Čas za nov blog. S saboj imam tablico in telefon, dragi pa mi je za seboj dal še brezzično tipkovnico, da bom lahko na bolj kamot pisala bloge in slušalke, da bom lahko gledal filme in nadaljevanke, ki sem si jih nalozila na tablico. 

TA teden se je začel stresno. Ze v ponedeljek sem počela vse mogoče, samo da sem pozabila na dejstvo, da grem v torek spet pod noz. PRvič je bilo lazje. Takrat sem komaj čakala, da se tumor ze izreze, tokrat pa me je bilo strah. Ostala bom brez svojih dojk. Gledala sem jih, jih slikala, tipala, saj sem vedela, da jih čez dan ali dva ne bo več. NEkako sem se poslovila od njih. MUčilo me je le dejstvo, da bo operacija tezka in da bom nepokretna, okrevanje, itd...

KO je v ponedeljek zvečer prišel dragi do mene, me je kakšno uro gledal, ko sem delala še zadnje stvari, potem pa ze malo nejevoljno rekel, da se naj ze končno vsedem. Pogledala sem ga, se umirila in vsedela poleg njega ter ga objela in kar naenkrat se mi je stozilo. "POčneš vse, samo da bi odmislila, ne?" "Mhm"... 

V torek še sploh nisem imela nič spakirano. ZJutraj sem šla na kavo s sorodniki in prav pasalo je, saj smo se lepo pohecali. KO sem prišla domov sem pospravila še zadnje stvari in začela počasi pakirati. ODšla sem še pod tuš, potem pa je ze prisel moj fant in odpravila sva se v Ljubljano. NI mi bilo lahko in ko me je objel, sem hitela nedeti sončna očala, da ne bo videl mojih solz, ampak kot da sem ga lahko preslepila. 

SPustil me je pred onkološkim inštitutom, sam pa je odšel naprej na sestanek. Tako vesela sem, ker me razume. Vprašal me je, če gre z mano, čePrav je vedel, da grem najraje sama. 

Najprej sem odšla na sprejemno okence po etikete, potem pa v laboratorij oddati kri. Po laboratoriju sem odšla na oddelek E4, kjer sem bila sprejeta. TAkoj sem dobila kosilo, pred tem pa se še preoblekla v pizamo. DO konca sem pogledala film, ki mi ga ni uspelo pogledati v nedeljo do konca, potem pa so ze prišli po mene in me odpeljali v klet, da mi vbrizgajo izotope. Izotopi se vbrizgajo v dojko, da se pokaze varovalna bezgabka, katero so mi nameravali odstraniti v vsaki pazduhi po eno. ZAkajj? Če slučano bognedaj najdejo v odstranjenih dojkah ponovno kakšne rakave celice, da pogledajo še, če je varovalna bezgavka ok. TO je prva bezgavka, ki bi bila okuzena, če bi šlo kam naprej. 

Proti večeru je prišla prijateljica na obisk, potem pa sem pojedla večerjo in tableto za spanje, da se ponoči odpočijem, saj me je naslednje jutro čakalo ponovno slikanje bezgavk, ter označbe, kje zarezati, takoj za tem pa ze operacija. Zjutraj sem se stuširala in opravila vse skupaj, ter se odpravila v tretje nadstropje, kjer so operacijske sobe. Vseskozi mi je šlo po glavi...kaj če bi rekla NE? Mah... Ko sem lezala na operacijski mizi, cela porisana in so mi ravno nameščali kanal, sem rekla, da mi je zal, da ne bom imela tega trenutka dokumentiranega. TAkoj se je javila studentka 6. Letnika medicine in e vprasala, ce me poslika. SEveda!! :) Kirurg se je takoj pohecal, da bo to fotko dal na moj blog. :) No, tako sem včeraj od te prijazne študentke dobila še zadnje slike mojih dojk na svojo elektronsko posto.

OPeracija je trajala dobre 4 ure, mogoče celo 5. Ko sem se zbudila, se spomnim, kako zelo me je zeblo, saj sem se tresla kot vibrator. Pokrili so me z dvema kovtroma, no bolj zavili. Do 4ih sploh nisem prišla k sebi, ampak sem se utapljala v spancu. TRikrat so me zbudili, ker se mi je utrip preveč upočasnil, tako da sem dobila neko zdravilo - nimam pojma katero. Očitno sem dobila tudi alergijo na neko protibolečinsko sredstvo, zato so ga ukinili, oz. Nadomestili z drugim. REakcija se je kazala v obliki lis in izpuščajev.

Bolelo je zelo. Tiščalo je in zategovalo, tako da so mi protibolečinsko sredstvo iz 2 zvišali na nivo 7. Pravtako imam neki bučki, ki ju sedaj nosim v zepu pizame, ki mi dovaja protibolečinsko sredstvo direkt v rano. Noč je bila obupna. Poleg tega, da sem  bila priključena na vse aparature in da sem imela na desni nogi aparat za merjenje pritiska, ki je vsako uro stisnil nogo in me prebudil, je še gospa, ki je bila poleg mene staknila vnetje mehurja in ji bolečina i nikakor popustila,  ob treh sem  prosila sestro, da zbudi zdravnika, ki mu je nekako uspelo pomiriti njene bolečine. OB 5ih so nam pobrali aparature, le bučki še nosim v zepu in iz vsake rane ta dva sodčka, kamor se zliva tekočina iz rane. Na vsake 8 ur dobim antibiotik v zilo, preventivno zaradi ekspandrov. DAnes ob 7ih sem se ze lahko vstala in zdaj ze veselo masiram okoli. NA obisk je ze prišla moja dieteticarka, pa prijatelj iz OŠ, ki je farmacevt na  onkološkem. Oglasil se je tudi kirurg, pa moja starša in dragi. Oglasila se je tudi fizioterapevtka, ki mi je rekla, da lahko roke ze postavim pod kotom 90 stopinj.

Sicer sem res nafilana s kupom protibolečinskih sredstev, ampak počutim se res dobro. :) Pač mojih dojk ni več. Bradavičke so ostale, čeprav čutila jih ne bom nikoli več. Še vedno je 10% moznosti, da odmrejo, tako da drzim pesti, da prezivijo. :) 

Se opravičujem za tipkarske napake. 

LEp večer vsem skupaj in lep sončen dan jutri, ko bo prvi pomladni. :)