Včeraj sem bila, po treh tednih, ponovno na polnjenju mojih ekspandrov. Naročena sem bila že 8:45. Tokrat sem prvič čakala, da sem prišla na vrsto, ampak ne več kot pol ure.

Ker smo nekaj dni nazaj rezervirali morje, prvega od upam da dveh dopustov to poletje, sem takoj , ko sem prišla v ambulantno sobo, pogumno rekla plastični kirurginji, da dejmo pa danes napolniti s 60ml fiziološke raztopine, da bo do morja, ko imam sicer še eno polnjenje, že nekako izgledalo. J

Kirurginja je bila seveda takoj za in rekla: »seveda, kaj bi to kar naprej pikali, dejmo raje več naenkrat.« Vprašala me je še, če sem vzela zjutraj kakšen naklofen, pa sem ji odvrnila, da nisem, saj ga tudi prejšnjič nisem in ni bilo nobenih bolečin. Tablet, protibolečinskih in takšnih, ki so proti slabosti, sem v zadnje pol leta pojedla toliko, da raje potrpim tudi bolečino in pustim svojemu želodcu, da zopet malo »zadiha« in pride k sebi. Kasneje, v čakalnici, sem celo poslušala neke ljudi, ki so se pogovarjali, da je nekomu naklofen uničil želodec – popolnoma verjamem, če ga je jemal predolgo in prepogosto.

»Zbodla bom«, je rekla kirurginja, ko je z magnetkom našla vbodno mesto na levi dojki. Kul, sem si mislila, tako ali tako ne bom čutila…. Seveda sva se zagovorili in ko je stegnila roko po novo brizgalko dvajsetih mililitrov, jo je medicinska sestra opozorila, da je že vbrizgala 3. J »Lahko pa dava še eno«, mi reče… Ah, ne. Pretiravali pa ne bomo. »60 bo dovolj za en dan«, sem rekla. Vbod v desni dojki sem nato, še sama presenečena, začutila. Sicer ne kot vbod kože, ampak kot bi zadela živec. Tak bolj omrtvičen živec. Ni bolelo, samo čutila sem malce bolj neprijeten pritisk. Veselo sem ji povedala, da skoraj da ne morem verjeti, da sem nekaj malega občutila, pa mi je rekla, da je bilo tkivo tako postrgano iz mojih dojk, da so šli tudi živci v maloro, ampak da ni nujno, da se ne bodo obnovili. Je pa res hecen občutek. Primerjam ga lahko z občutkom dlesni, po tem ko jih omrtvičijo, da izpulijo zob. Veš da so tam, lahko pa zarineš notri noht in ne bo bolelo. No, približno takšen občutek je. Še par posebnosti je. Prvo je odkrila moja sotrpinka Barbara, s katero sva bili operirani v razmiku enega dneva. In sicer, ko spijeva mrzlo pijačo, občutiva mrzlo tudi v dojkah. Jaz sem to občutila kasneje. In pa še vročina. Ta fiziološka se včasih notri zelo segreje in dojke skoraj da ne gorijo. J No, ni tako hudo, samo vroče so. Če imam na sebi recimo neko različico ahh bra-ja in še dve majici po vrhu, ter sem pod kovtrom, bodo postale vroče. Tko da jih je potrebno malo »prezračit«, da spet pridejo na normalno temperaturo. Ampak to sem bolj opažala pred časom. Zdaj vedno manj.

No, ko je kirurginja napolnila še desno dojko, mi je rekla, da se usedem. Nekaj časa je gledala moje dojke, jaz pa sem jo vprašala… »Kako veliko je zdaj to«? (Vključno z zadnjim polnjenjem je bilo notri 200ml). Pa je bila malo zamišljena in mi potem rekla, da se ji pa zdijo malo velike za 200ml in če nismo slučajno pozabili vpisati kakšno polnjenje. Seveda nismo pozabili. Mišico zgoraj, tisto ki pokrije dojke, imam zgleda še iz časa atletike veliko. Če bi bila dec in če bi izgubila trebuh, bi imela ekstra hudo postavo. :D Poskusila je in rekla, da je zgleda res mišica tista, ki naredi dojko toliko večjo. Rekla je, da je velikost zdaj že zelo dober B, tako da sem se odločila, da do 300 sigurno ne bom šla. Mogoče še 40 ali 60, mogoče pa celo nič več. Bom videla kaj se bom odločila v naslednjih dveh tednih.

Drugače pa res izgledajo hecno. Prijateljica, oz. bivša cimra, ki opravlja zdaj specializacijo na Kliničnem, s katero sva odšle po polnjenju na kavo, se je hecala, da izgleda kot da imam dve odrezani žogici namesto dojk in da so po balkanski estetiki, kjer je moderno, da se čim bolj vidi, da so umetne, čist hude. J Pri nas raje vstavljamo kapljičaste vsadke silikonov, ki izgledajo bolj naravno. Za takšne sem se odločila tudi sama.

Ko sem kirurginji potarnala, da kako to stojijo, da prej so pa drugače, mi je odvrnila, da ta oblika nima veze z obliko, ki bo nastala po vstavitvi silikonskih vsadkov. Prijela je moje dojke in ju postavila bolj skupaj, ter rekla, da to zdaj so samo proteze, ki raztegnejo kožo in naredijo prostor pod mišico. Kasneje bosta dojki bolj skupaj in tudi malo višje. Včasih sem imela dojke visoko, zato mi je to, da so zdaj nižje, res čudno. Kirurginja mi je še pripomnila, da to kakršne sem imela, da tega ne bo več. Z drugimi besedami – pozabi, kaj je bilo. J Mi je pa povedala, oz. pokazala majhne črtice, oz. malce nagubano kožo, ki je v bistvu posledica napetosti na notranji strani dojk in rekla, da tega pa mogoče ne bo mogla popraviti, saj zaradi tega, ker sem suhica, nimam nič masti. Ampak sama tega niti ne opazim. Mi je pa še rekla, da ne načeloma lahko vbrizga notri nekaj maščevja iz trebuha. To bi bilo sicer super – če bi me dejansko motilo…tako pa po zadnji operaciji, upam, da bom zaključila z vsem skupaj.

Ne vem, če se spomnite, ampak pri prvi operaciji, ko smo odstranili tumor, sem prosila svojega kirurga, da če že reže, da naj odstrani še eno lepotno piko, ki sem jo imela na dojkah in me je motila. Tam je sedaj brazgotina in vidijo se 4 črtice od šivov in to mojo lepotno kirurginjo strašansko moti. J Jaz, po drugi strani, ob 5 cm brazgotini na vsaki strani dojk, ki sega od bradavice in celo okoli polovice bradavice do konca navpično dol , tiste druge brazgotine, ki je je vsega skupaj 1 cm, sploh ne opazim. In v bistvu mi je vseeno.

Končno sem vprašala kirurginjo, kako je s funkcionalnostjo rok in telesa po mastektomiji in vstavitvi silikona, kot me je vprašala ena od mojih bralk, pa sem žal pozabila do včeraj. Kirurginja mi je rekla, da načeloma se lahko počne vse, da 10% pa je treba imeti v glavi, da je potrebo malo bolj paziti.

Pogovarjali sva se še o drugi operaciji, kjer bi ekspandre zamenjali s silikoni. Vprašala me je, če bi žrtvovala poletje in bi me operirala avgusta, pa sem ji rekla, da raje ne, ker bi šli septembra še na morje. Tako da sva se dogovorili za oktober. Kasneje sem se spomnila, da je oktober mesec boja proti raku na dojkah in bo še nekaj dela takrat, tako da moram v bistvu še premisliti. Mogoče pa bi me operirala že julija… No, to je še v zraku.

Počutje je drugače ok. Danes malce boli, ampak niti približno ne toliko, da bi morala vzeti kakšno tableto. Spim že dolgo časa na boku in tudi hčerko nosim okoli že z eno roko.  

Za konec bi vas rada prosila, tiste, ki si lahko to privoščite, da pomagate majhnemu 4-letnemu fantku Reneju, ki mu bodo, če ne bodo starši zbrali dovolj denarja za operacijo v ZDA, odrezali nogico. Že sama misel je tako zelo žalostna. Tukaj je Renejeva zgodba: http://www.helprene.com/ Na povezavi je napisana tudi številka TTR, kamor se lahko denar nakaže. 

Lep dan vsem skupaj. :)