak vseeno mu je treba priznati, da se je nadvse skromno spustil na zelo trdna tla.  Še ena od maloštevilnih filozofskih modrih dognanj, ki mi je ostalo v spominu in je delo enega naših rojakov, mi daje nekaj malega upanja, da moj kompjuter pa le ni čisto popolnoma p

Čeprav vprašanja v stilu »ali ti je treba riniti vsak dan v oštarijo? »A bi bilo konec sveta, če te kakšen dan ne bi bilo naokoli?« in podobno, pregovorno pritičejo kakšni sitni babi, si jih lahko postavi človek tudi sam. Pa tudi če ne ravno z namenom, da bi nekaj velikega spremenil v svojem življenju ali kaj podobnega. Lahko tudi čisto tako analitično, v stilu nedeljskega, rekreativnega psihologa.

Ne bom ponavljal kakšnih davno dognanih tez o genih, ki so decu ostali iz prazgodovinskih časov, ko so samci človeškega tropa lovili zobre in podobna bitja s čim večjo hranilno vrednostjo in čimbolj kosmatim kožuhom, po bolj ali manj uspešnih jagrovskih podvigih pa so sedeli okoli ognja, kjer so tudi smodili dele plena in glede na svoj primitivni nivo jezika in artikulacije, o svojih podvigih preprosto razpravljali. Ne, o tem ne bom. Kaj tam počnemo zdaj, je tisto o čemer sem nameraval tuhtati. Pa mi je bilo kmalu nekoliko žal. Veste zakaj. Seveda zaradi rezultata moje analize. Ugotovil sem

»Mater, okradli so me!« je bilo prvo, kar me je kot prvo prešinilo, ko sem zjutraj pogledal v svoj prazen takvin. Tak dramatičen vtis je zelo pogost, ko po celovečernem žuranju, ko letijo runde, ko tisti drobiž izgubi svojo nepomebno vrednost in nam potem drugi dan ni jasno, kam je šlo vse skupšaj.

Ampak to je samo ena od situacij, ko pomislimo ravno na krajo. V bistvu je ta celo malo hecna in ni v kontekstu ostalih, saj smo za osiromašeno stanje krivi povsem sami. V večini drugih pa smo predvsem in samo uboge žrtve. »Saj vsi samo kradejo!« je stokrat slišana ugotovitev. Pa naj gre za govorjenje o direktorjih ali morda o političnih kandidatih. 

Takšno razmišljanje se zdi na prvo uho tako, bolj gostilniško, bolj obrobno, majhno. Vendar pa še zdaleč ni tako. Na vseh, tudi na najvišjih nivojih, se najpomembnejše stvari dogajajo ravno zaradi te taiste stvari. Menjavajo se vlade, vodstva velikih podjetjih, celo države se menjujejo, spreminjajo odcepljajo predvsem zato, ker se skupine ljudi

   Pojma nimam kako tipi izračunajo kakšna bo v bodoče gospodarska rast. Mislim, kako jim to, če jim v resnici sploh res, uspe? No, tega zagotovo ne vemo. Je pa jasno, da so se kazalci v zadnjem času spet obrnili navzgor in smo spet v obdobju gospodarske rasti. Kaj to sploh je, to mi tudi ni bilo nikoli jasno.

   Na zunaj je to neko blagodejno stanje, ko se povečujejo naročila, zaslužki firm, posebej seveda posameznikov pri koritu, ko se zmanjšuje brezposelnost in še vsehsort takšnih pozitivnih reči. To je stanje, ko imajo pomembneži na nek način sladke skrbi. V nasprotju s še nedavno borbo za golo preživetje, se zdaj borijo s pomanjkanjem delavcev, prostorov in števila dni v letu, da bi lahko zadostili povpraševanju.

   Na zunaj, pravim. Znotraj, pod tem videzom. pa ja ta tako imenovana konjuktura nekaj drugega. Z mojim očmi vsaj je tako. Meni to namreč zgleda, kot stanje, ko so taveliki nekako (spet) uspeli vzpostaviti razmere, ko lahko proizvajamo, in kar je še bolj čudno, prodajam

In gleda  v odsev te praznine, nekje v ozadju prepričan, da tam vidi sebe. Praznega. Nedoločno nikakršna je slika. Ne zbere drobcev za mozaik z jasnimi robovi. Kot glasbenik, ki ne spravi skupaj tonov, ki zanje ve da so tam in ki jim je bil že tisočkrat kos. Solo! On pa nem. Publika čaka, da se kaj zgodi. Sicer pozneje pojasni, da že dolgo ni držal instrumenta v rokah, da že dolgo ni vadil, da ni njegov dan … on sam pa ve, da so to le običajne floskule, ki se je že za to, da jih je povedal, težko zbral. »Nič več ne poveš!« ga pobara prijatelj malo kasneje. Zamahne z roko. Pusti spraševalcu naj si misli svoje. Da ni ničesar, da ni veselja, da ni pravi čas. 

Spomladi je pravi čas za začetek. Vedno je pravi čas za začetek. No, morda petek ni dober. Zaradi pregovora. Na krasni prireditvi sem bil. Protagonist je blestel. Kot vedno. Zadnje besede, ki jih je izrekel v slovo so bile o tem, kako naj sanjamo velike stvari in kako naj se ne damo … barabam … Pevci, igralci, umetniki nasploh, so se

Vem za modela, ki je bil, pa kakorkoli obrneš, umetnik. Že kot otrok malo čuden, v rosni mladosti dostojno težaven in pozneje, milo rečeno, vsaj občasno, kapitalen čudak. Tudi šolal se je dec za umetnika. In izšolal. Akademsko izobražen je prišel iz šolskih mlinov in s svojo doseženo omiko je tudi preživel svoj delovni vek. Včasih tako, tako, ampak po večini čisto zadovoljivo dobro. Še najbolj od vsega pa se mi je zdelo zanimivo njegovo razmišljanje iz študentskih časov. Med svojimi kolegi je bil namreč izjema. Izjema po tem, da mu ni ničesar manjkalo. Vsi ostali so v tistih letih životarili in med opijanji v boemskih beznicah in napol sestradanimi tedni študija komaj nekako speljali pot od izpita do izpita. Ali pa tudi ne. On pa teh težav ni imel.

 Ničesar mu ni manjkalo. Imel je očeta, ki ne le, da je imel precej pod palcem, tudi dal je mulcu denarja, kolikor je ta hotel. In slednji je bil zaradi tega neznansko nesrečen. Saj ni bilo slabo imeti cel mesec za pir in tobak, poleg tega p

Ena od stalnic, ki me spremlja že vsa leta tu na blogovju, je ta, da je vseh težav pri nas kriva ta naša razslojenost, različnost, bipolarnost. Celo tako pogosto in  vztrajno smo o tem modrovali in blebetali, da sem pa res moral pošteno podvomiti o tej zadevi, kot o najfatalnejši  slabi lastnosti, ki nas ovira pri razcvetu, pri poti v blagostanje.

Nedavno sem na nekem literarnem večeru slišal zelo modrega moža, ko  je, kljub temu da je bil zelo zgovoren, na vprašanje o tej levo desno zavrtih osebkih, odgovoril, da je stvarnik ustvaril leve in desne možgane zato, da se zmenijo, kako bodo naprej. Stvarnika je dal sicer v narekovaje, je bil pa zelo jasen, da problem ni v različnosti, temveč v zmožnosti komunikacije, v zmožnosti razmišljanja nasploh. Še en intelektualno močan model mi je nedavno v podobni problematiki padel v uho. Rekel je, da mora iti na sestanek sicer s svojim mnenjem, mora pa že vnaprej dopuščati možnost, da se tudi moti!

To slednje mogoče uspeva res samo najboljšim, še

Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi