Po operaciji smo zgleda vse bolnice v sobi staknile neko virozo. Ena je zbolela že takoj po operaciji, nama s prijateljico, ki je ležala na sosednji postelji, pa se je vrtelo še dober teden po prihodu domov. Ko sem odšla na previjanje rane, oz. odstanitev steri-stripov, ki se v kirurgii uporabljajo za lepljenje kože, da se na njej ne pozna šivov, pod njo, pa je tkivo zašito z nitko, sem srečala še 4. punco, ki je bila z nami v sobi. Povedala je, da je 5. dan po operaciji izgubila zavest. Padla skupaj. Drugače pa se sedaj počutim v redu. Včeraj sem odstranila še zadnje steri-stripe, še vedno nosim tesni športni modrček, da tišči prsi skupaj. Da se "uležejo". :)

Vseeno mislim, da ima moje telo dovolj. Da sem ga v tem letu dodobra zdelala. V enem letu so za mano 3 operacije s splošno anastezijo, ki so trajale 3, 4 in 2 uri. Vmes je bilo 8 kemoterapij na dva tedna. Kemoterapije se ponavadi dobivajo v razmiku treh tednov. Citostatiki delujejo načeloma v polnem šusu 2 tedna, tretji teden je rezerviran, da pride telo k sebi, da se sestavi. Sama sem izbrala terapijo na dva tedna, zraven so mi pripadale injekcije za višanje levkocitov, da ne pride do kolapsa telesa, oz. prevelikega znižanja levkociov. Moje telo je bilo močno, mogoče bi zdržalo tudi brez teh injekcij, sem pa vseeno hvaležna, da so mi jih predpisali. Ena namreč stane okoli 1000€. Vmes je bilo še en kup stresov z bulicami, ki so se izkazale za nenevarne, pa vdolbinica v lobanji, zaradi katere sem imela scintigrafijo skeleta, kar pomeni, da so mi vbrizgali neko nuklearno snov, za katero je pisalo, da pač ni nedolžne narave. 2krat so mi v pazdušne bezgavke vbrizgali zopet neko nuklearno raztopino in odstanili pri prvi operaciji eno varovalno bezgavko, med mastektomijo pa zopet brizganje te snovi in znova odstranitev ene bezgavke na vsaki strani. Vmes je bilo še kup ultrazvokov in punkcij. Enkrat, ko se je zdela onkologinji povečana bezgavka na vratu, ni citologinja dobila nič tkiva, ker je iskala bezgavko na slepo, ne pod UZ in tako po nesreči zadela živec. Vmes je bilo še nekaj "lušnih" prigod. Pri prvi operaciji, ko mi niso vstavili drena, se mi je rana zagnojila, zato je bilo potrebno znova odpreti brazgotino (brez anastezije), pa pri zadnji operaciji, so mi dren v levi roki nerodno zašili blizu živca in je bila bolečina večkrat neznosna. Eno jutro sem se celo zbudila v krvi, ker je dren očitno spuščal. Male radosti. :) Tukaj je seveda tudi psihični napor, ki se pojavi globoko v meni, preden grem na redni pregled, kjer nekako izveš ali boš še živel ali ne. So se pojavili sekundarni tumorji (metastaze) ali ne? Tako bo še nekaj časa, dokler ne pridem skozi kritično obdobje.

In takšen pregled me je čakal v torek, 2 dni nazaj. Zavestno sem vedno močna, ampak tisti, ki me poznajo, jim je že jasno, da me nekje notri kljuva, pa če to priznam ali ne. :) Zopet sem dala kri in potem je sledilo čakanje. Ko sem vstopila v ordinacijo moje onkologinje, sem zagledala na njenem ekranu mojo statistiko. Komaj sem ji dala roko, da sva se pozdravili, je že planilo iz mene. "Kaj so te rdeče cifre"? Kakšne rdeče cifre, me je vprašala. Saj je vse v redu. :) No, malo premalo beljakovin imate, ampak to ni bistveno. (Ko sva kasneje z Natašo, ki je imela isti dan pregled kot jaz, na zadnjem obisku UKC-ja, pa sva ležali na sosednjih posteljah, odšle na kosilo v Shambalo (njami), sem takoj naročila riž z jajcem in zelenjavo. Izvoli beljakovine, drago telo). "Pa shujšali ste, kajne"? Aja? No, mogoče kakšno kilo... "Pojdite se stehtat", me je poslala na drugi konec ordinacije, kjer je stala tehtnica. Pokazala je 54,6kg. "Drekca", sem ji rekla, "nič nisem shujšala". :)  Vprašala me je standardna vprašanja o tem, če me kaj boli hrbtenica, kosti na splošno in mi pretipala bezgavke. Z mojo onkologinjo vedno padem v debato in tako sva pogledali fotke naših projetov z Martino Zaletel in Donno Europo. Vprašala me je, če poznam punci, ki sta bili tisti dan na Dobro jutro. Ena od njiju se je odločila zavrniti dopolnilna zdravljenja. Onkologinja mi je rekla, da se je med zdravniki takoj izvedelo, kaj se je dogajalo na Dobro jutro in da bi bilo treba ozavestiti bolnice, naj se ne izogibajo sistemskega zdravljenja.

Pa smo zopet tam. Slišala sem še kar nekaj kritik, kako nekdo, ki zavrne kemoterapijo ni primeren, da bi govoril o ozaveščanju raka na dojki. Jaz pa vedno rečem: Bolnik se naj sam odloči za vrsto zdravljenja, ker bo sam tudi nosil posledice svoje odločitve. Meni je resnično žal samo eno. Da naše zdravstvo ne podpira alternative in alternativa ne podpira sistemskega zdravljenja, medtem ko se mi zdi, da bi še najbolje bilo, če bi sodelovala z roko v roki. Ampak spet, to je odločitev vsakega posameznika. Tarin je odločna ženska, me spominja na mene, ko me ni mogel nihče premakniti tudi za centimeter. Je super ženska, ki stoji za svojimi odločitvami. In njena odločitev je tako samo njena.

Karkoli pa se že človek odloči, za katerokoli zdravljenje, pa je nujno, da ne pozabi narediti spremembe pri sebi. Ljubezen, še več ljubezni, izločiti ljudi, ki slabo vplivajo na njih, obkrožiti se z dobrimi ljudmi. Večkrat sem že naletela na vprašanje, kako je s spolnostjo med kemoterapijo, med samim zdravljenjem. Kot vas večina ve, sem se po tem, ko sem postala samska v 7. mesecu nosečnosti, popolnoma posvetila svoji hčerki in pozabila kot samska mamica živeti svoje življenje, in kaj narediti tudi zase. To je napaka. Vedno moramo poskrbeti tudi zase. Tega prej nisem razumela. Zadovoljen starš - zadovoljen otrok. Tako nisem bila nikoli zunaj brez svoje hčerke, enostavno je bil v meni tako močen materinski čut. Največ zaradi občutka krivde, ki sem ga občutila, ker Ela ni imela očeta in sem zato mislila, da ji moram tako dati dvojno dozo sebe, pa čeprav so mi starši veliko pomagali. Lahko bi tudi več, pa sem nekako sama želela prevzeti odgovornost. Ni mi bilo težko, da me ne bi napačno razumeli. Svojega otroka ljubim tako zelo, da z besedami tega niti ni moč opisati.

No, kot sem že povedala, sem po prvi operaciji spoznala svojega partnerja. Ko me je prvič objel, sem se stresla. Obrambni zid. Obrambni zid pri meni, ki sem eden najbolj odprtih ljudi. Ampak leto in pol me ni nihče objel. No, vsaj ne na tak način. :) Tako sem prebrala kar nekaj gradiva na temo spolnosti med kemo. Ja, sluznico kemoterapija uniči, oz. jo zelo oslabi v tem času. V človeku se pojavi želja po preživetju, zato niti ne misli preveč na tovrstne užitke. Nekega dne pred kemoterapijo, sem svojo onkolognjo rdeča v obraz kot kuhan rak vprašala, kaj ona meni o spolnosti med kemoterapijo. "Več kot dobrodošla je, samo če vam paše." Ker sem bila na sveže zaljubljena...no, moj dragi pravi,. da sem cvetela vmes največ zaradi tega in da je to zdravilo. :) Tako, pa sem brcnila v ta zadnjo še en tabu. :) Veliko pomeni, da ti bližnji ne dajo občutka, da je z nami, ko izgubimo vse lase, kaj narobe. Sama se nisem nikoli počutila grdo. Takrat. Sem pa pred kratkim našla eno fotko, kjer sem izgubila in obrvi in trepalnice, pa sem bila tako sebi kot mojem partnerju čudna. Torej, pomembno je, kako se počutite takrat. Sama sem tako zelo hvaležna, da sem takrat imela takšno podporo.

Ko sem v torek po obisku onkologinje poklicala mami, da ji sporočim, da je vse v redu, sploh ni vedela o čem govorim. Mislila je, da jo sprašujem, če je s hčerko vse v redu, ker je tisti dan odšla ona po njo v vrtec. Ko sem ji končno dopovedala, da so rezultati moje krvi v redu, je samo odvrnila..."Ah, ja, seveda, da je vse ok. V to nisem niti dvomila". :) In zadnje čase dobivam samo takšne odzive. Hvala vsem, ki tako srčno varjemete v mojo ozdravitev. <3

3 dni nazaj me je klicala Dijana Kosar, predsednica Društva zdravje za Posavje, ki se tako zelo nesebično in z ogromno volje zavzema, da bi v Posavju zbrali denarna sredstva za nov, digitalni mamograf, ki bi nadomestil zastarelega, analognega, ki ne kaže zadovoljivih rezultatov in lahko s tem samo navidezno odpravi bolnico, da je vse v redu. Prosila me je, če bi z njo nastopila v oddaji na Ansat TV, naši lokalni televiziji. Tema je bila Rožnati okrober, samopregledovanje in na splošno o raku na dojkah, saj je oktober mesec boja proti raku na dojkah. Bistveno pa je bilo, da se še posebej poudari, da Posavje zbira sredstva za nakup novega mamografa. Ko sem prišla na snemanje, sem bila prijetno presenečena, ko sem zagledala še ginekologinjo, Dr. Zagodetovo, katero sem obiskala tisto jutro, preden sem prvič prestopila prag Onkološkega inštituta. Ker je bil moj ginekolog na dopustu, sem jo prosila, da mi poleg tiste napotnice, ki so jo v Novem mestu poslali na Onkološki inštitut prejšnji dan, napiše še eno, da bom imela nekaj v rokah, ko bom prišla na OI, če slučajno tista iz Nm še ne bi prišla ali bi se izgubila. Za to ji bom večno hvaležna. Ko sem jo zagledala po dobrem letu, so se mi orosile oči. "Koliko vsega se je zgodilo vems, ko se nisva videli", sem ji rekla... Pa mi je odvrnila, da bere moj blog. Resnično, Velika ženska, ki se prav tako zavzema, da bi samopregledovanje dojk postala stalnica v življenju vsake ženske. Tako zelo sem bila vesela, da sem jo zopet videla. Res veliko dobrih ljudi mi je stalo ob strani to mojo pot... <3

No, oddaja si lahko ogledate ta torek, ki pride. Mislim, da zvečer. Tudi če mene spustite, ker za na TV ravno nisem. Raje pišem. :) Je pa sporočilo zelo dobro. Samopregledovanje in nujnost novega mamografa v Posavju. Bo potrebno še kar nekaj dela, ampak gospa Dijana in ostali so zelo pridni pri zbiranju. Tako z različnimi dogodki, kot tudi nenehnim opozarjanjem, za kako pomembno reč gre. Meni osebno se vseeno zdi žalostno, da ni namenjenih več sredstev za tako pomembno reč. Da posavske občine ne stopijo skupaj - no, vsaj ne vse. Kmalu bo za rakom na dojkah zbolela vsaka 8. ženska. "Državni" presajalni program Dora, pa pokriva samo 1/3 celotne države. Zakaj je temu tako? Mutni posli, bi se temu lahko reklo. Na žalost. Posavje seveda ni padlo v to tretjino in bog ve, kdaj bo. V ta program padejo ženske, stare od 50. do 69. leta. kjer je rak dojke najpogostejši.  Sama ne spadam v to skupino, se mi zdi pa bistveno, da imajo starejše bolnice, pri katerih je po večini rak počasnejše sorte v smislu, da bulica raste počasneje, agresivnost je pa še vedno lahko huda, zato pride do zasevkov, bulice v dojkah pa se mogoče sploh ne občuti, da pridejo na preventivni pregled, tudi če Dore še ne bo, da imajo možnost se pa same naročiti in preventivno pregledati na vsake dve leti. Še vedno pa lahko največ naredite same zase. naučite se samopregledovanja in bodite pozorne na svoje telo. Zakaj bi bile nesrečne številke, če pa tega ni treba.

Kako lahko donirate? Bom kar prekopirala iz strani Bolnice Brežice.

• z nakazilom na račun bolnišnice 0110 0603 0276730, sklic 0092320
• z nakazilom na račun Društva Zdravje za Posavje, 0237 3026 0515 449
• pošljete SMS s ključno besedo POSAVJE na št. 1919 in tako donirate 1 € (tukaj gre v donacijo cel €, nič manj)

Več najdete na streni Bolnišnice Brežice: http://www.sb-brezice.si/

In pa še naš projekt z Martino Zaletel. Tukaj najdete filmček in fotke.
http://www.utrinkicasa.si/v-tvojih-ranah-je-tvoja-lepota-rak-na-dojkah/