Umazana stran transplantacij organov 

.

.

Opis predavanja

.

.

Po celem svetu je že izjemno razširjeno darovanje organov po smrti. Prepričali so nas, da je človekoljubno – če že moramo umreti – da vsaj nekomu omogočimo, da živi naprej, da ga s pomočjo kakega našega organa ozdravijo težke bolezni. Včasih smo po človekoljubnem puščanju krvi dobili klobaso in konjak. Pri tej novi človekoljubnosti, s katero se mnogi v nevednosti trkajo po prsih (po srcu) pa znamo dobiti – v trenutkih ali urah, ko se naša duša seli na oni svet – nekaj zelo obremenjujočega, čemur bo potem mogoče potrebno posvetiti še celo naslednje življenje – skupaj z našim kirurgom…

Organe naj bi bilo mogoče izrezati le mrtvemu človeku, kdaj pa je človek resnično mrtev in koliko časa traja umiranje pa je stvar številnih nasprotujočih si diskusij. Dejstvo je, da so mnogi vitalni organi uporabni le, če jih izrežejo še, ko so prepojeni s krvjo, kisikom in hranilnimi snovmi, torej ko vitalne telesne funkcije še delujejo. Zato so bili v preteklosti za ta namen najbolj zaželeni mladi in zdravi ljudje s težkimi možganskimi poškodbami, za katere ni bilo verjetno, da bi se lahko opomogli. Da bi zagotovili pogoje za optimalen odvzem organov so takšnim pacientom ohranjali osnovne življenjske funkcije s pomočjo aparatov – ampak s tem so ohranjali življenje, in odklopiti človeka in ga razrezati bi pomenilo umor.

V namen pridobivanja vse več potrebnih kvalitetnih organov in v ozadju razraščajočega se biznisa si je medicina izmislila fiktiven pojem možganske smrti. Če človek, ki priključen na aparature za vzdrževanje življenja, v dveh serijah zaporednih testov, ki sta razmaknjeni nekaj ur, ne pokaže sposobnosti samostojnega vzdrževanja dihanja in bitja srca, se razglasi za možgansko mrtvega. Ustavijo se vsi (morebitno sploh ne) uporabljani zdravilni postopki, in »truplo, ki mu bije srce« ostane na aparaturah, dokler tudi prejemnika organa ne pripravijo in rezanje se lahko začne… Niti testi, niti postopki niso v posameznih državah natančno predpisani, in nekateri testi tudi poslabšajo stanje možganov, ki bi se lahko tudi že začeli obnavljati… Dejansko se medicina v vseh takih primerih namenoma izogiba mnogim znanim reanimacijskim postopkom, kot so podhladitev, povečane količine kisika, barbiturati, EEG… Izvaja pa takšne, ki ohranjajo organe v kvalitetnem stanju, a hkrati škodujejo možganom, npr. povečan krvni pritisk. Namenoma se izvajajo le takšni testi, iz katerih ni mogoče sklepati na druge morebitno še delujoče funkcije možganov. Med operacijo srce bije še naprej in vse vitalne organe odstranijo v prisotnost cirkulacije krvi in kisika. Smrt dejansko povzroči kirurgov skalpel.

Druga vrsta pridobivanja organov je iz darovalcev, ki jim srce več ne bije. Vendar to so ljudje, ki so bili priključeni le na umetna pljuča in je srce delovalo pod kontrolo možganov. Ko organe potrebujejo, odklopijo dihalni aparat in srce se ustavi zaradi pomanjkanja kisika in povečanega napora zaradi potrebe ostalega telesa po kisiku. Odstranjevanje organov se začne nekaj  minut po zaustavitvi srca. Smrt povzroči zadušitev človeka in srčni kolaps. Ali so možgani že umrli v tem času in kaj se dogaja z občutki osebe in njeno dušo, ne ve nihče…

Edina vrsta sprejemljivega darovanja organov je odvzem iz resnično mrtvih teles, kjer pretoka krvi in kisika ni več, kjer so možgani že mrtvi in ne čutijo več bolečin. Vendar je iz teh teles težko dobiti še uporabne vitalne organe, tako da se odvzemajo le deli, ki niso tako odvisni od sprotne prekrvavitve - koža, oči, kosti…

.

.

Osnova za te ugotovitve je avstralska knjiga The Nasty Side of Organ Transplating. Norm Barber, ki so mu številni zdravniki zaupali svoje izkušnje, povezane s to branžo, brez dlake na jeziku obelodani številne skrivnosti, ki jih tako "stroka" kot tudi biznis zadaj poskušajo ohraniti v največji tajnosti. V 25 poglavjih razloži mnoge, za običajne smrtnike grozne podrobnosti, od izkoriščanja izmišljene "možganske smrti" naprej do smrtonosnih testov in potrebnih velikih doz anestetikov, ko še živi možgani še vedno čutijo hude bolečine ob razkosavanju telesa.

Agresija te stroke se ne kaže le do pacientov, ki jim predstavljajo le še "material za reciklažo", temveč tudi do lečečega medicinskega osebja, da čimprej opravijo zahtevane preizkuse in opuščajo poznane zdravilne postopke za regeneracijo možganov. Svojce prepričujejo o slabšem stanju pacienta in o potrebni človekoljubnosti, da bi se opredelili za darovanje in "pomagali drugim", če se že sam pacient ni prej. Ti pritiski so polni laži in goljufij, ki imajo osnovo že v pomanjkljivi in zavajajoči zakonodaji, kjer politična skrpucala pravilnikov prevladujejo nad osnovnimi načeli človekovih pravic. Boj za telesa in njihove dele je neizprosen. Poleg presaditev vitalnih organov je kandidatov iz vrst farmacije in kozmetike, ki predelujejo še vse ostale manj občutljive dele telesa, več kot dovolj. Cene razkosanih teles dosegajo tudi več milijonov dolarjev. Z vključevanjem direktnih plačnikov se tudi zavarovalnicam zmanjšujejo stroški še bolj, kot le z zamenjavo organa namesto dolgotrajnega zdravljenja. Farmacijo zanima tudi posledična velika poraba zdravil za zatiranje imunskega sistema, ker telesa prejemnikov vsak presajeni organ sprejmejo kot tujek. Vmes pa krmarijo še razne agencije, ki z organizacijo dejavnosti polnijo svoje malhe in tudi služijo kot pralnice kriminalno pridobljenim organom… Edina pot je dobra osveščenost, še posebej tistih, ki opravljajo nevarne dejavnosti, da se jasno opredelijo proti darovanju in o tem obvestijo ljudi, ki jim zaupajo…

Stroka raziskuje in izumlja nove in nove oblike odvzemanja organov. Med zadnjimi pritiski je tudi reklamiranje zarodnih celic. Obenem poteka tudi hud direkten (v obliki dodatne nepotrebne medicinske skrbi in psihologije) in goljufiv (v obliki zakritih zdravil in cepiv) pritisk na nosečnice, ki bi ob ustreznem "zdravljenju" lahko postale proizvodnja splavljenih fetusov za kriminalno pridobivanje zarodnih celic...

Transplantacijska dejavnost vceplja v družbo zaskrbljujoče miselne vzorce. Ko družba sprejme, da je sprejemljivo odvzemati utripajoča srca in druge žive organe iz izmišljeno "možgansko mrtvih" oseb, se bodo ljudje navadili na takšne krutosti, in človekov prirojeni občutek krivde, ki ga odvrača od poškodovanja in pohabljanja drugih teles ter umorov, bo v veliki meri izgubljen. Če bomo tak način mišljenja kombinirali  s trendom, da nekomu želimo smrt, da bi dobili njegove organe in živeli naprej ali pa samo bolje, se bodo današnje nevarnosti ilegalne trgovine s telesnimi deli razširile in končale z družbo polno terorja in osebnega nezaupanja.

Protagonisti transplantacij upajo na zmanjševanje pravic poškodovanih, invalidnih ali drugače nezmožnih oseb. Počasi prihajamo spet v Hitlerjev čas, ampak na žalost še mnogo širše z naslednjimi nameni:

·         Predpostavljena pravica avtomatskega odvzema, razen za pisno deklarirane nedarovalce.

·         Odvzem vegetirajočim in nezavestnim, katerih možgani, ki kontrolirajo telesne funkcije, so še zdravi. To je velika razlika od (čeprav izmišljeno) možgansko mrtvih, katerih poškodovani možgani ne morejo več vzdrževati telesnih funkcij.

·         Odvzem ob rojstvu dokončno prizadetim otrokom !!

.

.

Nemka Renate Greinert je napisala knjigo Unversehrt sterben (slovenski prevod ima naslov Rdeča zanka; dobesedno pa - Umreti neoskrunjeno). Opisuje svoje raziskovanje presajevanja, potem ko je v največji grozi ugotovila, kako so ju z možem ogoljufali za pristanek k odvzemu enega organa njenemu ponesrečenemu sinu, ki so ga potem razrezali še pri živem telesu. Pri tem so ji pomagali tudi številni zdravniki, ki so sodelovali pri zgornji knjigi. Tole je napisala v enem svojem krajšem poročilu:

Mislila sem, da je ves ta tretma namenjen pomoči mojemu otroku. Vendar sem se motila. Zdravniki so ga poskušali obdržati pri življenju z namenom, da bi z njegovimi živimi organi rešili življenja drugih ljudi. Niso ga zdravili za njegovo dobro, temveč za dobro drugih. Preprečili so, da bi umrl, kajti le živi organi se lahko uspešno presadijo. Obilica infuzij, ki so mu jih morali dati na začetku, da ne bi umrl na poti v bolnico, je morala biti izprana, tako da ne bi mogla škoditi prejemnikom organov. Največja skrb zdravnikov je bila, da so preprečevali njegovo smrt pred odvzemom…

Ko sem pregledovala zdravniško poročilo, sem videla, da so mu odvzeli srce, jetra, ledvica in oči, in da so celo odstranili medenične kosti in jih prodali. Najino strinjanje k odvzemu enega organa so, brez da bi naju vprašali, spremenili v odstranitev več organov. Zadnji pogled na mojega otroka se mi je vžgal v dušo. Ko pomislim nanj, se moram boriti s strašnim občutkom, da je bil videti tako ponižano in izkoriščeno. Ta pogled na mojega sina me v sanjah še vedno lovi… V njegovem medicinskem poročilu sem našla tri različne zabeležke o njegovi smrti. Prvi je ob 17:00, ko so razpoznali njegovo možgansko smrt in ga deklarirali kot mrtvega. Druga zabeležka o smrti je bila dokumentirana po operaciji odstranjevanja in tretja še en dan kasneje. Kolikokrat lahko človeško bitje umre, v koliko smrtih lahko umre? Mislila sem, da obstaja le ena smrt…

Mogoče ne razumete, kaj to pomeni. Mogoče mislite, da bi umrl prav tako, zakaj ga torej ne bi uporabili. To ni moje stališče. Kar hočem razjasniti je, da umirajoče osebe niso mrtve. Pred njimi obstaja še nekaj življenja, ki ga morajo zaključiti. Mentalni in duhovni procesi se še vedno dogajajo. Človeško bitje potrebuje svojo smrt, kot ladja potrebuje zapornice, da varno pride v različne vode. Moj otrok ni imel priložnosti, da bi umrl na tak način. Namesto tega so njegovo ladjo življenja surovo potopili. Kakšno travmatično smrt je moral pretrpeti, potem ko so ga transplantacijski kirurgi razkosali! Moj sin je bil človeško bitje – in ne predmet in celo še manj material za recikliranje.

.

.

Upravičenost do novih organov

V bistvu zelo malo ljudi, ki čakajo v vrstah za presaditev, res potrebuje nove organe. Sem bi lahko šteli tiste, ki imajo že prirojene hude okvare organov, ki grozijo, da bodo že ob manjši preobremenitvi organa povzročili odpoved in smrt, tiste ki so si v nesrečah popolnoma uničili posamezne organe ali tiste ki so hudo oboleli zaradi svojih poklicev. Torej to so ljudje, ki za svoje težko stanje niso sami krivi.

Veliko več je tistih, ki so do kritične stopnje posamezne organe pripeljali s svojim življenjem, obnašanjem, prehranjevanjem in negativnimi čustvi. Vendar pri teh je značilno tudi slabše stanje drugih organov in delov telesa, velikokrat srca in ožilja. Za te ljudi bi lahko rekli, da nekako zaradi svoje nepremišljenosti nimajo pravice, da od nekoga drugega zahtevajo in pričakujejo nov organ. Najbrž pa bi se jim mnogi tudi odrekli, če bi pravočasno izvedeli, na kakšen način bodo njihove organe odvzeli drugim. So seveda tudi izjeme, na primer pri levkemiji, ko presaditev delčka kostnega mozga ne zahteva celotnega organa. Tudi jetra se lahko začnejo regenerirati na tak način. Večinoma pa se te bolezni vlečejo, napredujejo in so poznane že dalj časa. In napredujejo dostikrat zaradi neustreznega zdravljenja, nezadostne preventive in nezanimanja pacienta za alternativne in naravne zdravilne metode. Te organe bi zlahka obdržali na relativno nizki stopnji okvare in tveganja z zgodnjim pravilnim pristopom tako medicine, kot pacientov samih…

Tretja skupina pa so oboleli na neki srednji stopnji, ki že povzroča težave in katere zdravljenje in vzdrževanje že zahteva znatna sredstva, na primer dializa… Tem medicina načrtno ne daje optimalnih terapij in jih zavaja, da bi bila presaditev najboljša rešitev. Ti ljudje so kljub svojemu nezanimanju nekako zavedeni, vendar po večini metode za zdravljenje teh stanj obstajajo… Resnične potrebe po svežih vitalnih organih so torej v resnici bistveno manjše in bi jih lahko pokrili z izboljševanjem metod presajevanja iz resnično umrlih ljudi, prav tako vsa tkiva, ki jih potrebuje industrija… Vendar v ozadju farmacija kuje velike dobičke z zdravili za zaviranje imunskega sistema pri prejemnikih organov in za zdravljenje vseh novih bolezni, ki nastanejo zaradi oslabljenega imunskega sistem. Torej potrebuje čim več prejemnikov… V času ko prejemnik organa še živi, je vse to zdravljenje skupaj s presaditvijo še veliko dražje, kot bi bilo zdravljenje samega obolelega organa brez zamenjave. Bistveno pa je, da statistično predvidena dolžina življenja prejemnikov ne kaže velikih odstopanj in je dovolj kratka, da je mogoče predvideti skupno dosti manjšo ceno zdravljenja, kot pri nepredvidljivi dolžini optimalne skrbi za oboleli organ… Tako so hkrati omogočeni farmaciji dovolj veliki dobički in zavarovalnicam dovolj veliki prihranki…

Torej na kratko – večina potencialnih prejemnikov je v svoje stanje potisnjena z neresničnimi informacijami in novih organov ne potrebujejo. Zelo velika verjetnost je, da bodo z obolelim organom, ob siceršnji skrbi zanj in za ostalo telo, živeli precej dlje kot s presajenim… Tu smo zgrešili enega bistvenih namenov medicine – zdravljenje obojih, težko poškodovanih in obolelih, in ne ubijanje prvih, da bi lajšali težave drugih…

… ki jih na koncu s presajenim organom v bistvu prav tako ubijemo…

.

.

Milan Malej                                                                                          trg.semena.sonca@gmail.com