Počasi se bližam koncu kemoterapij. Kar naj bo čimprej konec, preden izpade še tistih nekaj trepalnic in obrvi, ki jih še premorem. Se večkrat pohecam, da je dobra stvar kemoterapije tudi dejstvo, da britvica skoraj ni potrebna in da bi po koncu le-te, dlake lahko rastle samo na glavi (brez brk in brade seveda). :) 

Včeraj sem šla v Ljubljano kot v dobrih starih študentskih časih s kolegom iz faksa in znanko, ki živi v sosednji vasi. Hvala obema za super družbo. :)

Na OI je šlo po ustaljenih tirnicah. Naučila sem se že, če si naročen zgodaj, da je bolje odit prvo pred laboratorij po listek s številko, ki pove kdaj si na vrsti in šele potem pred sprejemno okence po kup etiket, ki so potrebne v laboratoriju in pri obisku onkologinje. Na vrsti sem bila kar hitro. Po odvzemu krvi, sem lačna kot volk odšla na čaj in topli vegi sendvič ter na tablici gledala Gordon Ramsey-a in oddajo Master Chef. Zadnje čase mogoče malo preveč mislim na hrano. Jedla bi pa tako ali tako lahko ves čas. 

Po dobrih 10ih minutah sta prišla na obisk prijateljica Maša in njen prečudoviti piščanček (Ne vem, če se spomnite prelepega fantka z Downovim sindromom. Mislim, da sem sliko nalepila tudi tukaj in ne samo na Facebooku. Spomin mi žal zelo nagaja.) in mi delala družbo vse do konca pregleda pri onkologinji. Hvala obema, da sta prišla. <3

Moja onkologinja mi je vedno bolj všeč. Resnično se mi zdi, da se zelo zavzame za svoje paciente. Kri je bila v redu. Vprašala me je celo, če bi spet imela posteljo na oddelku H1 v stavbi D, pa sem ji rekla, da sem tokrat sama in da ni te potrebe. Zgoraj sem omenila, da sem se peljala v LJ tudi z znanko, ki je že dolgo nisem videla. Izvedela sem, da je tudi njen partner imel raka (zelo možno, ko zdaj razmišljam, da sem to že vedela, ampak mi je odplavalo iz spomina). Omenila sem ji, da imam mravljinčaste roke in stopala. Povedala mi je, da mi manjka vitamina B. Ker je študirala genetiko na Biologiji, mi je še strokovno razložila, da pride zaradi kemoterapije do odmiranja živčnih končničev (upam, da sem zapisala prav) in da si moram kupiti B kompleks. Mravljince sem nato omenila tudi svoji onkologinji, ki me je samo zaskrbljeno pogledala. Zakrbljen pogled še nikoli ni bil dober... "Je to fejst narobe", jo vprašam? "Ni dobro, ne", mi odgovori. Ampak menda po večini izzveni. "Saj niste šivilja po poklicu", me vpraša. Vseeno, raje mravljince celo življenje kot 2 metra pod zemljo. Vsaj vem, da sem živa. :) Napisala mi je recept za B-kompleks in na napotnico za kemoterpijo dopisala, da se mi dodata vitamina B2 in B6 (Nisem popolnoma prepričana v številke).

Nato sem odšla v stavbo C na kemoterapijo. Ponavadi grem v prvo nadstropje, na oddelek, da mi potrdijo napotnico za kemo, potem pa v pritličje kjer so ambulantne kemoterapije. Ampak tokrat so me zadržali v 1. nadstropju, ker imajo tako politiko, da ostanejo tisti z daljšimi kemoterapijami na oddelku, kjer so postelje, da je bolj udobno. Takoj so mi ponudili kosilo. Seveda lačna kot vedno, ga nisem zavrnila. Nato je prišla zelo prijazna medicinska sestra in me vprašala, v katero roko bomo nastavili kanal. Šele takrat sem se spomnila, da v laboratoriju nisem nastavila prave roke, in so mi kri odvzeli iz desne namesto iz leve. Pravilo je namreč, da kemoterapija teče v roko, na kateri strani ni bil operiran tumor, torej v desno, kri pa se posledično vzame iz leve roke, saj pri odvzemu nastane luknjica, katera rabi do 24 ur, da se zapre. Citostatiki bi torej lahko tekli ven iz žile, če bi se kanal nastavil kjerkoli v tej žili, pod vbodom. Ampak medicinska sestra je očitno vajena vsega hudega, tako da ni komplicirala. Pregledala je, v katero žilico bi lahko nastavila kanal, da bi se izognila te z vbodom in ga potem priklopila na črpalko, pritisnila s prstom na žilo pri vbodu in s tem preverila, če bi prišlo do upora. V tem primeru bi črpalka javila napako. Ampak ni. Super! V nasprotnem primeru bi bilo porebno ponovno namestiti kanal. Kosilo sem pojedla z levo roko, prosila za odejo, nastavila Masterchef-a in zaspala za kratek čas.

Potem so prišle 3 spletne prijateljice, s katerimi sem prišla že pred časom v stik preko Facebooka in kolega farmacevt, ki dela na onko in me vedno pride pogledat, za kar sem mu resnično hvaležna. 2 punci sta že šli skozi enako izkušnjo kot jaz, oz. še vedno hodita. Mladi mamici, rak dojke + rekonstrukcija. Sama sem se odločila za silikone, tako kot oni dve in izvedela, da menda v začetku dobim ekspadnre. To so vrečice, ki ju postopoma polnijo s fiziološko raztopino in ko pride do želene oblike, potem le-te zamenjajo s silikoni. Operacija je menda veliko lažja kot tista z lastnim tkivom. No, da ne ugibam, bom raje vse skupaj napisala v torek, ko imam konzilij z obema kirurgoma. Punci pravita, da menda sploh ni tako grozno. Ena od njiju je zavrnila kemoterapijo in se odločila za alternativno zdravljenje. Glede na to, da je prvega raka prebolela že pri treh letih, sem prepričana, da ve, kaj dela. Je pa pri nas tako. Ne obsojamo ena druge, za kakšno metodo se je katera odločila, ampak se podpiramo. Zdravi ljudje, ki raka niso nikoli preboleli, še manj, se niti srečali z njim, pa tako radi glasno zagovarjajo svoje mnenje. Zanimivo. Me se pa samo podpiramo. Itak smo v istem dreku. :) So pa vse tri veliki sončki in sem zelo vesela, da sem jih lahko spoznala v živo in med sabo.

Polona, ki se ni odločila za kemoterpijo, ampak zdravljenje z alternativo, je ustvarila podporno skupino za obolele za rakom in njihove svojce. Prva je že mimo. Žal se je nisem mogla udeležiti zaradi vročine, na drugo si pa zelo želim it. Bo pa 5.2.2014, ob 18.uri v Lila Centru v Ljubljani. Podporno skupino najdete tudi na Facebooku in na spletni strani: http://www.karunakaro.si/bitidoma Še letaka o tem, katere teme bomo obdelali. 

Kemoterapija je po štirih urah in pol končno odtekla. Odšla sem v lekarno po B-kompleks, potem pa je prišel pome moj dragi. Odšla sva na večerjo, blizu doma pa še v trgovino po banjco sladoleda in smetano. Glede na to, da liposukcije ne bo, bo kmalu potebno razmišljati o kakšni dieti. Predvsem pa o kakšni super telovadbi, da ne bo poleti, zaradi trebuha, videti kot da sem brez kopalk. :)

Počutje je v redu. Včeraj pa sem bila zelo utrujena. Z dragim sva se počila na kavč, pogledala film, ki se je ravno vrtel na TV, s polnim krožnikom banana splita in potem sem sladko zaspala. Zasluženo. Predzadna kemoterapija je mimo. Še ena in konec. Upam, da za vedno. 

Hvala vsem, da mi stojite ob strani. Želim vam prelep dan. <3