Prejšnji teden sem pod bradavičko začutila bulico. Takoj sem zavila z očmi in si mislila, »whatever, ne da se mi več«.  Nisem delala neke prevelike panike, sem pa pokazala bulico sestrični in mojem dragem. Sestrična je takoj, še preden je sploh potipala, skoraj da zavpila: NI BULA!! In še ene par krat ponovila. Ne vem, koga je želela prepričati. Sebe ali mene. :/ Ko je potipala, jo je seveda začutila in samo rekla, da bo vse ok. Mora biti. Moj dragi je sprva rekel, da si naj ne predstavljam bulic in da v dojkah tako ali tako nimam več tkiva in ko je v polmraku iskal mojo bulico, mi je šlo na smeh, ker me je spraševal:« Tole«? Ja, kako naj jst vem, če pa mojih dojk sploh ne občutim in nisem takrat imela pojma, kaj in kje je tipal. No, seveda jo je našel tudi on. Kot sem rekla, neke hude panike nisem delala, tako da sem šele v petek poklicala svojega kirurga, ampak ga žal ni bilo v službi. Sem si rekla, da bom pa v ponedeljek poskusila srečo.

Še enkrat bom pohvalila cel onkološki inštitut, saj so po tem, ko so par krat prevezali linijo po celem onkološkem, le našli mojega kirurga in priznam, da sem si pošteno oddahnila, ko sem končno zaslišala njegov glas. Takoj mi je rekel, da verjetno, da ni nič hudega in da je samo kakšen procent, da bi bula bila rakava, da se naj pa vseeno pridem pokazat. Povedala sem mu, da imam v sredo (danes torej), tako ali tako polnjenje in ga vprašala, če lahko takrat. Povedal je, da ima cel dan operacije, da pa si bo vzel čas, ko bo med operacijama.

No, danes sem potem že na vse zgodaj odšla v Ljubljano. Ker sem imela polnjenja ekspandra naročeno malo pred deveto uro, sem prvo odšla v UKC, na oddelek za plastično kirurgijo. Čakala sem dolgo. Okoli eno uro. Ko je prišla moja kirurginja, sem ji povedala za bulo. Poiskala jo je in pretipala, ter rekla, da ne bo polnila, ker je ravno na mestu vboda, kjer se ekspandri polnijo. Naj povem,  da je rakave bule dobro čim manj zbadati, da se rakave celice ne raznašajo okoli. Najprej je rekla, da je verjetno to ravno mesto, kjer je skupaj zašila mišico, potem pa se je spomnila, da je bila pri meni, zaradi drugačnega reza, mišica zašita drugje. Tisti zaskrbljeni pogled mi ni bil prav nič všeč. To je tisti pogled, v katerem vidiš, da se človeku zasmiliš. Rekla mi je še, da lahko pridem kasneje nazaj na polnjenje, če bo vse v redu, da lahko pa tudi naslednjo sredo.

Ko sem prišla ven, sem bila nekako šokirana… Prej se mi je nekako zdelo, da bo vse ok…potem pa sem kar malo podvomila. Odšla sem na onkološki inštitut v ambulanto 12, do medicinske sestre in jo prosila, da pokliče mojega kirurga, kakor sva se dogovorila. Povedala mi je, da je rekel, da pride čez pol ure, saj je bil ravno med operacijo.

Odpisala sem mojem dragem in ko je še on bil zaskrbljen, so se mi v očeh nabrale solze. Seveda, sem si mislila… Zakaj bi zdaj, ko je moje življenje lepo kot še nikoli, sreča trajala, če pa imam lahko še naprej dramo? Prosila sem ga, da pustiva to temo, ter odšla na wc, da si obrišem solze. Ko sem prišla nazaj v čakalnico, je že prišel moj kirurg. Odšla sva v ambulanto, kjer je pretipal mojo bulo. Rekel je, da je velikosti 0.5x1.0cm, ampak da verjame, da ni nič hudega. Da je krivo ali zbadanje pri polnjenju ekspandra ali pa je ostala kakšna brazgotina od operacije. Da je zelo malo šans, da bi bil zopet rak, sploh ker je bula v zdravi (nekad bila) dojki. Povedal je še, da je mišico zelo dobro postrgal in mi še medicinsko razložil, kakšni so sloji v dojki. Predlagal je, da bulo opazujem in vidiva čez kakšen mesec, kakšna je. Potem pa me je pogledal in rekel: »Naročim raje ultrazvok?«. Ja, prosim, sem mu rekla… Spet mu lahko rečem – en velik hvala!! Takoj je odšel do medicinske sestre, da napiše napotnico in rekel, da bom tako mirna jaz in on.  

Preden sem odšla na UZ (ultrazvok), sem odšla še pred OI, kjer me je čakala ena od znank, ki mi je potem delala družbo in na OI in kasneje na UKC. Hvala, Karla, res je pomagal najin čvek, da nisem toliko mislila na to kar me čaka! Čeprav sem si želela, da ne bi bilo stresno, si nisem mogla pomagati… enostavno se misel zasidra v glavo in ne da miru.

Po kakšni uri čakanja, sem prišla na vrsto. Zdravnica je pogledala moje dojke in prvo me je vprašala, če sem imela tudi naravne tako velike. J Meni se drugače sploh ne zdijo velike in imam mislim da najmanjše od vseh, ki so šle skozi isti postopek kot jaz. J Dojke bodo takšne kot so bile. No, kot so bile med dojenjem. J

Bula na UZ ni bila vidna, kar pomeni, da je bula samo nekakšno tkivo in ni videti, da bi bile na kakršenkoli način spremenjene celice. Kako sem si oddahnila. Uh…

Ker sem bila ravno na UZ, kamor ni lahko prit, sem prosila zdravnico, da pogleda še neko minimalno bulico, ki se mi je naredila na roki, ampak je tudi ta bila ok. Menda se rade takšne bulice naredijo v kitah.

Tako, ker je bilo vse v redu, sva odšli nazaj v UKC na zadnje polnjenje ekspandra. Z zdravnico sva se dogovorili, da bi bila operacija, kjer bi zamenjali ekspander s silikonom nekje v sredini septembra. Da naj pokličem v začetku avgusta in povem, kdaj bi mi najbolj ustrezalo. Izmerila je še veličino in po katalogu izbrala silikonske vložke.  

Prijateljica je potem odšla domov, jaz pa sem odšla nazaj na OI do moje nutricistke, vmes pa še srečala mojo bivšo cimro, katero sem tako ali tako imela namen poklicati. Lepo smo poklepetale, sama pa sem pojedla 2 sendviča. Cimri sem rekla, da je možno, da imam problem s ščitnico in takoj se je javila, da gremo k njej v ambulanto, da mi bo naredila UZ ščitnice. Tudi ta je bil v redu. J (Danes sem imela dan UZ-jev). J

Potem sem odšla v plesno šolo Bolero, saj s puncami in Europo donno pripravljamo projekt, ki zajema tudi plesno koreografijo, ki smo se jo danes učile. Moram priznati, da so vse punce tako zelo čudovite. <3 in prav vse skupaj nas veže enaka ali zelo podobna situacija.   

Potem sem hitela domov, da sem še vsaj eno urico z mojo preljubo, preden jo dam spat. Največja sreča je, ko te otrok vidi in se te tako iskreno razveseli, zakliče mamiiiiiiii in objame. <3

Kako zelo si želim, da bi ta sreča trajala in trajala... <3