Ko je dobrih deset let starejši, zdaj že nekdanji sodelavec sedel  v avto, potem ko sem mu ustavil na avtobusni postaji , kjer bi čakal še vsaj četrt ure, mi ni rekel živio ali dober dan. Kot že nekajkrat prej, se mi je tudi tokrat zdelo, kot da smo te običajne načine pozdravljanja zamenjali s čisto drugimi. Pa nimam v mislih kakšnega »servus« ali celo »hello« ! Ne, prvo kar je dec bleknil je bilo:«Koliko pa tebi še manjka?«

Mislim, tipa sem res nejevoljno pogledal, poleg tega, da se je ta čudna navada nekoliko pretirano razpasla, me je tudi ravno on v zadnjem času, že tri leta je v penziji, vprašal ravno to! Tokrat sem pa kar nekoliko vzkipel! Ali zgledam tako star, mogoče obnemogel, betežen? Pa me je miril, da ni nič slabega mislil. Da je samo tako vprašal.

Do penzije mi po vsaki meni znani varianti manjka dobro desetletje. Tako glede starosti, kot po kriteriju staža.  Natančneje pa niti ne vem in ne mislim niti poizvedovati. Vsaj nekaj časa (še) ne. Kolikor je to mogoče, sem namreč uspel ta podatek odmisliti, izbrisati iz glave.

Kolikor je to mogoče pravim zato, ker je to postala tako zelo razširjena tema, da mi je to nekajkrat že pošteno najedlo živce. Očitno smo se znašli na tem planetu čisto samo zato, da si priborimo status penzionista.  Kar nekajkrat sem teoretikom poskusil ugovarjati pa so moje pripombe o tem, da je na primer bolj pomembno biti zdrav kot upokojen, jemali kot šaljive in neresne.

Kakšen bolj hud je name navalil tudi zelo jezno. Da je vsega sit, da se mu vsak šiht posebej gabi, da si ne more niti predstavljati, da bi še dolgo hodil »tja dol«! Za piko na i pa mi servira, da je glede na moje nerazumno govorjenje zelo očitno, da nikoli nisem zares delal. Dobro, tega zadnjega nisem ne vem koliko komentiral, posebno ne, ker je ponavadi šlo za modela, ki pa res ni nikoli dovolil, da bi hodil zmatran s šihta.

Kljub vsemu je treba priznati, da ima ta apatičnost, včasih obupanost seveda svoje močne razloge. Gre za delovne odnose, za popolno odsotnost kakršnega koli prilagajanja na sposobnosti in potrebe starejšega delavca pa tudi za čisto navadno utrujenost in naveličanost, še posebno pri fizičnem, rutinskem delu s popolno odsotnostjo možnosti napredovanja, rasti, da ne govorim o kakršni koli kreativnosti. Da se je ustvarila, včasih zelo neupravičeno, miselnost, da je človek malo čez petdeset lahko samo še breme delodajlcu, naj niti ne omenjam.

Vendar pa, gledano strogo z mojega osebnega vidika, imam tudi argumente, ki ugovarjajo temu zadnje čase na vsakem koraku opevanem idealu, ki ga  tako veliko ljudi vidi v odhodu v penzion. Prvi, ki mi pade na pamet je zelo preprost. Od česa, hudiča bom živel? Pogosto se mi zdi, da mnogi šele potem, ko se poslovijo od kolektiva. Ko dajo za par rund in narezek, ko potrošijo tisto malo odpravninico in potem končno dobijo svoj 430 evrski mesečni priliv, dojamejo koliko je ura. »A za to sem delal celo življenje?« pogosto slišim. Šele ko zre v konkretne fičnike, mu začne postajati jasno. Pa čeprav je imel odločbo že pol leta prej.

Poleg tega opazujem okoli sebe osebke, ki zanje pravim, da jim je zelo škodovalo to, da so odšli v pokoj. Zelo! Posebno pri mlajšem upokojencu in takih je v naših krajih še vedno kar precej, je zelo očitno, če se v tej vlogi ne znajde. Od vseh načrtov s hobiji in delom, ki se ga bo lotil, ko bo »fraj«, ostaja samo obisk oštarije in umik v samoto. Tisti »fraj« sem dal v navednice, ker mi je velikokrat skoraj zabavno, ko mi kakšen model z navdušenjem pripoveduje kaj bo potem, ko ne bo več hodil na šiht, delal da si bo izboljšal finance. Cela reč. Za iste, enake dobre tri evre na uro. Nenavadno.

Potem obstaja zelo zanimiva skupina ljudi, ki so bili na delovnem mestu na nek način pomembni. so si to samo domišljali ali pa jim je bil,  kljub vsem neprijaznim zgoraj opisanim značilnostim časa,šiht pri srcu.  Takšnim se po odhodu, kot pravijo podere kemija. Ravnovesje gre k hudiču. Pogosto zbolijo fizično ali pa se jim pojavi depresija ali druge psihične težave.

V bistvu nisem želel toliko pametovati. Gre predvsem za to, da sem res pošteno sit tega, da se toliko govori o tem. Politiki tuhtajo kako bi podaljšali ljudstvu delovna leta. Zraven omenjenega podaljšanja navajajo še druge spremembe, ki kar po vrsti pomenijo zmanjševanje penzij. Takšen je npr, predlog za upoštevanje večjega števila najboljših let za izračun. Popolnoma nedopustno. Nihče ne bi smel več niti pomisliti na kaj takega. Medtem, ko mi je kakšno leto več  še kar sprejemljiva reč. Mislim s stališča logike. Daljša življenjska doba in te stvari. Ampak ljudje kot bi paničarili. Kot bi poskušali ubežati nečemu. Čim prej, čim hitreje stran.

Tistega tipu, ki mi je rekel, da nikoli nisem zares delal, ne dam niti slučajno prav. In seveda se strinjam, da bi se moralo marsikaj spremeniti. V odnosih in razmerah pri delu. Ampak nisem se popolnoma samo hecal, ko sem trdil, da bi takoj podpisal pogodbo, da bi delal do devetdesetega leta, če mi »oni« garantirajo, da bom do takrat zdrav!