V petek sem imela posvet s svojim onkološkim kirurgom. Tistim, ki je že operiral moj tumor, zdaj pa sem ga izbrala, da opravi še mastektomijo. 

Ponavadi spišem blog še isti dan ali naslednji, zdaj v petek pa sem se zlomila in ni šlo. Bila sem že čisto v redu, v petek pa niti ne vem zakaj je prišlo do tega. Kot bi prišla bolečina v pozavesti do vrha in je morala skipeti ven. Ali zato, ker sem bila utrujena od vožnje v LJ ali ker nisem slišala nobene vzpodbudne besede? Ne vem...

Ker smo imeli popoldan obiske, sem se trudila držati solze v sebi, parkrat pa mi ni uspelo, zato sem odšla v kopalnico, da se zjočem, umijem solze in narišem spet nasmeh nazaj na obraz. Ampak tako ali tako nisem nikogar prelisičila. Moj najdražji me je na vsake toliko močno objel, meni pa je v teh primerih šlo samo še bolj na jok... Ne maram negotovosti. In nočem metastaz. Počasi je že dovolj, kaj ni? 

V petek je bilo grozno vreme. Doma so mi predlagali, naj ne grem v Lj, jaz pa sem morala. Nekje v Novem mestu sem že razmišljala, če bi se obrnila, saj so mi vsi znaki nakazovali, naj raje ostanem doma. To je bila vožnja skozi Krško 25km/h za nekim tovornjakom, potem vožnja 60 km/h po avtocesti za dvema tovornjakoma. Prehitevalni pas pa je bil tako poln plundre, da ni po njem upal prehitevati nihče. Vseeno je potem nekako šlo naprej in po 1.45 ure sem prišla v LJ. 

Dobila sem se na kavi s "sotrpinko" Kristino in še eno gospo, katere ime sem na žalost pozabila. Pozdravljam tudi gospo, ki me je želela spoznati, pa sem bila prepozna in sva se zgrešili. Upam, da bo še kakšna priložnost. Kristina je en tak velik sonček, ki mi vedno polepša dan s svojim smehom, sproščenostjo in dobroto. Mimo je prehitela še moja dietetičarka in spet smo bile ženske na kupu. :) 

Kakšno uro kasneje sem se odpravila k mojem kirurgu. Povedal mi je, da bo njegov del operacije trajal dobri dve uri, potem pa odvisno koliko bodo še potrebovali plastiki. Pokazal je, kje bodo zareze, in sicer tam, kjer je brazgotina od tumorja. Predlagal je, da se tudi na drugi dojki naredi isti rez. V bolnici bom ostala na okrevanju 5-10 dni, odvisno od tega, kako se bo rana celila, oz. domov grem, ko steče iz drena manj kot 50ml tekočine v enem dnevu. Povedala sem mu tudi za marker. Ni imel zadovoljivega odgovora... Želel me je kar takoj naročiti na ponoven test, ker ni vedel, da od zadnjega še ni minilo 2 tedna. Ko sem mu povedala, da sem že naročena v torek, si je označil, da bo tudi sam dobil rezultate. Rekel mi je, da je majhna možnost, da se je kje naredil nov tumor, torej je večja verjetnost metastaz kot česarkoli drugega. :/ Povedal mi je, da če bo marker spet povišan, da bi on, glede na to, da sem mlada, takoj naročil, da se pregledajo pljuča, abdomen (trebušna votlina) in skelet (okostje, kosti). Vprašala sem ga, zakaj ne glave, pa je rekel, da je menda zelo majhna možnost, da se kaj naredi tam. "Ampak mene že 3 dni boli glava", sem mu rekla. Pa mi je odvrnil, da bi njega tudi na mojem mestu. Torej je verjetno kriv stres in tudi nehala je boleti potem kakšen dan kasneje. Vprašal me je še, kdaj si želim na operacijo in izbrala sem začetek marca. Točni datum izvem en teden pred operacijo. 

Kakšen teden nazaj, sem se ponoči zbudila in kar naenkrat me je prešinilo. Ostala bom brez svojih prsi. Prijela sem se in pomislila, fajn...lepe in smrtnonosne. Kakšna tipična kombinacija. :) Me prav zanima, kako bodo izgledale nove. Bolj trde bodo, in ekspadnri in kasneje silikoni pridejo pod mišico. Torej bo na vrhu mišica, silikoni pa bodo v prostoru, ki ga zdaj ni. Predvsem pa bom zelo malo občutila, saj bo moja le koža. Čudni občutki me lotevajo ob sami misli, ampak druge pač ni. 

Po obisku sem se še na hitro ustavila v UKC na čaju z bivšo cimro iz študentskih časov, ki specializira tam. Vprašala sem jo, kaj si misli o mojem markerju in mi je samo odgovorila, da upa, da se bo zdaj znižal... potem pa sem počasi šla proti domu. Petek je bil res žalosten dan zame... Spet sem se peljala domov skoraj dve uri in vmes samo razmišljala, kaj vse naj dam v škatlo svoji hčerki, da se me bo lahko spominjala..kako naj spišem celo zgodbo, da bo razumela...katero pesem naj igrajo na mojem pogrebu...koga vse bom tako zelo vesela, da bom spet srečala, če obstaja res še kaj drugega kot samo to življenje... Predvsem pa, kako nočem še it, kako zelo bi rada videla svojo preljubo odraščati. To je bilo menda prvič, da sem res razmišljala o smrti. Zdaj je že mimo, sem pa potrebovala kakšen dan, da se spet sestavim nazaj. 

V soboto zjutraj sem dobila sporočilo mojega dragega, da me pride razvajat. :) Sem že povedala, da imam zlatega človeka poleg sebe? :) Ker je imel bolj malo časa, me je odpeljal v kino - gledat risanko. :D Bila sva edina odrasla med kupom staršev in otrok. "Vadiva, da bova čez kakšno leto lahko peljala najini", se je pošalil. :) 

Danes sem sanjala, kako se mi ruši imunski sistem. Pred mano je bil en kup grafov, vsi s krivuljami, ki so limitirale proti nuli. Eno so bili levkociti, za drugo ne vem... Moja podzavest se oglaša in ni ji lahko kakor vidim. Zadnje čase mi vsi govorijo, da sem predolgo v sebi držala stvari, ki so me mučile. Da moram spustiti ven. Ampak to je spet ena dolga zgodba, ki bo nekoč tudi pristala zapisana na listih. Tako da zdaj se učim izraziti vsa čustva. Nič več ne držim v sebi. Ne delam se močno. Sem kar sem. Povem, kaj me muči. Mislim, da bi mi dobro dela ša kakšna vreča za boks ali kakšna ura igranja Doom 2. Da rešim še za nazaj. :D 

Tako...jutri pa je na vrsti zadnja kemoterpija. In mogoče tudi rezultat testa za marker. Bom javila čimprej, kako bo. Že komaj čakam, da mi začnejo spet rast laski. Še kakšne 3 tedne. Obrvi in trepalnice so že čisto razredčene in komaj še opazne. 

Naj se vam ne smilim. Moj slab dan je že zdavnaj mimo. Zdaj sem spet ok. In to je tisto nelogično... Poslušam o raku, o pozitivnem markerju, jaz pa se počutim zdravo.

Želim vam lep začetek tedna. :*