Začetek tedna se je začel stresno. Zaradi novice, da je tumorski marker povišan, je bil pokvarjen skoraj cel ponedeljek. Porabila sem en kup robcev, da sem izjokala ven vse tisto, kar me je tiščalo. Sliši se žalostno, ampak dejansko je pomagalo. Kasneje sem bila že ok, saj sem popoldan preživela v družbi malčkov. V vrtcu smo namreč imeli popoldansko druženje z našimi otročki in staši. Samo veselje. :) Spet ta moja lastnost, da nekako odmislim problem, po drugi strani pa v podzavesti ostaja in zato tudi spanec iz ponedeljka na torek ni bil tak kot bi moral biti. 

Včeraj me je spet čakal nov obisk Ljubljane. Fant me je odložil pred OI, sam pa odšel na službeno konferenco. Odšla sem na OI, da se "pofočkam" v sprejemni pisarni in potem odhitim na Klinični center. Naj povem, da navkljub temu, da se okoli govori, da so na OI zelo slabi odnosi med zaposlenimi, kar priča tudi prerivanje dveh medicinskih sester, katerem sem bila priča pri prejšnjem obisku kemoterpije, pa lahko rečem, da so do nas "obiskovalcev", da ne rečem bolnikov, zelo prijazni. Tudi obiskovalci med sabo smo zelo prijazni. Na OI vlada nek mir, spokojnost.. OI je zame neka miroljubna ustanova, v primerjavi s kakšno splošno bolnišnice, kjer je vedno nejevolja, hitenje, pač kjer si samo neka številka. 

Do problema pride, ko z bolniki pridejo svojci in mislijo, da je samo njihov bližnji bolan. "Samo nekaj imam za urediti, hitro bom", in se vrinejo v vrsto. "samo sekundo", in se spet kakšen vrine. In tokrat se je to zgodilo tudi meni. In gospodu na sosednji sprejemni. Njemu sta se z izgovorom vrinila celo dva...in ko je po 15ih minutah čakanja zaradi pogumnih svojcev tiho potožil, da ima pa on ob 9ih prvi obisk svojega onkologa, se mu je premočno naličena gospa, ki se je vrinila in je njena sekunda trajala že 5 minut, samo kislo nasmejala in skomignila z rameni. Predstavljam si strah in negotovost gospoda, ki je na poti k prvem obisku onkologa...on pa bo zamudil. Prav tako se je pred mano vrinila neka gospa, ki je urejala papirje za svojo mamo. Ura je bila že 8:55, sama pa sem imela konzilij ob 9ih na kliničnem. Saj sem se že naučila, da tukaj ni nič ob uri, kateri si naročen in da ne delajo panike, če kdaj zamudiš. Na OI te celo pokličejo po telefonu. Vseeno pa mi tak odnos ni všeč. Prijazno sem jo prosila, če bi lahko počakala, ker se mi zelo mudi, ona pa mi je zabrusila "rekla mi je, naj pridem preko vrste in pokazala na gospo, ki dela v sprejemni". "Seveda, draga gospa, vaš problem je sigurno večji od mojega, zato kar izvolite pred mano," sem poskusila povedati s čimmanj cinizma, ampak ne verjamem, da mi je uspelo. :) Ti svojci so naredili tako gužvo, ki je na OI še nisem videla. Od nekod se je potem pojavila prostovoljka in naučila obiskovalce, kako se lahko prijavijo preko terminala. Zatorej, "svojci" (tisti, ki se tako obnašate), ne prinašajte svojih slabih energij na OI. Časa na OI je dovolj. Izkoristite ga za branje. Priporočam bonton. Še bolje, delajte družbo osebi s katero ste prišli, ne pa da jo porinete sredi avle in jo pustite čakati tam samo samcato in zgubljeno, medtem ko se vi gužvate 

No, potem sem končno z nekaj zamude prišla na UKC (Klinični center). Odšla sem v 2. nadstropje, na oddelek za rekonstrukcijo in plastično kirurgijo. Oddala sem kartico, izpolnila list s podatki in podpisala izjavo, da dovolim fotkanje zgoraj brez (medicinsko fotografiranje), potem pa me je ogovorila ena od mojih facebook prijateljic, ki je prav tako prišla tisti dan na konzilij za rekonstrukcijo. Takoj mi je polepšala dan. :) Hvala, Barbara. Super te je bilo spoznati.
Kmalu so me poklicali na konzilij. Zgleda, da sem naletela na več kot odličnega kirurga. Zdravnika, ki je tudi profesor in menda je svoje življenje namenil raziskavam, člankom in nasploh sem slišala same pohvale. Poleg njega pa še ekipo dveh plastičnih kirurgov, ki delata v timu. Seveda spet dva mlada kirurga, ampak zgleda, da tudi zelo dobra. Kirurga onkologa bo potem nadomestil kirurg, ki me je že operiral. V petek se dobim še z njim in takrat določiva datum operacije.

Kaj smo se dogovorili na konziliju? Premerili so mi dojke, da se ve, kako velike ekspanderje vstaviti. Ekspanderji so vrečkice, ki se polnijo menda z fiziološko raztopino. Zelo počasi. Ko pride do želene veličine, se kasneje zamenja vrečkice s silikoni. To je kakšne pol leta do leto kasneje. Zakaj se ne da silikona že v začetku? Ker je koža dojke tako zelo tanka (se od znotraj tako zelo postrga) kot papir in bi počila. Zato prazne vrečkice, ki se počasi polnijo. Ekspandri in kasneje silikon se vstavi pod mišico. To je dobro, saj so s tem odgovorili na moje vprašanje, kaj se zgodi, če ne postrgajo dovolj in se naredi nov tumor pod silikonom. No, v tem primeru se bo zelo čutil, saj bo mišica na vrhu. Po dolgoletnih raziskavah so prišli do ugotovitve, da je %, da se tumor naredi pod bradavico, v primeru mastektomije, tako majhen, da mi je zdravnik priporočal, da se ne odrežejo. V bistvu so vsi trije navijali za to. OK. Povedali so mi tudi, da se tkivo, ki se ga postrga, tudi pregleda, če je kje še kakšen tumor in spet se vzame ven po eno bezgavko na vsaki strani. Rekonstrukcija z lastnim tkivom odpade, ker je maščobe menda dovolj samo za eno dojko. Operacija traja samo dobri dve uri, okrevanje pa 6 tednov. Pač tisto hitro... Kdaj bo operacija? Največ 6 tednov po zadnji kemoterapiji, da ne pride do novih tumorjev. Ampak dobro je menda počakati vsaj 4 tedne, da telo pride k sebi. Zdravnika sem vprašala še o povišanem krvnem markerju in mi je rekel, da je marker tako nespecifičen, da se ni za ozirat na njega. Razen seveda, če bo rastel. V petek se dobim še s kirurgom in takrat izvem tudi datum operacije. Potem sem odšla v drugo sobo, kjer me je medicinski tehnih še poslikal iz vseh strani in to je bilo to.

Za mano je bila na vrsti Barbara in ker sva se dogovorili, da greva po konziliju še na čaj, sem jo počakala pred oddelkom. Poklicala sem še bivšo cimro, ki je zdaj na UKC in ne več na onko, da sva malo poklepetali. Ko punce klepetamo, čas mine prehitro in tako sem morala odhiteti proti centru in v tej gužvi kasneje ugotovila, da sem pozabila obiskati mojo onkologinjo, da jo povprašam o povišanem markerju. No, saj tako ali tako ne bi izvedela nič novega. Bomo videli, kaj bo v torek, ko bom spet dala kri. 

Kako priti v center? V denarnici sem imela še dve Urbani kartici iz časov, ko sem še živela v LJ in nisem imela avta. Nimam pojma, koliko časa je že to. Preverila sem, če imam gor še kaj denarja in vesela ugotovila, da grem pa res lahko na trolo. Kako dolgo se že nisem vozila. :) Tako zelo pogrešam Ljubljano, da se mi je še vožnja s trolo zdela lepa. :) V centru sem se dobila z dragim na hitrem kosilu, potem pa odšla na Vič na naš faks do prijateljice. Odšle sva k njej na kavo še za par uric, potem pa je fant že končal s konferenco. Odšla sva še na večerjo v Joe Penas in počasi po res dolgem, ampak prelepem dnevu odšla domov.

Uživajte v sončku. Želim vam lep dan <3