Pogrešam čas, ko je bilo življenje in živeti tako zelo samoumevno. Pred kakšnim mesecem sem na glavi začutila vdolbinico. Ne vem, če je danes kaj večja. Mogoče le malo širša. Dolga je kakšnih 5cm, široka in globoka pa kakšne pol centimetra. Opazovala sem jo in čakala, če bodo kakšne spremembe. V torek sem klicala svojo onkologinjo, saj ima ta dan ordinacijo, ampak je ni bilo. Menda pride šele sredi avgusta iz dopusta. Danes, v petek pa sem imela namen poklicati še svojega kirurga, ki ordinira ob petkih in poskusiti srečo, če pa mogoče on je na onkološkem. 

Ker sicer živim popolnoma normalno življenje in imam sedaj še posebej pestre dneve, saj z dragim končujeva našo skupno "štalco" in vmes, ko naročujem kopalnico, se dogovarjam s keramičarjem in naročujem pult, imam v mislih kaj je potrebno še narediti naslednje dni, zraven pa je akcija še s hčerko, ki je rano v letih, ko jo vse zanima... Želim reči, da je življenje zdaj tako lepo, da nočem niti ne želim več dodatne drame. Počutim se odlično, sem polna energije, nimam nobenih simtomov, da bi karkoli bilo narobe.

Ampak zgleda drama mora biti. Zjutraj me je poklicala prijateljica iz LJ, da je z možem na poti v Zagreb in da se dajmo dobit na kavi. Pokazala sem ji svojo vdolbinico na glavi in takoj mi je rekla, da naj ukrepam. Prav ustrašila sem se, priznam. Takoj sem klicala svojega kirurga in ko sem ga končno dobila na telefon, me je začel pomirjati, da sigurno ni nič takega, da sam še ni slišal za tak primer, da pa se naj pridem pokazat naslednji teden, da pogleda.

No, dragi mi je rekel, da naj malo poguglam in čeprav prejšnjič nisem našla nič, mi je pa danes na besedi "skull spreading", takoj vrglo ven naslednji strokovni članek z naslovom: "Metastatic skull tumor", v prevodu metastatski tumor lobanje. Prebrala sem, da je v 55% posledica raka na dojkah ter da je možno, da je bolnik brez simptomov. Narisane so tudi skice, kako izgleda in ena izmed opcij je tudi ta: 

 Fajn. :/ Piše še, da je čas, ki so ga bolniki preživeli od treh do 70 mesecev (preizkavo so delali na 175 bolnikih s tem rakom). Tukaj se ne govori več o možnostih preživetja. Samo koliko časa ti še preostane. 

Ko sem prebrala TA ČLANEK, me je seveda mahnilo po glavi. Spet sem poklicala kirurga in mu povedala kaj sem prebrala in mu rekla, da pridem čez eno uro v njegovo ambulanto. Sicer mi je rekel, da če bi res bil ta rak, da potem je tako ali tako vseeno, če z zdravljenjem začnemo danes ali čez en mesec. :/

Tako sem letela v petek ob enih v Ljubljano na Onkološki inštitut. Nekako sem se že pomirila do takrat, sploh ker mi je družbo delala medicinska sestra, ki dela v njegovi ordinaciji. Pred mano je bila še ena gospa. No, gospa. Verjetno nima niti 40 let. Kakšnih 35 let. Iz ordinacije je prišla resna - kasneje, ko sem odšla potrditi kartico, pa sem jo videla, kako je hlipala in se stiskala k svojem partnerju. Očitno je izvedala, da jo čaka pot onkološkuh bolnikov. :/ Kar zaželela sem si, da bi jo odšla objet in ji rečt, da bo vse ok. Mah... 

No, kirurg je po tem, ko je potipal mojo vdolbinico, rekel, da imam to sigurno tam že od nekdaj, ampak da sem našla šele sedaj. Ampak meni je to hecno, ker stvar res ni majhna in na telesu najdem še najmanjši mozolj preden sploh upa pokukati na plano. No, povedal je, da s tumorji na lobanji in v možganih res nima veliko izkušenj, zato me je dal na preiskave, da bova po njegovo spet, mirna jaz in s tem tudi on. "Kako ti naj drugače dokažem, da nimaš prav", mi je rekel. :) "Kako bilokateri ženski dokazati to, brez, da ji daš dokaz"? :D Ah, dedci. :))

No, Tako je napisal napotnico za rentgen glave, ki sem ga opravila že danes ter odvzem krvi, ki sem ga tudi že imela danes. naročil je teste tumorskih markerjev, v ponedeljek pa dobim datum še za scan skeleta, saj sem bila danes prepozna, ker delajo le do dveh. Kri sem tako oddala, potem pa odšla na rentgen. Ker jaz kot jaz ne morem biti tiho, sem bogemu revežu, ki je rentgen opravljal, postavila 100 in eno vprašanje. Vedel ni pa nič. Tako mi je rekel, da bom vse odgovore dobila, ko bo zdravnik dobil moje slike v vpogled. Brazda se je na bočni sliki sicer videla na frontalni pa ne. Ker moram imeti vse dokumentirano, sem poslikala tudi slike, ki so nastale. Fotke so tako super, da sem že rekla, da bo ena pristala na moji profilni sliki na Facebooku. :)

Nič, to je to. Psihično zelo, zelo naporen dan. V ponedeljek izvem, kdaj imam scan sceleta in ker po le-tem sevaš še 6 ur, ne bom smela toliko časa biti v bližini hčerke. Tako se bomo toliko več časa stiskali prej. <3 

Sošolka mi je prej napisala, da ne bere več mojih blogov, ker jo preveč stiska za vsako. Pa ni moj namen, da koga stiska, samo da veste, kaj se dogaja z mano. Da se takrat, ko se vidimo, lahko pogovarjamo tudi še o čem drugem, ne samo o raku. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani in prosim, držite pesti, da gre za lažen preplah. Kar naj mi moj kirurg dokaže, da sem se motila. Tokrat mi je vseeno tudi za moški ego. :P

Drugače pa sem sedaj že drugič naletela, da mi je onkološki bolnik rekel, da sploh ne ve, kako naprej, da nič ne izve, da nima koga vprašati, zato sem še toliko bolj hvaležna moji ekipi, ki me sicer imajo že verjetno poln kufer, ampak še vedno pa jim uspe, da me pomirijo.Hvaležna sem, da jih lahko pokličem in da imam koga poklicati. Hvala.