Zadnja (upam vsaj!) kemoterapija je za mano. Upam, da za vedno. Da ne bo kasneje potrebna ša kakšna. Sploh ne čutim pretiranega veselja. Ena od mojih najdražjih oseb mi je celo rekla, da je po koncu obsevanja čutila popolno praznino, strah... Kaj zdaj? Pri meni je isto. Kemoterapija je bila neko zavetje pred ponovnim rakom. 

Zgleda, da doživljam neko krizo, saj sploh ne morem biti več tako zelo oprimistična. Se trudim, ampak strah je prisoten. Podzavest končno prihaja na plano, ampak saj bom v redu, ker to je dobro. Je že veliko bolje, saj žalost zdaj pozna pot ven. Včeraj mi je rekla prijateljica: Ti ne daješ nič ven. Govoriš o tem, ampak ne daš ven. In to ni normalno, da nekdo sprejema rak na tak način kot ti. Kickbox, draga." :)

Dan je še osmič šel po istih tirnicah. Dragi je prišel zjutraj po mene, da se odpraviva v Ljubljano. V avtu me je že čakal zajtrk (ja, super fanta imam). :) Ker je zopet snežilo, je bil promet počasen, ampak vseeno sva prišla v Ljubljano dokaj hitro. Spustil me je pred onkološkim inštituom, sam pa odšel naprej po službenih opravkih. 

Ko sem prišla na OI, me je presenetila kratka vrsta pred sprejemno, tako da sem odšla najprej pred laboratorij, da povlečem številko, katera po vrsti bom na vrsti. Ampak ker tudi pred laboratorijem ni bilo vrste, sem za trenutek postala, da premislim, katera opcija je boljša, nakar zaslišim znani glas. "Kaj si spet tukaj?" Bil je moj kirurg. :) Skupaj sva odšla do sprejemne in se vmes pogovarjala. Med drugim sem ga vprašala tudi, koliko časa potrebujejo v laboratoriju, da pridejo rezultati tumorskega markarja. Povedal mi je, da še isti dan. Čez kakšne 3-4 ure.

Po odvzemu krvi sem sedla v kavarnico na OI in brala knjigo. Kmalu je prišla prijateljica Maša s piščančkom (malim, presladkim sinčkom z downovim sindromom). Malo sva se naklepetali, potem pa smo skupaj odšli pred ambulanto, kjer ordinira moja onkologinja. Kmalu se nam je pridružila ena od mojih najboljših prijateljic, Andreja, ki je s trebuhom za kruhom (kao, v resnici ima dream job :) )odšla delat na Slovaško, zdaj pa sva se končno časovno poklopile, da je ona bila slučajno doma, jaz pa na kemo. Z mano je ostala do konca dneva, saj sva morale nadoknaditi vse za nazaj. Ko smo veselo klepetale, mali piščanček pa nas je opazoval, sem zagledala znano postavo. Marika. <3 Moja preljuba cimra iz onkološkega. Gospa, s katero sva bili skupaj v sobi in bili operirani isti dan. Sonček pozitivček. Takoj sem jo stekla objet in jo vprašala, kaj počne tukaj. "Ja, k tebi sem prišla. Veš kje sem te že vse iskala?". "Marika, saj imaš telefon. Zakaj pa ne pokličeš?" "Ah, mi nismo delali včasih tako", je odvrnila. :) Tako smo vse štiri sedele na klopi in kmalu se je začelo poznati na vremenu. :) 

Nikoli še nisem čakala toliko časa pred ordinacijo. Naročena sem bila ob 9:30, na vrsti pa sem bila ob 12:30. Na koncu sem bila že precej neučakana, saj sem vedela, da me čaka pri onkologinji še rezultat markerja. Ko so me končno poklicali, sem onkologinji takoj po tem, ko sem jo pozdravila in me je vprašala kako sem, izbruhnila: "povišan tumorki marker imam". "Kakšen tumorski marker? Kdo vas je pa naročil na test za tumorski marker? Jaz nikoli ne naročam, da se ga gleda med kemoterapijo in ga tudi zato nikoli ne preverjam med krvnimi rezultati (zato tudi za njega nisem izvedela od nje, pred prejšnjo kemo, ampak šele ko sem dobila domov pošto). Za mene so pomembni rezultati jeter, ki so v redu. Vidite?" Potem je pogledala moj tumorski marker, ki je bil enak kot prejšnjič, torej samo malenkost višji od dovoljene meje, ki je 30.. Moj marker je bil zopet 40. Povedala mi je, da pri taki kemoterapiji, kot jo imam jaz, tako zelo agresivni, da je skoraj da nemogoče, da bi se kje pojavile metastaze, saj je moj tumor tako agresiven in hitro rastoč, da kemoterapije ravno najbolj deluje na take celice. Pri počasnem se pojavijo speče celice tumorja in takrat kemo na njih deluje, saj deluje le takrat, ko se delijo. Da na marker lahko vpliva več stvari. Da ima ona navado, da ga meri samo, če je bil povišan že pred operacijo, kar pa pri meni ni bil. Opazila sem, ko sem gledala rezultate, da so mi ga vseeno merili še nekje v 11. mesecu in da je bil okoli 20. 30 je meja. Mislim vsaj, da sem gledala pravo kolono.

Vseeno me nekako ni pomirila in takoj sem jo začela spraševati o metastazah. Kakšna je statistika pri njenih bolnikih s trojno negativnim rakom dojke, pa mi je povedala, da so kritične 2-3 leta. Po tem se smatra, da si zdrav. Takoj mi je šlo po glavi...mi bo uspelo? To sta še 2 rojstna dneva moje preljube. Kaj bi dala še za veliko veliko veliko veliko več njih. <3 Statistika moje onkologinje je 2 bolnika z metastazami. Koliko pa brez njih, sem jo vprašala..."Veliko", mi odvrne. "100"? "Ah, več kot 100", mi je odgovorila. Jaz pa še vseeno nisem bila pomirjena. "Čisto drugi ste", mi je rekla... Solze so mi zalile oči, ampak nisem jokala. "Kaj ne bom", sem ji rekla. "Prizadelo me je. Saj tudi jaz samo človek". "Vidim, da vas je zelo prizadelo", je odvrnila. Ah, ja... Ponavadi pridem k njej vsa nasmejna, pokam svoje fore, zdaj pa tako. Rekla mi je, da me bo naročila na teste, da bom pomirjena. Rendgen pljuč in UZ trebuha. "Kaj pa kosti", sem jo vprašala. Pa mi je odvrnila, da imam teste (očitno neke vsebnosti, ki nakazujejo nekaj v skeletu) predobre, da bi lahko bilo kaj na kosteh. Rekla mi je tudi za PET-CT, ampak da zdaj, ko sem na kemo, da nima smisla. Potem me je še pretipala, vprašala, če me kaj boli, jaz pa sem ji povedala, da se počutim telesno odlično in da mi zato vse skupaj ni jasno. Takrat mi je povedala, da je sama enkrat čutila neke bolečine in da si je dala testirati vse možne markerje. Menda je imela tega kot jaz še višjega od mene in izkazalo se je, da ni nič narobe. Od takrat je rekla, da markerjev ne jemlje resno. Potem sem jo še naprej spraševala o metasazah in možnosti preživetja, oz. koliko časa še ostane, če jih dobim, pa mi je odvrnila, da zakaj se to sploh pogovarjamo, saj nisem metastatska bolnica in če ne zaupam, da so me pozdravili. Draga moja onkologinja, z največjim veseljem bi rada verjela v to. 

Kdaj bomo zopet testirali marker? Vsaj kakšen mesec po kemoterapijah, da telo pride k sebi. Ampak v resnici ga bomo merili šele po operaciji. Povedala sem ji še, da se mi je zgodilo, da se mi je zatmnilo v glavi, oz. tak čuden občutek, da je bil in mi je zopet rekla, da je to vpliv kemoterapije, saj imam zelo agresivno terapijo in da je za telo naporna. 

"Zdaj bi bilo za vas dobro, a bi odšli v službo, da pozabite malo na vse skupaj". "To bi bilo v bistvu zelo dobro", še pripomne. "Ja, ampak najt službo v teh časih je skoraj da misija nemogoče, kljub moji izobrazbi", ji odvrnem. "Aja, nimate službe", me vpraša... "Ne". "Škoda. Res bi bilo dobro, da se s čim zaposlite". Ah ja, škoda res. Bi jo pasalo imeti...

Na napotnico za kemoterapijo mi je še napisala, da se doda vitamin B1 in B6. Dala mi je roko in rekla:"Medve sva pa danes zadnjič". "Kaj sva", sem jo začudeno pogledala. "Kako? Kaj pa kontole"? Vprašala me je, če bi jih imela pri njej. Ja, seveda... Saj je moja onkologinja. Pri komu drugemu le, če ne pri njej? Povedala mi je, da bi bila naslednja kontrola nekej v aprilu, datuma pa še nisem dobila. 

Ko sem prišla iz ordinacije sem samo vsedla in glavo položila na Andrejina stegna, saj je zopet prišla ta bolečina na dan, ki mi je odvzela dar govora. Spustila sem par solz in že sem bila nazaj. :) Maša in piščanček sta že odšla, tako da smo se me tri odpravile na rentgen pljuč. Rezultate dobim menda po pošti. Če bo kaj narobe, me bodo tako ali tako verjetno poklicali. UZ trebuha pa me čaka 12.2. 

Potem smo odšle v stavbo C, v prvo nadstropje. Namestili so mi kanal, potem sem pojedla kosilo in torto Marlenko, ki mi jo je Andreja prinesla iz Slovaške, ter 2 kosa kolača, ki ga je spekla njena mami. Njami... :), nato pa so mi nastavili flaške, da tečejo. Pred mano je bila zadnja kemoterapija. Zadnjih 4-5 ur kemoterapije. Zopet me je prišel obiskat prijatelj iz mladih let, ki je tam zaposlen kot farmacevt. Tudi on me je potolažil glede markerja, da to še nič ne pomeni. Marika in Samo sta kmalu odšla. Ostali sva sami z Andrejo, kmalu pa se je pridružil še moj dragi. Čez dobre 3 ure je potem bilo konec kemoterapije. Zadnje kemoterapije. Predzadnja flaška sta bili vitamina B 1 in 6 in to me je tako bolelo, verjetno ker je teklo prehitro, da smo morali upočasniti kapljanje. Zadnji čas, da je konec. Moje boge žile. Čeprav prejšnjič so me pohvalili, da imam lepo prožno kožo in še nič uničene in trde žile. Vseeno. Naj si odpočijejo. Vse skupaj ni bilo lahko za njih. :)

In tako sva se odpravila domov.. Odšla sva še na večerjo v Krškem in ko sva prišla domov, se mi je moja mati nasmejala. Kakšne metastaze v trebuhu, lej kako lepo velikega imaš. :) Naj povem, da že celo življenje poslušam doma, kako sem presuha, da naj več jem. In ko slišim tako iz ust moje mati, se pojavi rdeči alarm. Rekreacija. :) Tako da še malo in začnem. :) Življenje gre naprej. Lahko se smilim sama sebi nekje v enem kotu ali pa počnem naprej vse (vsaj večino) kar bi počela, če ne bi zbolela za rakom.

Tako, čas kemoterapij je za mano. No, še par dni do enega tedna bolečih mišic me čaka, ampak to bo hitro mimo. Rada bi se zahvalila vsem, ki so mi med kemoterapijami stali ob strani in mi pomagali kolikor so le lahko. Na kateri koli način že. Največji hvala mojim staršem, ki so prevzeli skrb za mojo hčerkico, ko jaz nisem mogla. In da so in še vedno pomagajo obema. Hvala mojem fantu, ki si je vzel čas, da me je peljal kar na 5 kemoterapij in mi stoji ob strani. Ne tako, da kaj preveč razglablja o tem, kaj se mi dogaja, ampak se do mene obnaša normalno, kar je več kot dobrodošlo. Hvala sosedi Vilmi in mojem očetu ter skoraj sosedu, kolegu iz faksa, ki so me prav tako po enkrat peljali na kemoterapijo. Hvala Anki, moji dragi prijateljici, ki jo lahko vedno pokličem in mi svetuje iz medicinskega stališča. Hvala Samotu, ki me je vedno prišel na kratko pogledat med vsako kemo. Hvala Gogo (on bo že vedela zakaj). Hvala Maši in piščančku, ki sta mi 4krat delala družbo na OI. Hvala moji dietetičarki, ki mi je merila vsebnosti v krvi. Hvala še sestrični Petri, Špeli, Poloni, Andreji, Mateji, Barbari, Tini, Nini, moji sotrpinki Kristini in njeni čudoviti hčerkici Evi, Urši, Mariki, da so mi krajšale čas na OI. Enkrat ali večkrat..sigurno sem še koga pozabila in bom dopisala, ko se spomnim. Hvala vsem mojim prijateljicam, ki so ostale moje prijateljice (Nina1, Ivana, Petra1, Andreja, Nina2, Petra2, Gordana, Petra3, Anka, Nina3, vse moje julijke in samske mamice... in vsem novim prijateljicam. Sotrpinkam in tistim, ki jih nadloga HB ni doletela. Hvala tudi moji fotografinji, Martini Zaletel, ki me je že dvakrat poslikala. Z laski in brez in mi tako dala čudovite spomine ujete v trenutek. Hvala moji ožji in širši družini. Poseben pozdrav mojem bratu, ki je odšel uživat v Mehiko za cel mesec in sem ravno včeraj od njega dobila sporočilo, da se počuti krivega, ker ni tukaj. Ti samo uživaj. :) Pa kej lepega prinesi nazaj. Naj te opomnim, da ne tequile s črvom ali še kakšnih hujšim stvorom. :)

Ogromen hvala tudi moji onkologinji in kirurgu ter vsem osebju na Onkološkem inštitutu, saj so bili zlati do mene. 

Hvala tudi vsem vam, ki prebirate moj blog, mi velikokrat napišete vzpodbudne besede in skupaj z mano bijete moj boj. <3 To mi ogromno pomeni. 

In pa nazadnje še najvrednejše. Hvala moji mali princeski, ki daje srečo in vzpodbudo mojem življenju. <3

Včeraj zvečer me je klicala sestrična, ki mi je skoraj da bolj kot sestra. Ena redkih, ki še ni prebrala nobenega mojega bloga, ampak me za vsako pokliče in vpraša kako sem. "Darja, moj sin se ne more pomiriti, ker mi ne verjame, da si v redu. Daj mu samo povej, da si ok, ker ne misli na nič drugega". Si predstavljate, kako je to, ko je 11 letnem fantu tako mar? :) Dih vzemajoče.  

Tako, zdaj se začenja novo poglavje. Priprava na operacijo in operacija ter okrevanje. Vmes upam, da bodo rentgen in UZ trebuha ok in da je tisti marker res samo lažni preplah. Bomo videli po operaciji. Z vso močjo in optimizmom naprej. 

<3 Imejte se radi. <3