Z mojim menedžerjem, zadnje čase nisva več kaj prida komunicirala. Nisva se več dobivala v njegovi pisarni in modrovala o razredno kastni  ureditvi sveta, o ekonomiji in politiki. Niti nogometne tekme nisva več nobene pogledala skupaj. Da ne govorim o tem, da mu nisem več določal plače, kot me je to doletelo enkrat pred leti. Časi so pač postali prezapleteni. No, vsaj zame, ne dvomim pa, da so tudi njega razni dogodki, globoki padci, težki vzponi in stalni pritiski dodobra načeli.

Pa me po svoje to ni ravno zelo motilo. V tisti njegovi pisarni se kljub vsemu nikoli nisem mogel popolnoma udomačiti. Nikoli nisem mogel zares sproščeno in iz srca povedati kaj mislim, čeprav sva ravno to oba želela. Jaz sam sem si takrat, ko sem se končno skozlal in stresel decu na njegovo dragoceno mizo nekaj svojih problemov, nekaj krivic in nekaj neumnosti, ki sem jih bil deležen z njegovega naslova in seveda z naslova njegovih valpetov in prisklednikov, kar nekako oddahnil. On pa je, to je bil njegov glavni motiv za najino druženje, kar sem presenečeno spoznal precej pozno, predvsem hlepel po iskreni informaciji in preprosti besedi.

Drugačna pa je bila pesem, če sva se, kar se je tudi, čeprav res poredko, kdaj zgodilo, srečala na mojem teritoriju. Takrat sem se počutil veliko bolj korajžen, veliko bolj jaz.

Tako mi je bilo kar takoj jasno, da se bom vmešal v monolog, ki sem ga zaslišal na drugi strani šanka. Ja, seveda sem s tem »svojim teritorijem« imel v mislih oštarijo. Kaj naj bi bilo drugega. In tam se je ta dan izjemoma znašel tudi on. Menedžer, pravi delodajalec slovenski. S svojim kofetom, čeprav je njegova nenavadna zgovornost dajala slutiti, da je pred tem loputnil tudi kaj bolj konkretnega. Kdo bi vedel. Vsekakor je imel svojih pet minut, kar je pomenilo vehementno in precej glasno predavanj o trenutnih razmerah v gospodarstvu. Doma, na tujem in  po vsem svetu.

Ta čas je res nekaj posebnega. No, posebna so bila tudi obdobja pred tem. Posebno zadnja nekajletna kriza. Takrat je možakar ukrepal tako kot je bilo treba. Oklestil je na minimum vse kar se je dalo. Število delavcev in predvsem njihove plače. Minimalec je postal standard, nekaj samoumevnega, nekaj kar si v bistvu lahko še srečen, da dobiš za svoje mesečno delo. In res je nekako uspel obdržati svoje podjetje in zaradi tega tudi svoj dober glas. »Lahko bi šlo vse v maloro!« so znali reči ljudje, posebno takšni, ki se jih to ni kaj prida tikalo. In tako je ostalo.

Tako je ostalo tudi potem, ko je posel ponovno vzcvetel. Vsi kazalci so se obrnili pokonci. Edino tisti zlovešči ukrepi, tiste opuljene plače, ukinjene bonitete, vse tisto je trmasto vztrajalo v prejšnjem času in se le stežka tu in tam malo popravilo navzgor. Kapitalistični teoretiki so uspeli vbiti ovčji čredi v glavo celo to, da je tako normalno. Da razcvetu zvišanje plač in standarda sicer sledi vendar z zamikom., Dveh, treh let. Tu in tam se je sicer kakšen osamelec vprašal, kako da takrat ni bilo zamika, kako da so znali tako čez noč ukrepati …

Zdaj pa je, tako je bilo tudi razbrati iz menedžerjevega glasnega govorjenja, usekala še ena plat tržnega kapitalizma. Začelo je zmanjkovati delavcev. Tadobrih, katerikoli naj bi to že bili, pa sploh.

»Saj to ni samo naš problem! To se dogaja povsod po Evropi!« se je gnal dec. »Hrvati niti kelnerjev nimajo. V Avstriji z lučjo pri belem dnevu iščejo mojstre orodjarje ali štromarje!«

»Že mora biti res!« sem izkoristil trenutek, ko je govorec vdihnil » ampak to, da manjka delavne sile je samo del tvojega problema.

Pogledal me je presenečeno, že kar sprva nekako jezno, hkrati pa je bilo jasno, da ve, da bom še nekaj povedal. In to po navadi ni takšne vrste, da bi mu bilo zelo všeč.

»Kaj boš spet  potuhtal!?« mi je blagodejno ponudil besedo in celo poskusil zveneti nekako šaljivo, kot bi želel ublažiti žolčno, do tega trenutka enosmerno razpravo.

»Tvoj problem ni, da manjka delavcev, mojstrov, takih vajenih proizvodnje, tvoj največji problem je, da hodijo s tvoje firme stran!!«

To mu je pa res nekoliko vzelo sapo. Tega pa ni pričakoval. Zgledalo  je, da se tega res ni zavedal. Tudi potem, ko sem ga opomnil, da je takrat, ko nas je bilo preveč, še kako znal ukrepati, zdaj se pa izgovarja na statistiko. Pa to, da tisti, ki gredo skozi vrata, ne odhajajo v Afriko ali na luno, ampak poiščejo delo morda samo par kilometrov stran.

Tako sem porušil gospodov nastop. Grdo me je gledal, ko je posrebal še malo tiste črne godlje iz skodelice in kmalu odšel. Zdelo se mi je, da se zdaj pa tudi v bifeju ne bova nekaj časa menila.

Sem se pa na nek način kar dobro počutil!