Danes sem končno dobila datum operacije. Na onkološkega grem že v torek, operirana pa bom v sredo. Občutki so mešani. Ta mesec in pol po kemoterapiji se res počutim toliko v redu, da mi sploh ni do tega, da bi bila zopet za nekaj časa out. Spet po drugi strani mi je všeč, da se operacije malo bojim, saj sem do sedaj vedno odšla neustrašno na tako velike dogodke in v večini dobila z macolo po glavi, nekje za vrati pa se je hihital še stric Murphey, s katerim imava zadnja 3 leta odnos na "ti". Vedno znova mi nosi kose zarečenega kruha, katerim se je tako težko upreti. :)

Kot sem že rekla, sem zadnji mesec uživala. Preživela sem prečudovite trenutke s hčerkico, ki je sedaj stara že leto in 8 mesecev. Govori seveda kot navita ( je mamičine sorte), energije ima pa za dve mene v mladih letih (pa sem bila daleč od mirne punčke). :) In ko mi vzgojiteljica reče, da je zelo pametna, kar sijem od ponosa.. Pa čeprav govoriva o tem, kako ne zna biti pri miru niti 5 sekund. :)

Če bi lahko izbirala, bi živela nekje ob morju. Ta ljubezen je prisotna že od malih nog in ko sem komaj znala govoriti in smo se nekega jutra odpravili v Nerezine, kot vsi ponosni Posavci, sem že na mostu v Krškem vzklikala: "mojeeee, mooooojeeeee". Menda sem si tisto leto celo izmislila neko pesmico o morju, v kateri sem obvladala tudi rimo. Na morju sem spoznala svojo prvo ljubezen in morje je tisto, na katerega pogled oči zasijejo od same sreče, da vonja po borovcih sploh ne omenjam. Vsako leto znova komaj čakam, da zopet grem, le da mi lansko leto ni bilo namenjeno, saj sem raje obiskovala Onkološki inštitut. In mi je manjkalo. Zelo.

Tukaj se je izkazal moj dragi, saj mi je za Valentinovo podaril par dni razvajanja v Opatiji. In imela sva se tako zelo lepo. Na koncu sem vseeno komaj čakala, da pridem domov in objamem ter pocmokam mojega prečudovitega otroka. To je bilo prvikrat, da sem prespala nekje brez nje, če izvzamemo operacijo. To smo mi starši. Po eni strani bi se tako zelo radi odpočili, spet po drugi ne znamo več popolnoma uživati brez naših otrok. Pa tudi - zakaj bi, ko pa imamo lahko vse ljubljene osebe na kupu.

Ker v ljudeh ni, da bi samo uživali, sem se prijavila tudi na izobraževanje, oz. usposabljanje preko GZS. Še jutri in prejela bom certifikat o opravljenem usposabljanju modeliranja procesnih sistemov. Pa sem si rekla, da v šolo ne grem več, ampak zakaj pa ne? :) Poleg šole pomagam tudi pri promociji dogodkov. Ravno toliko, da se mi vedno nekaj dogaja. Dolgčasa že skoraj dve leti ne poznam več.

Posledice kemoterapije počasi izginjajo. Prstni končiči so ok. Nič več ne bolijo, mogoče je še vedno malce drugačen občutek, ko pritisnem na blazinice, ampak ni hudega. Kožo imam še vedno bolj nežno. Kot bi si vsak dan delala piling. Dlačice so začele poganjati. Vidi se že kje bom spet imela obrvi, tudi trepalnice že malce kukajo ven. Najraje bi dala nagrado štirim trepalnicam nad desnim očesom in desetim nad levem, ki so izdržale vseh 8 ciklov kemoterapije. Prav tako tistim desetim dlakam, ki so nekdaj bile obrvi. Puhek na glavi sem si obrila dobre 2 tedna nazaj, da bi začeli rast spet normalni lasje. Še zdaj so bolj mehki, pač niso še "tapravi", ampak so temni in jih ne bom več brila.  Koncentracija je še vedno slabša kot je bila, prav tako kratkoročni spomin. V sekundi lahko pozabim kar sem razmišljala. Ampak to mine. Je že veliko boljše, kot je bilo.

Pri rekreaciji sem še naprej bolj lene sorte. Dragi me je sicer spravil v tem času na Bohor, prehodila sva tudi pri nas en hrib, celo kupila sva si nove superge, da bova tekla - in tudi sva nekajkrat, ampak naju je kmalu minila volja. No, mene volja, njemu pa kronično primanjkuje časa. Malo sem tudi delala cardio vaje in raztezne vaje, predvsem pa zadosti gibam, ko tečem za svojo hčerko. :) Jem normalno. Prehranske dodatke, ki jih imam ne jemljem redno. Izogibam se belem sladkorju, pšenici (čeprav ne uspem vedno), manj solim, še vedno ne jem mesa in mlečne izdelke sem zmanjšala na minimum. Trudim se jesti kozji sir, ampak mi ne gre. Tega okusa enostavno ne prebavljam.

Toliko o tem zdaj. Se bom javljala iz bolnišnice kolikor bom le lahko. Operacija ne bo lahka. Trajala bo okoli 4 ure, kar je sicer pol manj kot če bi se odločila za operacijo z lastnim tkivom (za katero tako ali tako nisem imela dovolj "materiala"). Vseeno upam, da kmalu pridem k sebi. Da bo uspešno in da moje telo ne bo zavrnilo implantov. Notri bom ostala 5-10 dni. Odvisno koliko drena bo teklo iz rane.  Samo, da bo mimo in da bom za čas morja že pripravljena, da bom lahko uživala z meni ljubimi v vonju borovcev.

Imejte se radi in uživajte v sončku <3