Kar nekaj let je od takrat, ko sva z amerikanskim serviserjem plezala po tristotonski preši in modrovala razne stvari. Kolikor so nama to omogočale jezikovne in še kakšne druge bariere, seveda. Ko sva med pavzami govorila tudi o čem, kar se ni zadevalo neposredno njegovega in mojega dela, se je kar nekajkrat zgodilo, da je tip zaključil misel z jasnim stavkom:«That makes no money!« .  V bistvu se mu je zdelo čudno, da bi si želel ukvarjati se s stvarmi, ki od njih ni nekega dobička. Nesmiselno popolnoma. Poleg tega je to povedal s tonom, ki bi ga morebiti tudi sam uporabljal, če bi želel nekaj pojasniti nevednemu delavčku nekje v Burkini Faso ali Mavretaniji. O Amerikanih sicer nisem imel kakšnega hudo občudujočega mnenja, kar se mi še do sedaj ni veliko popravilo, ampak nisem se spuščal v kakšno filozofiranje o smislu in namenu našega bivanja.

Čisto zagotovo ni treba prav vsega na tem svetu gledati skozi denar, skozi dobiček, finančni učinek. Nekatere stvari lahko očistimo teh prvin in včasih spoznamo, da je tako ukvarjanje s kakšno dejavnostjo bolj sproščeno, bolj fajn, bi rekli tako, po domače. Lahko dam za primer denimo (mojo) muziko. V življenju sem pregodel  ohceti in veselic, da je bil hudič vesel.  Petsto nastopov in še kakšen zraven. Tega sedaj sicer ni več, ker pač ni več ohceti in veselic tudi ne. Tako večkrat kje zašpilamo tako »ad hoc«, spontano, neobvezno. No, včasih je tudi muzika zato (še) bolj na hojladri, ampak se pa šele v tej izvedbi počutim pravi muzikant. Tak, ki uživa v svojem početju. Ki gode, ko se mu zahoče, kolikor in kar mu paše in še kaj bi se našlo. Resda pa bi po drugi strani z veseljem dvakrat trikrat na mesec spravil kakšnega postranskega stotaka v žep in si z njim lajšal obremenitve, ki mi jih povzroča moje bivanje. No, potem bi tu še država s svojimi strogimi organi imela pripombe na moj strašni dobiček, ampak to je že druga zgodba.

Veliko ljudi opravlja tudi prostovoljno in dobrodelno delo. To so ljudje, ki se ob tem plemenitem delu dobro počutijo in si tako, kljub odsotnosti denarnega nadomestila, bogatijo življenje. Pri nas imamo za to dober primer. Gasilce. Cela armada. Na podeželju so malodane cele vasi včlanjene. Ponekod pravijo, da so, posebno fantiči, že ob rojstvu člani gasilcev, potem jih šele nesejo registrirat v farovž. Posebno ob hudih nesrečah večjih razsežnosti smo imeli kdaj pa kdaj občutek, da so gasilci v naši državi sploh edina reč, ki še deluje in je zelo upravičeno na dobrem glasu.

No, pa ni moj glavni namen pisati o prostovoljcih in dobrodelnikih. V bistvu gre za to, da sem se spomnil tistega Amerikanarja in potuhtal, da ga zdaj gledam malo na drugačen način. Malo pa tudi ne. Pa naj pojasnim. Tip je takrat prišel iz najbolj tapravega kapitalizma. Sicer smo tudi pri nas ukinjali prvine bivše socialistične združbe ampak nismo še prav dobro zapluli v kapitalizem. Pa nikar mi ne pravite, da tudi zdaj še nismo. To sam še predobro vem. Sicer nisem kakšen hud teoretik, vendar pa med sabo za silo ločim džunglo, plenjenje in kapitalizem.

No, vendar pa vseeno poskušam zdaj bolj razumeti tistega Jenkija. Tipa so prepričali, da je lahko presrečen, da sme živeti v najboljši državi na svetu, vendar mora za to svojo srečo, ki poleg samega ameriškega pasoša vključuje še sto colsko lcd televizijo in pet supermaketov v radiu treh kilometrov, razumeti, da se mora zelo intenzivno ukvarjati samo s stvarmi, ki delajo denar. To pomeni v tistem koncu najmanj dve službi, ki omogočata že omenjeni LCD, večerni fast food in nedeljski družinski napad na vseh pet omenjenih marketov.

To pravim tudi zato, ker sem tipu postal malo podoben. Začel sem se ukvarjati samo s stvarmi, ki po defoltu prinašajo denar. Pa ne mislite, da sem ne vem kaj obrnil na glavo. V bistvu nič. Povedati želim, da hodim samo na šiht (ne na dva) z drugimi stvarmi pa se skoraj ne ukvarjam več. Muzika, druženje in podobne stvari so, zgleda, šle v pozabo, športati  se mi ljubi le tu in tam, torej …

Tu pa sem dobil še eno presenetljivo klofuto. Ko sem se ravno sprijaznil z nesimpatično vrsto sistema, ki hlepi po dobičku in zanemarja duhovno plat bivanja, ubija idealizem in potiska človeško življenje na raven statistike, me je presenetilo ravno bistvo tega taistega sistema.

Spoznal sem, da povrh vsega to sranje ne prinaša denarja. Saj nisem mogel verjet. Ljudje gredo v službe, v tovarne, k malim podjetnikom ali pa sami poskusijo goniti kakšen sp … kar vidim Amerikanca kako prikimava … potem pa šok. »It makes no fucken money« Dobro, ali pa ga dela zelo minimalno malo. Pa se nekdo trudi delati bolje. Nič. Vse ostaja isto. Pa se zanaša na stalnost, lojalnost in takšne reči. Nič. Minimalec. Uravnilovka. Vse povprek!  Kapitalizem uvaja cele sisteme. Cele ekipe se ukvarjajo z racionalizacijo, nadzorom in motivacijo ljudi. Oni pa so se v bistvu vsega lotili samo iz tistega Amerikancovega razloga. Vse bi lahko poenostavili. Decu, ki dela več bi potisnili v roke zelen bankovec, tistemu ki dela bolje ravno takšnega. Vsi sistemi, ki so jih za drag denar uvozili, vsi strokovnjaki, ki se pasejo na teh teorijah, vse analize, grafi, statistike, vse bi odpadlo. Ostal bi samo enostaven, kmečko pameten zelen kos papirja, ki bi rešil vse in ki bi, v to niti jaz niti tisti glupi Amer ne dvomiva, tudi kapitalistu prišparal denar.

Tako pa … it makes no money!!