IZVOR ŽIVLJENJA
Predavanje Pravica do Sonca (2.del)
Ta članek je povzetek iz 2. dela predavanja Pravica do sonca, katerega opis je objavljen na tem portalu na strani DARILO ZA PLANET:
http://www.publishwall.si/darilo.za.planet/post/304984/pravica-do-sonca
Predavanje osvetljuje to pravico iz različnih vidikov človeka in drugih bitij, ki bivajo na Zemlji ali pa jo le obiskujejo. Z raziskovanjem izvora človeka skuša na ta način predstaviti človekovo dolžnost, da stori vse napore za ohranitev planeta in narave na njem, ne samo zaradi njega samega, temveč zaradi teh drugih bitij, ki za katastrofalno stanje planeta niso kriva, ga pa prav tako potrebujejo in jim je Zemlja namenjena za njihovo življenje in razvoj.
Objavljeni bodo tudi drugi deli tega predavanja in tako še pred izdajo celotne knjige na tem mestu podan popoln pogled na to načelo človekovega življenja na Zemlji, ki sledi prvim zamišljenim načelom in njihovi razlagi v knjigi Kaj po demokraciji?
.
Povabljeni ste, da spremljate.
.
.
Vsebina
.
Osnova genskega zapisa
Valovna genetika
Geologija in evolucija
Pomisleki
Čas razvoja osnovnih molekul,
Matematična natančnost zelo zapletenih molekul
Velikost planeta in kaos.
Istočasna pripravljenost usklajenih procesov
Pričevanja duš
.
.
Osnova genskega zapisa
.
Danes gotovo skoraj vsi veste vsaj približno, kaj so geni. To so biološki zapisi, kako so zgrajene naše telesne snovi, predvsem naše beljakovine. V vsaki človeški celici je v jedru 23 parov kromosomov oziroma dolgih molekul DNK. Ena DNK sta dve po celi dolžini povezani molekuli ribonukleinske kisline, medsebojno spiralno zviti in še prepleteni in zaščiteni v obliki kromosoma. Posamezna veriga RNK nastane s povezovanjem molekul sladkorja (deoksiriboze) in fosfata iz fosforne kisline. Vse povezave med obema RNK se lahko zgodijo le s štirimi različnimi majhnimi molekulami v obliki enojnega ali dvojnega obroča iz dušika in ogljika. Rečemo jim nukleotidne baze in v eni povezavi sta le po dve in dve medsebojno združljivi (adenin in timin ter gvanin in citozin). Ena stran te baze se vedno veže na RNK, z drugo pa se dve bazi povežeta med sabo in tvorita eno vez v celotni verigi. Dve združljivi različni bazi sta na mestu ene povezave lahko usmerjeni na eno ali drugo stran. Tako ena povezava lahko vsebuje le štiri različne kombinacije povezav (dva različna para in dve usmeritvi). In to je matematična osnova oziroma kodiranje, na kateri so zgrajeni znaki oziroma jezikovna struktura genskega zapisa… V celotnem človekovem genomu naj bi bilo okrog 3 milijarde takšnih povezav, na en kromosom jih torej pride povprečno 65 milijonov…
Povezave nukleotidnih baz
Vendar posamezni geni so le kratki odseki te celotne medsebojne povezave v DNK. Vse ostale vmesne in bistveno daljše dele DNK pa moderna genetika smatra za odpaden DNK material. Te gene so se v celotni dolžini DNK molekul naučili razpoznavat, jih menjat, spreminjat in vstavljat nove iz drugih organizmov. Za ves ostali odpadni del pa se ne zmenijo…Vendar kodiranje odpadne DNK je podobno...
Zaporedja povezav v genih, tripleti in kodiranje ujemajočih vzorcev za posamezne aminokisline
Za tiste, ki se malo bolj spoznate na prenose in shanjevanje računalniških podakov - ali ne izgleda nekako podobno, kot en blok mrežnega prenosa ali sektor na disku? Namen te kratke predstavitve genetskih osnov je spoznanje zapletenosti, ki poraja v nadaljevanju odprta vprašanja...
.
.
Valovna genetika
.
Najnovejše informacije o raziskavah na področju genetike pa postavljajo to tradicionalno pojmovanje genov popolnoma na glavo. Gre za nadaljevanje genetike na način, ki se bistveno razlikuje od njene dosedanjega uporabe, ki to znanje zlorablja za razširjanje s pesticidi zastrupljenih gensko spremenjenih rastlin po celem svetu. Avtorji so Rusi, zbrani okrog Petra Garjajeva, in najprej postavijo vprašanje klasičnega, materialnega pojmovanja genetike in naravnega nesmisla le dveh odstotkov uporabljenega prostora v DNK molekulah za kodiranje genov. Genetika tudi ne zna razložiti velike raznolikosti med organizmi ob dejstvu, da so vse življenjske vrste na Zemlji zgrajene iz enakih ali podobnih beljakovin in imajo torej tudi podobne posamezne gene.
Nato razkrijejo vrsto poskusov, ki kažejo, da DNK ni le materialne narave, ampak oddaja posebno vrsto energije, preko katere teče tudi informacijski tok med molekulami, celicami in organizmi. Višek teh poskusov je uspešno branje teh DNK valovnih informacij zdravega organizma s pomočjo laserskega žarka in njihov prenos s pomočjo valovanja v bolno tkivo drugega organizma. Za ta poskus so uporabili umetno povzročeni diabetes pri podganah. Valovanje usmeri pravilne pare povezav na prava mesta. Na ta način DNK spet začne pravilno delovati in oddajati pravilne informacije in organizem tako tudi premaga bolezen.
To nas vodi v povsem drug način pojmovanja življenja. Na podlagi razmišljanja o fenomenih teh poskusov se je razvila teorija valovne genetike, ki smatra, da preostali velik del med geni ni odpadna DNK, ampak je uporabljen za zapis navodil na višjem nivoju, kako naj se organizem razvija. Znanstveniki so že ugotovili nekatera "jezikovna" pravila tega zapisa, vendar same vsebine še ne znajo razvozljati. Vendar je že jasno, da genom deluje kot neke vrste biološki računalnik in je sposoben tudi določene vrste pomnjenja in izvajanja odločitev.
.
Če se pri tem vrnemo nazaj na gensko spreminjanje… Izločanje in vstavljanje tujih genov poteka z nekakšnim kemičnim rezanjem DNK molekul, z encimi ki prekinjajo DNK na točno določenih mestih v tem že "odpadnem" delu DNK… Ko gen vstavimo v DNK drugega organizma, vstavimo tudi nekaj te odpadne DNK in spojimo dva tako prekinjena dela različnih organizmov. In če veljajo ugotovitve valovne genetike, spojimo dva dela koristne informacije različnih organizmov, za katera pa pojma nimamo, kaj pomenita. In kakšna kolobocija in biološki zvarek pa potem lahko nastane iz tega, smo si pa sposobni predstavljati še veliko manj… In se vseeno gremo bogove…
.
.
Geologija in evolucija
.
V naslednjih točkah gremo iz biologije na področje evolucije. Po podatkih o zgodovini Zemlje, dolgi 4,5 milijarde let naj bi se prve enocelične bakterije pojavile 3,5 do 3,8 milijarde let nazaj, torej tri četrt milijarde let po nastanku Zemlje. To so bile anaerobne bakterije arhea, ki so bile sposobne funkcionirati in se razmnoževati brez kisika. Nekaj 100 milijonov let kasneje pa so že našli najstarejše sledi modro zelenih alg, ki so bile prvi organizmi s sposobnostjo fotosinteze, torej uporabe sončne svetlobe za izdelavo svojih lastnih gradbenih in hranilnih snovi. Stranski proizvod – kisik, ki se je sproščal v atmosfero, je v naslednjih milijardah let v atmosferi zamenjal ogljik in naredil največjo revolucijo v življenju. V vseh teh 3 milijardah let predkambrijske dobe se v smeri raznolikosti in zapletenosti življenje ni kaj prida spremenilo. Kot bi za to ne bilo nobene potrebe, dokler se niso ustvarili pogoji za zapletenejše življenje. Alge in bakterije so se z močnimi vodnimi in atmosferskimi tokovi razširjale po planetu. Proti koncu tega obdobja so nastali že prvi organizmi, ki so se razmnoževali spolno.
V paleozoiku, ki je trajal 300 milijonov let, so v morjih nastale ribe, na kopno so prihajale dvoživke, tam pa so tudi začele rasti večcelične rastline, po zraku pa so letale žuželke. Za mezozoik do 250 milijonov let nazaj je značilna bujna vegetacija in velike živali. Prevladujejo dinozavri in ptiči, pojavijo pa se prvi sesalci. V današnjem 65 milijonov let dolgem kenozoiku so ledene dobe in splošna ohladitev planeta zmanjšale obseg in velikost vegetacije, živali so se z manjšimi telesi prilagodile novim razmeram. Prve oblike človeka naj bi zasledili pred 6 milijoni let, njegove današnje sposobnosti pa naj bi začele nastajati 150 do 200 tisoč let nazaj. Vse skupaj torej 600 milijonov let
Vendar tudi anaerobne bakterije in modro zelene alge so imele že na začetku enakovredno zgrajen razmnoževalni sistem, preprostejši sicer, ampak temelječ na enakih genetskih osnovah aminokislin, DNK, genov in kromosomov, kot še danes deluje v vseh živih celicah.
Znanstveniki so sicer v laboratorijih pokazali, da so ob pogojih in snoveh, ki so se takrat nahajale v atmosferi in nastajajočih morjih, lahko nastale zapletenejše spojine na osnovi ogljika in dušika, celo podobne aminokislinam. Nadaljnje predpostavke o nastajanju RNK in DNK pa so popolnoma hipotetične in celo brez kakih teoretskih osnov. Temeljijo zgolj na nujni evolucijski tezi, da so do takrat te snovi pač morale nastati kot osnova za prva živa bitja.
.
.
Pomisleki
.
Kot prvi pomislek se seveda pojavlja čas razvoja osnovnih molekul, iz katerih so živa bitja zgrajena, proti času razvoja od najpreprostejših bakterij do prvih dvospolnikov. V tej drugi periodi so bakterije imele na voljo že izdelan sistem razmnoževanja, ki se je v 3 milijardah let le malo spreminjal v smeri raznolikosti med prvimi življenjskimi vrstami. Nasproti temu pa imamo približno 10 krat krajši čas, v katerem bi moral ta natančni in zapleteni mehanizem, medsebojna odvisnost in sodelovanje zapletenih beljakovinskih molekul nastati v pogojih popolnega medsebojnega kaosa in mešanja preprostih anorganskih snovi, vode, plinov, kislin, soli… Prav gotovo je nastanek celičnega življenja v pogojih naključnega spajanja preprostih snovi daleč bolj zapleten proces kot pa prilagajanje že izdelanega celičnega načina reprodukcije na nove pogoje in bi za to moral potrebovati dalj časa.
Še bolj pa zbode v oči še bistveno krajši čas nastanka fotosinteze, torej alg s sposobnostjo izkoriščanja sončne svetlobe in CO2 iz atmosfere za sintetiziranje lastnih gradbenih snovi. Vgradnja tega procesa v živa bitja je bila izredno domišljeno dejanje, ki je vplivala na potek vsega sledečega življenja do danes. V približno enako dolgem času je potekal razvoj od dinozavrov do današnjega človeka, pa ne vsebuje niti ene, vsaj približno tako pomembne spremembe. Kako to, da je "naključni nastanek" fotosinteze ravno tisti potreben pogoj, ki šele 3 milijarde let kasneje pripelje do burnega življenja vseh mogočih vrst?
.
Drugi pomislek je matematična natančnost in kompatibilnost, torej ujemanje številnih zelo zapletenih molekul, povrhu še v zelo zapletenem postopku kreiranja novega življenja. Nekako bi še lahko sprejeli naključnost pri spajanju RNK in DNK, ne moremo pa spregledati namena, s katerim so povezave različnih nukleotidnih baz med obema verigama DNK molekule urejene v tako značilnem tehnološko informacijskem redu, ki nima nobene druge primerjave, niti v naravi, niti v človekovi tehniki izpred nekaj 10 let. Vendar pa ta naključnost ne da prav nobenega obeta, da bi se enak uspešen postopek naključno zgodil naenkrat pri vseh nekaj deset tisoč lastnostih, ki se po danes poznanem reprodukcijskem mehanizmu prenesejo na nov, najpreprostejši organizem.
.
Tretji pomislek je velikost planeta, na katerem je povsod obstajal kaos naključno prelivajočih se snovi. Če je naključno spajanje snovi v neko reproduktivno obliko uspelo na enem koncu planeta, zakaj ne bi tudi na drugem koncu, kakšnih 100 milijonov let prej ali kasneje, uspelo naključno spajanje drugih elementov in molekul v povsem drugačen ali pa vsaj podoben sistem razmnoževanja. Na primer, z dvojiško matematiko in šestnajstiškim kodiranjem znakov na 4 zaporednih povezavah, kot v današnjih človekovih računalnikih, če se je že naključnost lahko manifestirala v matematični obliki… Pogoji za to so po evolucijski teoriji očitno obstajali, saj nihče ne zna razložit, zakaj se je zgodilo prav tako kot se je…
.
Četrti pomislek: Kromosomi in DNK lahko obstajajo le v posebnem kemičnem okolju jedra celice. Pri delitvah celice se DNK pod vplivom posebnih encimov razklene, da do prostih delov povezav lahko pridejo druge kompatibilne povezovalne molekule. Tako na obeh razklenjenih delih DNK nastajata dve novi popolnoma enaki DNK, ki gresta kot podvojena kromosoma vsak v svoje novo jedro. Podobno se pod vplivom posebnega encima DNK razklene pri kopiranju vsebine gena v tako imenovano "sporočilno RNK", ki pa vsebuje enake povezave kot gen sam in je potem osnova za sestavljanje aminokislin v tem določenem zaporedju v beljakovino… Torej pomislek – če so se že naključno spojili elementi v matematičnem in jezikovnem zaporedju DNK, ali se res potem lahko naključno in istočasno nastali encimi, ki omogočajo in vodijo ti dve osnovni operaciji za nastajanje in ohranjanje življenja? Kaj bi kromosomi, brez teh encimov? Če bi že življenje in celice s kromosomi naključno nastale, se brez encimov ne bi mogle deliti in življenje bi propadlo. Ali bi mogoče lahko naključno že prej nastali točno takšni encimi, ki bodo šele čez mnogo milijonov let naključno uporabni pri delitvi celic in razklepanju DNK?
Proces, ki pri delitvah celic podvoji DNK v dve popolni kopiji. Vidne so strukture in orientacije parov povezav.
.
Torej iz tega sledi čisto preprost zaključek. Izgradnja takšnega "tehnološkega" postopka reprodukcije organizmov ni mogla biti stvar naključnega poizkušanja. Vsi pomisleki - o času, v katerem se je to moralo zgoditi, o kompleksnosti in predvsem ponovljivosti tega dogajanja, o velikanskem avditoriju naključnosti ter še najbolj o istočasnem nastanku različnih, vendar popolnoma ujemajočih se procesov, ki celo ne morejo obstajati eden brez drugega – nakazujejo na misel, da je nekdo te procese usmerjal, ali pa jih je celo prinesel na Zemljo, v okolje, ki je bilo znano in kjer je ta novi proces nastajanja življenja lahko relativno hitro, glede na kozmično pojmovanje časa, tudi uspel.
.
.
Pričevanja duš
.
Ta vir informacij izhaja iz pričevanj ljudi s psihofizičnimi težavami v hipnozi, ki jih terapevti vodijo v njihove podzavestne in dušne spomine. Pričevanja kažejo nedvomen obstoj zavesti v obliki duše, združene s človeškim telesom. Duša je duhovno bitje, oblika energije, ki omogoča zavedanje same sebe in drugih podobnih ali drugačnih bitij. Duša si je sposobna v energijski obliki (slik) zapomniti občutke, čustva in izkušnje drugih bitij, predvsem tistih, s katerimi je bila tesno povezana. Utelešenje duše pomeni njeno spojitev z neko materialno obliko življenja. V povezavi s človekom pridobiva predvsem najmočnejše negativne izkušnje, izhajajoče iz človekovega egoističnega samoohranitvenega delovanja.
Metodo hipnotične regresije so uporabljali že precej desetletij za zdravljenje duševnih težav, ki jim s poznanimi načini psihologije ali psihiatrije niso prišli blizu. Vpogled v prejšnja življenja pacienta običajno razkrije dogodke, ki so vzrok težavam v sedanjem življenju, ter tudi osebe (duše), ki so sodelovale pri tem in so nam blizu tudi v ljudeh iz današnjega življenja. Ameriškemu psihiatru Michaelu Newtonu pa je s to metodo uspel preboj v spomine duše, ki se nanašajo na njeno življenje in bivanje v onostranstvu med posameznimi utelešenji na Zemlji.
Ta presenetljiva pričevanja pa nam odkrivajo povsem nov pogled na Stvarstvo ter na vlogo in naloge duš in višje razvitih duhovnih bitij v njem.
Iz teh pričevanj terapevti ugotavljajo več nivojev razvitosti duš. Zametki zavedajoče se energije se neprestano rojevajo in tako kot za otroke jih je treba nekaj časa negovati in pripravljati za njim najprimernejše življenje, tudi v drugih (tudi povsem duhovnih) svetovih in na drugih planetih. Njihova prva utelešenja na Zemlji so namenjena "brezskrbnemu življenju", povzročanju napak in obremenjevanju s posledičnimi negativnimi izkušnjami in spomini. Skoz vračanja v naslednje človeške osebe poskušajo duše te osebe voditi tako, da se te negativnosti preoblikujejo v pozitivno, ljubeče delovanje in postopoma v modrost duše. To je postopek šolanja in "staranja" duše. Dosežena dovolj velika modrost odpravi potrebo po nadaljnjem utelešanju v materialnih bitjih... Vsaka duša ima svojega vodnika v izkušenejši duši in tudi vsaka postaja vodnik drugi mlajši duš. Njihovo napredovanje poteka v skupinah sorodnih duš, ki se pri istočasnih utelešenjih pogosto izrazijo v družinskih in prijateljskih vezeh ter celo v sovražnih odnosih.
Nekaj pomembnih usmeritev duš v Stvarstvu so Učiteljice, Usklajevalke, Zdravilci okolja, Etiki, Raziskovalci in Mojstri oblikovanja geofizičnega in biološkega sveta. Pričevanja teh slednjih duš pripovedujejo o njihovih spretnostih usmerjanja svoje energije na spajanje in preoblikovanje materialnih delcev, atomov in molekul s ciljem nastanka sprva preprostih in kasneje bolj zapletenih materialnih snovi in tudi živih bitij. Newton je obravnaval več oseb, katerih duše v duhovnem svetu delujejo kot biologi, kot ustvarjalci zemeljskega življenja že visoko na nivoju vretenčarjev - skupaj s snovanjem in spreminjanjem genskega zapisa živali…Najpopolnejše opise duhovnega sveta so dali ljudje, katerih duše se še zelo redko utelešajo, le zaradi posameznih nalog ali pomoči drugim.
.
Toliko o najnovejšem in celo znanstvenem odkrivanju izvora naše zavesti. Prav je, da začnemo vsakodnevno razmišljati, da ta svet ne pripada samo nam ljudem, ampak tudi bitjem, ki so nam v naši samopomembnosti skoraj nevidna in na prvi pogled ter kratkoročno nemočna, da bi nas odvrnila od naših zločinov nad tem planetom…
Jul 31, 2017
