Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja

Vsebina

Namesto uvoda
Poslovanje in etika
Ekonomija in narava
Ekonomija in omejitve
Primeri drugačnega vrednotenja
      Ekološka vrednost
      Socialna vrednost
Vrednost sodelovanja
Vrednost zdravja
Trajnostni razvoj
      OZN Agenda 2030 – Nekateri cilji trajnostnega razvoja
      Agenda 2030 ni uresničljiva

Kako uresničiti deklarirane cilje mednarodnih okoljskih dogovorov in ekoloških organizacij?
      Načela življenja človeka na Zemlji
      Grožnja globalne ekološke katastrofe

Metan – naravni in človekovi viri
Toplogredni potencial metana
Meritve dejanskega uhajanja metana iz morskega dna
Predvidevanje uhajanja metana
Posledice dvigovanja temperature v količini vode v atmosferi
Posledice dvigovanja temperature za življenje
Nove meritve v morju Laptevov oktobra 2016
1 Gigatona metana letno
Nujni ukrepi
.

.

Namesto uvoda

.

V dobrih 25 letih te naše ljube »svobode« so nam pokradli in prodali vse, kar nam je ostalo od bivše države. Tovarne (delavcev) so postale amerikanske (Sava), ruske (železarne), egipčanske (Iskra), francoske (avtomobili). Italijani so pokupili cel kup tekstilne in čevljarske industrije in jo potem zaprli, da so se znebili konkurence. Velikim gigantom (TAM, Litostroj…) so s prikazi slabih rezultatov zbili ceno in jih potem s menežerskimi posojili (garancija bankam so bila na ta kredit kupljena podjetja !!) pokradli, npr. Kordeži v Merkurju. Kje na svetu to še obstaja, da bi se potem banke ubadale s že prikazano slabimi firmami, ko bodo dokončno  propadle. Afer v gradbenih podjetjih, vključujoč državni Dars z razdeljevanjem podkupljenih koncesij, ni konca, gradbeni magnati pa se motajo med arestom in skrivanjem. Kako morejo po odobreni koncesiji za cel kup avtocestnih odsekov tuje firme za nekajkrat povečati stroške in cene, domače crkujejo, in državljani to veselo (niti zavedajoč se ne) plačujemo, samo da se ne kuhamo več na prenatrpanih cestah… Potem so odkrili petmilijardno luknjo v bankah, ko je ves ta posojeni denar poniknil na privatnih računih v davčnih oazah – in spet, vse Slovce, plačajte… In še pranje denarja skozi naše banke, in še in še, vsakodnevno… Glavni akterji pa se le presedajo iz stolčka na stolček in volijo, določajo  ter imenujejo eden drugega… A mislite, da je to kaj boljše (oz. drugače) od ameriškega sistema, ki ga imenujejo vlada vrtečih se vrat…

.

Mali delničarji iz razdeljevanja certifikatov skoraj ne obstajajo več. No, če ste imeli kakšen profit z nakupom poceni stanovanja, potem ko so vse najboljše že pokradli (polastninili) tisti pri koritu (pri informacijah), imate še srečo. Tisti ki ste ga kupili že prej, ali si zapufani prigarali hiško, je pač nimate, kakšnega poceni kupljenega pa ste kljub temu plačali… Več kot 10% Slovencev je brez dela. Zunanjih dolgov ima država skupaj s firmami za 40 milijard Evrov (vir je zanesljiv – CIA), to je približno za 8 x več, kot jih je naredila bivša država v 50 letih… Tudi znotraj smo totalno zapufani za vse sorte terencev in mnogi tudi celo za lastno preživetje. Za 200 E dolga državi ti poberejo celo parcelo ali stanovanje. Celo če ti potres podere streho, boš zaradi astronomskih obresti kredita za (ob)novo imel srečo, če bo ostala tvoja. 

.

Zdravstvo je na psu, akumulacije nima niti za najosnovnejše vzdrževanje, vsaka nova aparatura je darilo tega ali onega povzpetneža za svojo reklamo. Dohtarji si bašejo račune s polprivatnimi praksami, sestre pa garajo do onemoglosti. Vi pa plačujete poleg osnovnega in Vzajemne še kot buteljni, če nočete čakati v umetno zrežirani vrsti. Ker pa tako ne znajo drugega kot rezat in pisat antibiotike, ne da bi se sploh zmenili za celostno zdravljenje in še manj za preventivo pri bistvenih vzrokih bolezni, pa postaja to področje raj za alternativce vseh vrst (ki mimogrede zaslužka tudi kaj naredijo). Zdravstvene zavarovalnice in banke se zajebavajo z vašim denarjem in si gradijo palače, namesto obresti pa vam trgajo še stroške za vodenje računov…

.

Državni uslužbenci na vseh področjih (kjer ljudje postajajo vedno bolj življenjsko odvisni), z dohtarji na čelu, si lahko privoščijo skoraj vsakodnevne izsiljevalske štrajke. Ko se podere ena stran plačilnih lestvic, jih je treba "uravnotežit", plačujte pa od minimalnih mezd, penzij ter od socialne, brezposelne in otroške pomoči… Državno in občinsko inkasantstvo taks in kazni se je razmahnilo od sodišč do navadnih redarjev in vsi le podeljujejo drug drugemu vedno večje pristojnosti pri ropanju državljanov. Če se pritožiš, gre tvoje pisanje za nekaj (10) mesecev pod spodnji predal birokratove mize…

.

En malce bolj konkreten primerček…Prepričujejo nas, da je skoraj 60 % države poraščeno z gozdom. Lesne mase naj bi bilo 340 milijonov m3 s prirastkom 2,5 % oz. 8,5 milijona m3 letno. Vendar če malo pogledamo okrog po gmajnah, ni težko povsod opaziti obsežne posekane goličave in ne moremo naredit sprehoda po kaki hribovski cesti, ne da bi srečali vsaj enega drvečega šleparja, naloženega s hlodi. Ker živim ob železnici, tudi ne morem spregledati vsaj enega ali celo več vlakov dnevno, polnih zdrave in lepe hlodovine, ki gredo ven iz države… Po državnih podatkih smo 2015 izvozili okrog 3 milijone m3 lesa (za 2016 je prišel v poročila celo podatek 6 milijonov m3). Da ne bo pomote, tujci kupujejo le zdrav les, nas pa prepričujejo, da je povečano sekanje potrebno zaradi lubadarja. Normalno sekanje bi bilo 1/2 prirastka, da še dovolj ostane za obnavljanje prsti. Če res sekamo več zaradi bolezni, potem bi morali (vsaj trenutno) zdrava drevesa pustiti pri miru. Tako pa skoraj celoten priporočljiv posek izvozimo v obliki zdravega lesa, presežna slaba kvaliteta pa vsa ostaja doma, pa imamo le še za pljunc celulozne in iverne industrije… Slovenske železnice pravijo za 2015, da so prepeljali 1 milijon ton lesa, to je okrog 1,7 milijona m3. Pri tem ne vemo, koliko so prepeljali drugi prevozniki, na primer avstrijski ÖBB, ki je s svojimi rdečimi lokomotivami reden gost na naših tirih… Za primerjavo smo vzeli še enega naših največjih odkupovalcev in preprodajalcev, kranjski Megales. Podjetje ima zaposlenih 50 ljudi, potrebne gozdne izvajalce najemajo, torej je največ šoferjev, kakih 40 in tudi toliko tovornjakov, ki se vsakodnevno valijo skozi karavanški predor. Po njihovih podatkih prepeljejo letno okrog 200.000 m3 lesa in imajo okrog 20 milijonov Eur prihodka… Z odkupno avstrijsko ceno 80 do 100 Eur/m3 gre to nekako skupaj, računovodsko… Poskusimo pa oceniti… Iz pogovora z enim tolminskim šoferjem modernega gozdarskega tovornjaka (nosilnost do 20 ton ali 30 m3) sledi letno prevoženih preko 100.000 km (400 km/dan) in večinoma po 2 vožnji, tudi če gre v Avstrijo. Megales torej ocenjeno prepelje  40(tovornjakov) x 2(vožnji) x 30(m3) x 300(dni) = 720.000 m3 lesa. Tudi če upoštevamo 10 % izpad zaradi okvar ali nezasedenosti, je to še vedno 650.000 m3. Razlika je torej tako velika, da ob očitnem državnem dopuščanju tega kriminala tudi drugi prekupčevalci ravnajo podobno in na ta način ne moremo verjeti niti enemu uradnemu podatku… To so dejanski LUBADARJI naših gozdov in ne ubogi črvi, ki so zato na tem svetu, da pomagajo čim hitreje predelat ŽE BOLNA DREVESA… Namesto, da bi se gozdarske in vremenarske inštitucije (v sodelovanju z nepodkupljeno znanostjo) posvetile raziskovanju PRAVIH VZROKOV, ki vodijo v propadanje tega naravnega (globalnega) bogastva in varnosti, služijo edino v podporo roparskemu kapitalu in zavajanju ljudi v njihovi iluziji življenja v blagostanju… Tri milijone kubikov izvoza pomeni vsaj 60 milijonov dobička za preprodajalce in za ta denar bi lahko "uradno" odprli 20.000 delovnih mest na področju kjer gre vse najbolj k hudiču – pri varovanju gozdov in narave… Pa še ves ta les bi ostal predelan in veliko več vreden doma… Kriminal na kubik…

.

Sem ter tja se pojavijo kaki pravičniki, ki ponavadi zaradi lastnih negativnih izkušenj s sistemom začenjajo ljudi prepričevat, da nekaj ni prav in na tistih področjih ali problemih razvijat nove rešitve – ne da bi se zamislili, kako bodo le-te vplivale na druge in druga področja… Ne nazadnje je tudi Uroš Macerl dobil svetovno ekološko nagrado, ker se je uprl cementarni, ki jim je začela srat pred nosom... Ob zastrašujočih in usmiljenje vzbujajočih posnetkih umirajočih otrok v begunskih taboriščih in izsušenih afriških vaseh zahodnjaki začenjamo padat na prav tako dobičkonosno zasnovano "pravično trgovino", ki jo podpirajo še ZN. Ampak spet popolnoma brez sledljivosti materialov, dela in izdelkov, z navidez ročno izdelanimi "bambusovimi preprogami", samo še bolj praznijo naše žepe in polnijo račune preprodajalcev.

.

Pa vendar zavedanje, da je (bi bila) takšna deklarativno pravična izmenjava vsaj ena kapljica pri uravnoteževanju povsem nepravično porazdeljenih bogastev planeta, se razširja v neko gibanje, ki poskuša zagovarjati enakopravno sodelovanje tudi na drugih področjih, ne le v trgovini. Uvajanje etike v medsebojne poslovne in proizvodne, skratka najbolj roparske odnose na planetu naj bi vsaj omejevalo direktno uničevanje življenj tistih, ki se za preživetje morajo najbolj podrejati moči denarja (in vojske). V področjih, kjer pred časom denar ni bil tako agresivno prisoten (medicina, kultura, znanost, obrtništvo – kjer so se ljudje  med sabo poznali in sodelovali brez skrivanja za raznimi firmami) se je etika lažje uveljavila, vendar kapital danes prodira tudi v te "niše" in postavlja etiko v deseti plan. Pa vendar si mnogi prizadevajo še naprej...

V naslednjih odstavkih pa bom poskušal pokazati, kako je takšno prizadevanje večinoma omejeno in danes (neverjetno, vendar za določen čas) vedno bolj nesmiselno…

.

.

Poslovanje in etika

.

Poslovanje v ekonomskem smislu teži vedno k pridobivanju neke ugodnosti, dobička. V bolj ali manj ozki skupini se sodelujoči lahko na različne načine dogovorijo, da bodo različne koristi enakovredno porazdeljene med vse. Enakovredno poslovanje (etične) skupine poslovnežev pa pomeni, da bodo svoje (enakovredno razporejene) dobičke poskušali črpati od drugod, iz svoje okolice. Če razširimo to skupino, se razširi tudi okolica, iz katere jemljemo. Karkoli in kakorkoli hočemo mi imeti več (etično ali neetično), pomeni to manj za nekoga drugega.

“Etično” poslovanje in dogovarjanje na škodo in izkoriščanje okolice pomeni samo krepitev ekonomske moči neke skupine in povečevanje varnosti posameznih subjektov znotraj skupine. V tem smislu ima etično poslovanje podobne cilje kot kartelno dogovarjanje ali kot sprejemanje takih ali drugačnih trgovinskih in vojaških sporazumov – krepitev določene vrste moči neke skupine.

Poslovanje in dogovarjanje v bolj ali manj ozki skupini teži vedno k pridobitju neke ugodnosti, nekega dobička. Druge oblike dejavnosti ekonomija pod tem pojmom ne pozna. Ena vrsta poslovanja je, da je nekdo od poslovnih partnerjev pri poslu prikrajšan, ogoljufan, okraden, drugi pa veselo prosperira brez kazni. Takšno poslovanje je v odnosu do narave mogoče še najpravičnejše, kajti izgubi (v prvem trenutku) samo tisti, ki ga okradejo. Dobrine in denar se samo prerazporedita, brez povečanja njegove skupne količine v krogu vseh poslovnih partnerjev.

Od nekje morajo priti viri za naše dobičke in ugodnosti, tudi če so le-ti etično razporejeni. Pri tem se seveda morajo vzpostaviti neki odnosi med skupino in okolico, če ne s pogodbami pa z ponudbo nekih izdelkov ali storitev, ki jih "etična" skupina na nek način (z reklamiranjem) okolici vsili. Karkoli in kakorkoli hočemo mi imeti več (etično ali neetično), pomeni to manj za nekoga drugega. Poslovanje znotraj skupine je še vedno etično. Če razširimo to skupino, se razširi tudi okolica, iz katere jemljemo. Če bomo dosegli takšno poslovanje po celi Sloveniji, bo ta okolica (preko NATO pakta in EU) postala Afrika, Indonezija, J. Amerika… Tako ali tako je to že, samo mi tega ne vidimo, ker so vmes še nekatere bližnje okolice in vrsta posrednikov do tega sveta.

.

.

Ekonomija in narava

.

Predvsem naša ekonomija ne pozna nobenega mehanizma, ki bi zaviral nekontrolirano rast katerega koli elementa v njej. Vedno mora obstojati samo gospodarska rast. Ko ne moremo več vzeti nekomu drugemu, vzamemo iz narave. Tudi če za svoj dobiček vzamemo le nekomu drugemu, bo ta drugi vzel tretjemu in deseti bo vzel iz narave.

Nekontrolirano rast zavira samo propadanje poslovnih subjektov, potem ko ne morejo nič več nikomur vzeti, potem ko jih drugi toliko ovirajo, da tudi iz narave ne morejo več jemati. Vendar v večini primerov ni tako. Iz narave jemljejo največ tisti, ki ustvarjajo na ta račun velike dobičke. Surovine so pač zastonj…

.

.

Ekonomija in omejitve

.

Omejitve globalni ekonomiji postavljajo zunanji dejavniki – velikost planeta in količine naravnih surovin, razpoložljive površine polj. Omejitve nacionalnim gospodarstvom postavljajo druge države, omejitve poslovnim subjektom postavljajo drugi poslovni subjekti in sposobnost trga absorbirati njihove produkte.

Brez tehničnega, biološkega in ekološkega znanja, ekonomija s podporo politike in oborožene sile zna samo izkoriščati vse svoje vire in jih tudi izkoristiti do konca, do zadnjega litra, kilograma, drevesa, človeka.

Ekonomija ne zna ohranjati svojih virov v stanju, ko jih je mogoče uporabljati in živeti z njimi še v prihodnosti. Predvsem okoljske omejitve in obremenitve ter velika izčrpanost naravnih ter človeških virov postavlja ekonomijo v položaj, ko bo nujno morala spremeniti svoj pojem poslovanja in uvesti vanj še drugačne vrednosti od profita, drugačne vrednote in drugačne načine vrednotenja in povezovanja teh različnih vrednot, kot pa zgolj denarnega.

.

.

Primeri drugačnega vrednotenja

.

Predelava odpadkov. Danes ima večja količina zbranih odpadkov večjo ekonomsko vrednost, ker jih lahko podjetje več zbere, sortira, reciklira in material proda za ponovno proizvodnjo. Če pa pogledamo vrednost odpadkov z ekološkega stališča in še bolj s stališča narave, je njihova vrednost največja takrat, ko jih sploh ni. Torej bo neko podjetje ali dejavnost, ki danes proizvaja odpadke, imelo večjo ekološko vrednost, takrat ko odpadkov ne bo proizvajalo, ne glede na to, da bo potem ekonomska vrednost manjša, ker odpadkov ne bo moglo prodati…

 V človeku obstaja nek občutek skrbi za druga bitja, pripravljenost da jim pomagamo, kadar zaidejo v težke situacije. Skozi različne situacije se oblikuje vse življenje.

Vrednost proizvoda ali dela se meri s časom. Torej je tudi 1 ura časa 10 krat bolje plačanega direktorja enako vredna, kot 1 ura kopanja jarka. Kje se skrivajo razlike. Pripravljenost delati brez zaslužka – se pokaže kot izboljšana socialna situacija tistega, ki mu pomagamo, ne glede ali se pomoč pokaže samo v finančnem prihranku. Torej ima tako delo enakovredno socialno vrednost, posebej kadar bi neopravljeno delo pomenilo neko ekonomsko ali socialno škodo, in bi nuja v tržnem smislu lahko precej dvignila ekonomsko ceno dela. Prisila opravljanja slabše plačanega dela – v socialno vrednost dela se prenese težavna socialna situacija delavca. Če taka situacija ostaja, se količina socialne vrednosti povečuje. Pri ohranjanju vrednosti dela ali izdelkov večji zaslužek pomeni večjo ekonomsko vrednost, manjši zaslužek pa večjo socialno vrednost. In ko bomo za svojo socialno vrednost lahko kupili kruh, bomo na konju...

.

.

Vrednost sodelovanja

.

Danes se kvaliteta izdelkov v veliki meri zagotavlja s konkurenčnim bojem za trg. Z vsake vrste izdelkom si konkurira več različnih proizvajalcev. Nekateri lahko s svojimi izvedenkami izdelka ne uspejo, mogoče so pogrešili pri kakšni malenkosti, ki kupcem ni všeč. Še huje pa je, če ne uspejo z dovolj agresivnim reklamiranjem. Če seštejemo vse razvojno delo vseh proizvajalcev, da dobijo vsak zase relativno podobne izdelke in če dodamo k temu še velike vsote za napadalno reklamiranje, je očitno, da je ogromno energije porabljene povsem zaman. Na vsak način bi se dalo enak učinek doseči z enakim vložkom dela le tistih, ki so na trgu uspeli. Če dodamo še delo konkurentov, ki niso uspeli, bi bil lahko končni učinek še veliko večji.

Podjetja, ki se bodo zanimala za izdelavo podobnih izdelkov, bodo dosegla veliko več s sodelovanjem in upoštevanjem zahtev po kvaliteti, s katero bodo izdelki lahko delovali skozi celoten predviden čas. Ker načrtovanje ne bo pogojeno s časovnimi pritiski konkurence, bo potekalo mnogo bolj umirjeno in z mnogo manj neodkritimi ali celo namerno prezrtimi napakami. Vrednost sodelovanja ne bo le v prihranku podjetij, temveč se bo pokazala skozi dolgotrajno dobro delovanje izdelkov v manjši količini odpadkov in manjši reciklaži – torej v povečani ekološki vrednosti samega izdelka in sodelujočih podjetij. S sodelovanjem bi tudi morali izločiti nesmiselne, le zaradi dobička obstoječe izdelke.

.

.

Vrednost zdravja

.

Industrijska pridelava in predelava hrane odvzema iz hrane veliko naravnih snovi in ji dodaja veliko nenaravnih, celo zelo strupenih ter dokazano pospešuje nastajanje številnih bolezni. Poleg tega uničuje ogromna naravna področja. Medtem ko je kvarjenje zdravja pogojeno sistemsko, tudi s slabo izobrazbo in s pogoji na delovnih mestih, je ohranjanje lastnega zdravja popolnoma prepuščeno posamezniku. Ob dodatni osebni investiciji v lastno zdravje človek od plačevanja prispevkov za zdravstvo nima popolnoma nič. Solidarnost ne pomeni 2 kratno plačevanje nekaterih in 100 kratno porabo drugih.

Imamo deklarirano človekovo pravico do življenja in zagotovilo Ustave, da živimo v zdravem okolju. Torej imamo tudi pravico do zdravja, zdravega prehranjevanja, zdravih odnosov v osebnem in družbenem življenju ter do zdravega okolja, ki ne kvari zdravja in ne ogroža življenja. Zdravje posameznikov se odraža v splošnem zdravju populacije, v zdravem razmišljanju naroda, v večji učinkovitosti pri delu, v skrbi da živimo trajno od svojega dela in od svojih virov, brez obremenjevanja ali jemanja drugim. Zdravje ljudi ima za posledico ohranjanje zdravja narave.

Upoštevanje resnične vrednosti zdravja ljudi bi moralo povzročiti prevrednotenje industrijske pridelave hrane, ki kvari predvsem naše fizično zdravje in proizvodnje nepotrebnih in škodljivih izdelkov, ki kvarijo naše mentalno zdravje. Vrednost zdravja narave zahteva enako prevrednotenje. Upoštevanje vrednosti zdravja mora zmanjšati vrednost stvari, ki zdravje človeka in narave kvarijo.

.

. 

Trajnostni razvoj

.

Razvoj sam po sebi je napredovanje k nečemu boljšemu, lažjemu, udobnejšemu. Pomeni (tekmovanje za) pridobitev neke ugodnosti v primerjavi s tistimi, ki se ne razvijajo. Trajnostni razvoj postavlja v ospredje usihajoče vire naše materialne proizvodnje in kmetijstva. Zahteva zmanjšanje njihovega izkoriščanja, iskanje alternativ in notranjih rezerv, da bodo viri na razpolago dalj časa.

Razvoj in trajnost sta že v samem bistvu diametralna pojma. Razvoj je spreminjanje in negira trajnost. Trajnost pomeni zanesljivost in to je le sodelovanje in ne tekmovanje. Zamisel še vedno temelji na dobičku, na bogatem življenju sredi zelenega okolja. Ob manjšem izkoriščanju svojih virov pomeni to še večje črpanje iz okolice. Prevod pojma je napačen. “Sustainable development” v originalnem smislu pomeni razvoj, ki ga bo narava vzdržala. OZN je ideje potvorila in si jih prisvojila.

30 let stara opredelitev tega pojma, ki jo še danes kujemo v nebo, je to razvoj, ki bo zadovoljil trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Izhajanje iz obstoječih in prihodnjih potreb človeka je temeljna napaka opredelitve – v imenu teh je dovoljeno še nadaljnje ropanje narave, le na bistveno bolj prikrite in zvijačne načine.

Agenda 2030 OZN vsebuje v 17 ciljih za 15 letno obdobje sto in več pavšalnih namer brez ene same konkretne rešitve, obrazložitve vzrokov, načina izvedbe ali predvidevanja posledic. Namere so velikokrat v nasprotju celo z drugimi v istem dokumentu in večinoma v ozadju podpirajo utečene načine izkoriščanja narave in ljudi.

.

OZN Agenda 2030 – Nekateri cilji trajnostnega razvoja

.

·    Politike za spodbujanje vlaganj za izkoreninjenje revščine avtomatsko dovoljujejo dobičke kapitala na račun delnega izboljšanja najslabših življenjskih pogojev človeka, ki jih je povzročil ta isti kapital.

·    Podvojiti donosnost kmetijstva, omogočiti prilagajanje na podnebne spremembe in izredne vremenske pojave so rešitve, ki jih uresničuje genska biotehnologija in ki hkrati povzročajo največje onesnaževanje planeta.

·    Celoten cilj 3 – poskrbeti za zdravo življenje… vsebuje samo namere, ki so v skladu z dobički farmacevtske industrije in podporne WHO. Nobene besede o povezanosti na zdravo prehrano, zdravo okolje in naravne načine ohranjanja in vračanja zdravja.

·    Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljive energije, ob le nedoločenem “občutnem” povečanju obnovljive energije, pomeni še bistveno večje izkoriščanje fosilne energije. Kaj je “podvojitev energetske učinkovitosti”? Bio goriva, plinski hidrati?

·    Boj proti podnebnim spremembam je v bistvu eno samo prilagajanje nanje. Podnebne spremembe so odgovor narave. Proti naravi se ne moremo boriti, lahko le sodelujemo z njo. Borimo se lahko le proti samemu sebi, da naravi ne bo treba odgovarjati na takšne načine.

·    Neenakost med državami je potrebno zmanjšati v skladu s sporazumi Svetovne trgovinske organizacije, ki je danes z zahtevami po odpiranju trgov in posledičnim dostopom multinacionalk do naravnih virov največje gonilo neenakosti.

 .

Agenda 2030 ni uresničljiva

.

Cilji in namere niso pripravljeni tako, da bi predvideli in preprečili svoje negativne vplive na ostala področja (agende), ki jih skušajo urejati. Namere so samo skupek površinsko formuliranih želja, na videz v dobro človeštva, narave in planeta. Dejansko pa bodo samo, pri vsaki točki posebej in ločeno od drugih, sprožila neskončna prerekanja in pogajanja, kako jih uresničiti v korist tistih, ki imajo največjo ekonomsko moč. In s tem ciljem je bila agenda tudi pripravljena. Agenda ne določa in niti ne omenja nobenega mehanizma, kako spremeniti roparsko delovanje človeštva, da bi se vsaj približali temu spisku želja. Ker si tega niti ne želi!  Agenda 2030 omogoča samo nadaljnje bogatenje z odlogom 15 let dolge “priprave na bolj pošteno upravljanje s tem svetom”.

.

.

Kako uresničiti deklarirane cilje mednarodnih okoljskih dogovorov in ekoloških organizacij?

.

Nobenega cilja, niti namere ni mogoče uresničiti, če se prej ne sporazumemo o načelih življenja človeka na Zemlji in ne zagotovimo njihovega brezpogojnega spoštovanja.

Nobenega cilja ni mogoče uresničiti, če ne priznamo resničnega dolga razvitega sveta do revnih v obliki naropanih naravnih bogastev.

Nobenega cilja ne bo mogoče uresničiti v predvidenem času, brez da bi se človeštvo združeno in brezkompromisno posvetilo trenutno eni sami veliki grožnji, ki visi nad njim – Globalni ekološki katastrofi… Ne z bojem proti podnebnim spremembam, ampak s čimprejšnjo opustitvijo vseh vzrokov zanje, ki jih prispevamo sami. …In z molitvijo, da nam Zemlja prizanese…

.

Torej, da se bomo lažje odločili za te velike spremembe, se posvetimo sedaj tej eni sami veliki grožnji...

. 

.

Metan – naravni in človekovi viri

.

Človekovi viri so: uhajanje naftnega plina, akumulacijska jezera, zasuta smetišča, požiganje odpadkov, požiganje gozdov za plantaže, živinoreja, riževa polja.

Naravni viri so: močvirja, poplavljena področja, divje živali, termiti, anaerobne bakterije, naravni požari v gozdovih, vulkani, sproščanje ob potresih, propadanje življenja.

Naravni viri, ki jih je vzpodbudil človek: že več kot desetletje nastaja vedno več jasnih dokazov in opozoril, da je nastal največji naravni vir metana kot posledica človekovih dejavnosti – segrevanja vseh treh globalnih mas, atmosfere, kopnega in oceanov. V severnih območjih se temperature povečujejo mnogo hitreje, kot povprečno drugod na Zemlji. Vzrok je seveda naravni pretok odvečne energije, ki je Zemlja zaradi povečane tople grede ne more sproti izsevati, iz vročih v hladnejša področja planeta.

Tali se zamrznjena površina kopnega in morskega dna, tudi do nekaj 10 metrov globoko. Nastajajo neštevilna jezerca in iz njih se vidno dvigujejo mehurčki metana, ki ga sicer zamrznjeni pokrov permafrosta še drži pod sabo. Na kopnem so se začeli pojavljati veliki izbruhi, kraterji premera tudi do 100 in globine nekaj 10 metrov, kjer permafrost naenkrat popusti velikemu pritisku plina spodaj in skozi izbruh uide neznana količina metana. Natančnejše raziskovanje področij odkriva napihovanje površine v obliki predhodno nastajajočih gričkov, plinskih pingov, ki so jih v Sibiriji odkrili že okrog 10.000 in ki nakazujejo obseg mogoče katastrofe na kopnem. Priče so nakazale, da plin v eksploziji lahko tudi zgori, saj je bila ob oddaljenem hrupu prisotna tudi močna svetloba (kar bi bila razen porabe kisika za planet boljša varianta)...

V morju prihaja do taljenja metanskih hidratov, v sedimentih zamrznjene vode, ki vsebuje molekule in mehurčke plina. Glavni vzrok je izginjanje polarnega ledu, akumulacija svetlobne energije v vodi ter njeno prodiranje direktno do dna plitvejših morij. Lahko se zgolj stali trdna zamrznjena plast permafrosta in nastane talik, skozi katerega popusti pritisk prostega plina, ki je do sedaj zadrževal razpadanje metanskih hidratov, razpadanje in uhajanje plina pa se zato nadaljuje. Opažajo pa prav tako kot na kopnem nastajanje podmorskih pingov, ki se razvijajo v podvodnne izbruhe...

Pingo...

.

... in posledični krater izbruha metana na kopnem

Raztaljen arktični led je 1.9.2016 prišel na 200 km od severnega pola

.

Toplogredni potencial metana

.

Večina virov navaja 20 krat večjo sposobnost metana za absorpcijo toplote kot CO2 (GWP = Global Warming Potential). Vendar to velja za obdobje 100 let, ker se metan v ozračju počasi razgrajuje - oksidira v CO2 in vodo. To bi sicer tudi veljalo za enkraten porast količine plina, če se v ozračje ne bi dodajale nove in nove količine metana. Ker pa je ta pritok veliko večji od razgradnje, imamo v vsakem trenutku opraviti z novo izmerjeno koncentracijo, ki v bistvu že vsebuje zmanjšanje metana zaradi razgradnje. V vsakem trenutku torej metan deluje z vso svojo sposobnostjo sprejemanja energije.

In ekološke spremembe se dogajajo tako hitro, da ni več časa čakati na učinek metana čez 100 let. Tako torej lahko njegovo obdobje delovanja skrajšamo proti nič, proti trenutnemu delovanju. Z interpolacijo naravne krivulje skozi 20 in 100 letno točko dobimo za manj kot 1 leto 150 krat večji toplogredni učinek metana za toploto, kot pa ga ima CO2.

.

.

Meritve dejanskega uhajanja metana iz morskega dna

.

V letih 2011 do 2013 so Rusi (I. Semiletov, N. Šahova) s sonarjem in globinskim vzorčenjem vode pregledali dve 6.400 in 2.500 km2 veliki območji  zahodno od Novosibirskih otokov. Prvih 6.400 km2 so dejansko posamezni segmenti v 33.000 km2 velikem pravokotniku, približno 200 km stran od izliva reke Lene v morje.

V zaznanih stebrih dvigovanja mehurčkov so izmerili tri različne povprečne intenzivnosti tokov metana iz dna proti površini morja: 31, 88 in 176 gramov na m2 v enem dnevu. V celotnem pregledanem območju je znašala minimalna skupna  količina 19.400 ton/dan. To da povprečen minimalni pretok 3,03 tone/km2, oziroma 3g/m2 v enem dnevu.

Področje ruskih meritev 2011 - 2013 in 2016 (P1 = 33.000 km2)

Sonarni posnetki izvirov metana v P1

.

.

Predvidevanje uhajanja metana

.

Glede na hiter in približen izračun količine izpuščenega metana ob morebitni razširitvi na večje področje ter na oceno, kaj bi takšna količina lahko pomenila v atmosferi, smo prepričani, da je takšno predvidevanje z natančnejšim izračunom in upoštevanjem tudi drugih parametrov upravičeno, legitimno in celo zelo nujno. Zavedamo se, da so mogoče precejšnje napake, vendar tudi v smeri premajhnih vrednosti. Narava je za naš razum včasih nepredvidljiva in ob mogočih pogubnih posledicah za celotno naravo je zato nujno ukrepati z zadostno rezervo. Ker 3 tone/km2 predstavlja povprečje tudi na nepregledanem delu 33.000 km2 velikega območja, bi samo na tem delu zelo verjetno letno ušlo okrog 100.000 ton/dan * 365 = 36,5 Mtone. Pri vseskozi enaki količini (kar pa sicer ni verjetno), je od meritev do danes iz P1 ušlo skoraj 200 milijonov ton.

Ampak naslednja mednarodna ekspedicija SWERUS je 2014 na svojem potovanju po ruskih arktičnih morjih brez tako natančnih meritev opazila več sto, tudi kilometre velikih izbruhov metana, manjše uhajanje pa je bilo prisotno skoraj ves čas… Uhajanje se torej dogaja in se je že takrat dogajalo na veliko večjem območju od izmerjenega in to še enkrat potrjuje legitimnost predvidevanja in zahteve po zadostni časovni rezervi ukrepanja.

Navedena celotna količina sproščenega metana v testnem področju ruskih znanstvenikov je po njihovi navedbi minimalna. Minimalna je torej tudi povprečna količina na testiranem območju 3 tone/km2. Resnične količine so lahko le večje. Koliko so maksimalno mogoče? Dvakrat večje, torej 6 ton/km2 ?? Vzemimo to vrednost. In srednja vrednost, s katero bomo računali naprej, je potem 4,5 tone/km2 na dan.

Vode plitvega priobalnega območja Vzhodnosibirskega morja so toplejše za 2 do 4 st.C nad zgodovinskim ravnovesjem. Voda v samem testiranem območju pa je bila zaradi bližnjega izliva Lene v morje toplejša le za 1 do 1,5 stopinje. Uhajanje metana v celotnem priobalnem področju je lahko zato tudi 2 krat večje od uhajanja v testnem območju – s srednjo vrednostjo 9 ton/km2 v enem dnevu.

Priobalno segreto področje Vzhodnosibirskega morja je približno enako veliko kot podobno segreto morje nad osrednjo in zahodno Sibirijo ter nad evropskim delom Rusije. In še eno enako področje imamo nad severno obalo Aljaske in Kanade. Lahko torej računamo s skupno nevarno površino za takšne emisije metana 3 x 600.000 km2, torej približno 2 milijona km2. Nekateri ocenjujejo, da se sproščanje lahko zgodi na tako veliki površini celo v samem Vzhodnosibirskem morju, tudi v globljih področjih.

Skupna emisija metana na tako veliki površini bi bila letno:

9 ton/km2 * 2*10^6 km2 * 365 = 6570*10^6 ton = 6,57 Gtone CH4      

Z dodanim toplogrednim učinkom 72 pa to predstavlja ekvivalent 473 Gtonam CO2. Upoštevajoč trenutni toplogredni potencial metana (GWP=150) pa bi bila letno ta efektivna emisija metana celo enaka 985 Gtonam CO2.

Izračunajmo čas (N let), ko se bosta količina CO2 in toplogredni učinek metana izenačila in bomo dobili podvojeni današnji učinek. Izenačimo današnjo količino CO2 in njegov porast v N letih s toplogrednim učinkom metana danes in njegovim porastom iz arktičnih, človekovih in naravnih virov v N letih:          

3000 + N*42 = 5*72 + N*(6,57 + 0,34 + 0,34)*72 = 5*72 + N*7,25*72;                

N = 2640 / 480 = 5,50 let.

ali za GWP enako trenutni vrednosti 150: 

3000 + N*42 = 5*150 + N*(6,57 + 0,34 + 0,34)*150 = 5*150 +N*7,25*150;        

N = 2250 / 1046 = 2,15 let

Vplivne parametre lahko nekoliko smiselno spreminjamo. To je v bistvu potrebno, da dobimo meje, v katerih se nevarnost najverjetneje giblje. Lahko za prvo fazo vzamemo skupno manjše področje uhajanja ali pa manjše teoretično povečanje zaradi temperature. Vendar učinek metana bo pa moral biti kar realno trenuten… Pri povprečno 5 tonah/km2 in 1 milijonu km2 bi tako dobili okrog 2 Gtone metana letno z učinkom 300 Gton CO2 ter izenačitvijo obeh toplogrednih učinkov v 6,25 letih… Še vedno nič kaj obetavno, kajne…

Posnetek kilometrskega izvira metana z ekspedicije SWERUS

Uhajanje metana iz dna

Vrenje mehurčkov na gladini

.

.

Posledice dvigovanja temperature v količini vode v atmosferi

.

Torej, če in kadarkoli se zgodi izenačitev toplogrednega učinka obeh plinov, se bo v obeh toplogrednih plinih zaustavilo toliko toplote, da bo povratno sevanje tople grede namesto zdajšnjih 340 W/m2 znašalo okrog 600 W/m2. Če je dvig toplogrednega sevanja od ravnovesnega stanja 230 W/m2 na današnjih 340 (110 W/m2 razlike) povzročil dvig povprečne temperature planeta za 1,5 st.C, ter še mnogo več na polih, bo dodatna razlika 260 W/m2 povzročila še nadaljnji dvig povprečne temperature planeta za okrog 3,5 st. C.

Segretje spodnjega dela troposfere za 1 stopinjo je povzročilo že izmerjeno povečanje vlage v zraku za 6 %. Dodaten dvig temperature bo pomenil skupni presežek 4,5 stopinj in možnost dodatne absorpcije vlage 1,35 grama na kg zraka. Tako lahko izračunamo dodatno absorpcijo za vso maso zraka do višine 5 km, kar znese prostorninsko 3472 km3 vode. Glede na skupno količino vode v atmosferi 12.900 km3 pomeni to za 27 % povečano kapaciteto zraka za absorpcijo vode.

.

.

Posledice dvigovanja temperature za življenje

.

Povečanje izhlapevanja vode iz oceanov in nasičenost atmosfere z vodno paro in oblaki. Ta dodatna "sposobnost" atmosfere se bo iz oceanov zlahka zapolnila. Atmosfera bo prepuščala vedno manj direktnega sončnega obsevanja. Plast oblakov bo zadrževala še več toplote na površju Zemlje. Temperatura bo rasla.

Sproščalo se bo še več metana in zadrževalo še več toplote. Temperatura bo rasla. In smo spet pri še večji absorpciji, izhlapevanju, oblakih in temi… Življenje bo brez direktne svetlobe, z zelo zmanjšano količino fotosinteze, umiralo. Proizvodnja kisika se bo spiralno zmanjševala.

Proizvodnja kisika je dejansko zaradi uničevanja gozdov in oceanskega zelenega planktona že zdaj zmanjšala za okrog 1/3. Vendar čutiti tega še ni, ker ima atmosfera glede na porabo zelo velike zaloge. CO2 in metan se bosta pospešeno sproščala iz umirajoče narave in arktičnih globin. Višje temperature bodo sproščale še druge kemijske reakcije, ki bodo iz naravnih snovi in zavrženih človekovih izdelkov proizvajale nove, danes še nepoznane toplogredne ali pa strupene pline.

Atmosfera bo postajala nepropustna za toplotno sevanje. Rastoča temperatura bo še bolj povečevala količino vode v zraku. Začarani krog (pozitivna povratna zanka) se bo sklenil z vso močjo in ne bo ga več mogoče prekiniti in posledic popraviti. Kako bo to vplivalo na vreme, nevihte, poplave, suše, izgubo pitne vode, pridelavo hrane?? Za človeštvo bo to aktualno le omejeno število let…

.

.

Nove meritve v morju Laptevov oktobra 2016

.

Konec septembra in v oktobru 2016 je ekipa dr. Igorja Semiletova na raziskovalni ladji Politehnične univerze Tomsk ponovila opazovanja in meritve iz let 2011-2013 in delno tudi iz odprave SWERUS. Že po nekaj dneh meritev so poročali: področje razširjenosti intenzivnega uhajanja metana se je v primerjavi s podatki iz let 2011 do 2014 znatno povečalo… Kaj več natančnejših informacij do danes, kljub takojšnjemu srečanju arktičnih raziskovalcev v Tomsku, ni pricurljalo na plan.

Torej, kar smo predvidevali iz objavljenih meritev te iste ekipe, starih 4 leta, se danes res že dogaja na celotnem področju Vzhodnosibirskega morja. In če je to posledica splošnega ogrevanja, so se ogrela še bolj tudi tista prvotna (najdena) področja z visokim uhajanjem in ti stari pretoki so se lahko le še intenzivirali. Ali moramo res čakati, da se zgodi tisto, kar je bila vsebina celotnega predvidevanja – torej razširitev uhajanja metana na vsa nevarna področja z (vsaj) izmerjeno intenzivnostjo?? Še vedno lahko upamo, da nam bo forum postregel z resničnimi in uporabnimi podatki. Upamo lahko tudi, da ne bodo tako grozljivi, in da bomo imeli možnost za delovanje, še preden se predvidevanja v celoti uresničijo.

Upoštevanje teh meritev bo resnično usodna točka v zgodovini človeštva in tudi Zemlje. Streznitev človeštva v svojem celotnem obnašanju in predvsem v delovanju in odločanju vladajočih in izkoriščevalskih struktur.

.

.

1 Gigatona metana letno

.

Današnje (2017) informacije o uhajanju metana potrjujejo izsledke, kot smo jih že izračunali v predvidevanju glede na ruske meritve 2011-2013. Uresničevanje teh predvidevanj danes pomeni, da uhaja iz Arktike že približno 1 Gtona metana letno, kar je količinsko sicer 30 krat manj kot CO2 iz fosilnih goriv, vendar pa že s 5 krat večjim učinkom.

To lahko izračunamo tudi iz zelo pogosto ponavljajočih se meritev koncentracij metana nad Arktiko, ki se gibljejo okrog 2700 ppb (delcev na milijardo delcev zraka). Od povprečne koncentracije v atmosferi 1800 ppb pomeni to 50 % povečanje, oziroma 1000 delcev nad normalo. Prostornina atmosfere do 15 km visoko nad Arktiko je okrog 0,5 milijarde km3. V tej prostornini zavzema presežni metan eno milijoninko prostora, oziroma čistih 500 km3 pri enakem pritisku. Če je povprečna teža zraka v tem prostoru 0,5 kg/m3, je povprečna teža čistega  metana okrog 0,3 kg/m3 (mol. masi 29 proti 16). Iz tega dobimo celotno presežno maso metana nad Arktiko okrog 150 Mton. V času celega leta se ta masa počasi razširja v preostalo Zemljino atmosfero in jo nadomešča nova iz uhajajočega metana, tako da iz te trenutne mase lahko ocenimo, da v celem letu uide nekajkrat več plina, torej okrog 1 Gtone. Ko bo ta koncentracija prišla do merilne točke na Havajih, bo že zdavnaj prepozno...

Povečanje na to današnje uhajanje pomeni, da se podmorski permafrost tali vedno bolj in na vedno večjih površinah in to kaže tudi število in več kilometrski obsegi ogromnih izvirov metanskih mehurčkov, ki na gladini vrejo iz vode… Kako hitro bo to res šlo, ne more nihče predvidevati… Pod vodo opažajo tudi že podobne pojave, kot na kopnem – napihovanje morskega dna v obliki več 100 metrskih pingov, ki se na kopnem z eksplozijami spremenijo v kraterje…

.

.

Nujni ukrepi

.

Predvsem že v tem trenutku MORAMO VIDETI, da je podobne meritve potrebno narediti TAKOJ na veliko več točkah in območjih tega celotnega segretega dela Arktičnega oceana in rezultate teh meritev potem realneje razširiti na to celotno področje.

NUJNO JE PREDVIDEVATI POSLEDICE tega začetega dogajanja, pa čeprav danes mogoče izgledajo malce pretirane. Ampak tega (da posledice izgledajo pretirano) ne vemo prav dobro. In pa dobro ne vemo tudi nasprotnega. Torej mogoče posledice sploh ne izgledajo pretirane, ampak so celo zelo PODCENJENE. Odvisno, kdo in s kakšnim namenom jih opazuje…

Potrebno je omejevanje in obdavčevanje porabe fosilnih goriv, glede na škodo, ki jo povzročajo naravi s proizvodnjo in s porabo. Nujna je namenska preusmeritev vseh ekoloških davkov v izgradnjo globalnega solarnega energetskega sistema. Potreben je takojšen konsenz na globalni ravni, prepoved iskanja in izkoriščanja plinskih hidratov ter prepoved in preprečevanje uporabe nepreverjenih, dvomljivih in dokazano škodljivih človekovih tehničnih ukrepov za blažitev posledic pobega klimatskih sprememb, kot so na primer geoinženirski posegi škropljenja atmosfere za povečevanje odbojnosti, fertilizacije oceanov za rast planktona in shranjevanja CO2, ker absolutno ni najbolj kritičen izpust.

Dosledno moramo upoštevati načela pomembnosti ohranitve narave in planeta pred vsakršnim dobičkonosnim delovanjem človeka, pri vseh gospodarskih in političnih odločitvah. Potrebna je vgradnja načel, pravil in mehanizmov za zagotavljanje tega v vse nacionalne in mednarodne zakonodaje in institucije.

Obveščati je potrebno vse nivoje oblasti, zahtevati hitro in pregledno mednarodno ukrepanje in v nasprotnem primeru odpoklicati naše predstavnike in zahtevati njihovo kazensko odgovornosti.

Dolgoročno pa je potrebno spremeniti sistem odločanja na takšen način, da pravil ne bo mogoče na noben način več kršiti in se jim izogibati. Takšen sistem bo tudi omogočil začetke človekovega ozaveščenega upravljanja sveta, o katerem sanjajo mnogi, in bo v svoji vlogi postajal vedno bolj le varovalka, kot pa represivni mehanizem...

.

Ena mogoča pot do takšnega upravljanja sveta je nakazana v knjigi Kaj po demokraciji?

.

Več informacij, ki so podlaga in dopolnitev za ta članek pa najdete tudi

v mojih prispevkih na osebnem blogu http://www.publishwall.si/milan_malej

ter na strani DARILO ZA PLANET http://www.publishwall.si/darilo.za.planet