Ker se že nekaj časa nisem oglasila, bom napisala, kaj vse se je zgodilo v zadnjem času po zadnji kemoterapiji. Tisti šok zaradi pozitivnega markerja sem kmalu prebolela in moralo me je res prizadeti, saj še na poročilu iz OI, po zadnji kemo piše, da je "bolnica zelo zaskrbljena". Kakorkoli, res je. Šok je bil, ampak je že mimo. No, pa da nadaljujem "zgodbo", kjer sem jo pred 2 tedn končala.

Dan po zadnji kemoterapiji sem klicala svojo onkologinjo, saj sem jo pozabila vprašati glede rekreacije. Telovadba je dobrodošla, ampak naj ne bi pretiravala z utežmi. Na splošno naj se roke ne obremenjuje preveč, saj bi lahko prišlo do venozne krvavitve. Ampak to je menda mislila za kratek čas po kemo, ko rana na žili še ni zaceljena. No, vsaj tako domnevam. Rekla mi je še, da ji je zelo žal, da so me naročili na meritev tumorskih markerjev (15-3 je bil pozitiven), da so me tako samo po nepotrebnem prestrašili in da je ona prepričana, da je vse v redu. Povedala mi je še, da je odšla še po eno mnenje do drugega onkologa, ta pa da ji je rekel, da sam prepove merjenje markerjev v času kemoterapije, ker se lahko le-ti povišajo zaradi različnih vzrokov. 

Prejšnji teden sem dobila domov pošto, da so pljuča ok (rentgen sem imela isti dan kot zadnjo kemoterapijo). Ni nobenih metastaz. :) Včeraj pa sem odšla na OI, ker sem imela še UZ trebušne votline in pogovor z anesteziologinjo. Pokazala mi je vse merjene vrednosti v krvi - bilo jih je kar za 2 strani in mi razložila zakaj so nekatere vrednosti pod ali nad mejo normale. Menda imam zelo dobro kri, neke stvari je pa pač kemoterapija načela, ampak ni nič kritičnega, oz. so odstopanja zelo majhna. Povedala mi je še, da imam nizek sladkor, izmerili pa so mi še pritisk, ki je bil kot vedno nizek (98/80). Naročila mi je še, da prinesem naslednjič, ko se vidiva (torej, ko bom šla na operacijo) še EKG srca. Prinesla sem ji ga že pred prvo operacijo, ampak kakor mi je že kardiolog v Novem mestu povedal, srce po kemoterapiji ni več isto. Zato ponovni EKG. Da se vidi, če prihaja do kakšnega neenakomernega bitja. 

Potem sem odšla na ultrazvok trebušne votline. To preiskavo je skupaj z rendgenom pljuč naročila moja onkologinja, da bi me pomirila glede tumorskega markerja. Zdravnica se me je takoj spomnila. Menda si me je zapomnila, ker sem bila tako zelo pozitivna. :) Pregledala je mojo trebušno votlino iz vseh strani in povedala, da ni vidnih nobenih metastaz, le da imam malce povečana jetra, kar pa je lahko spet posledica kemoterapije. Vprašala sem jo še, koliko se v resnici vidijo metastaze na UZ in koliko morajo biti velike, da jih UZ zazna. Menda so takoj vidne in sicer od velikosti 0,5 cm naprej.

Tako, metastaze v trebušni votlini in na pljučih niso vidne, kar je super. Glava me ne boli nič, torej upam, da  so tudi možgani ok. Na kosteh pa tudi menda nimam, saj je to vidno že iz nekih vrednosti v krvi. Zdaj pa držim pesti, da bo še naprej ok. Včasih sem na svojega raka gledala kot naše eno bolezen, ki se jo da pozdraviti z levo roko, zdaj pa sem dobila strahospoštovanje. Rak definitivno ni bolezen, na katero se da gledati ravnodušno.

Mojega zdravljenja s tradicionalno medicino je konec. No, čaka me seveda še operacija in dolgo okrevanje po njej. Nimam pa bioloških ali hormonskih zdravil, zato sem se lotila raziskovanja alternative. Ta je bolj v smislu zdravega življenja. Gibanje, dobra prehrana, veliko ljubezni in nekaj dodatkov. Ker je tega res ogromno, sem se morala odločiti za tisto, v kar verjamem in to je tisto, za kar se slišala največ pozitivnih mnenj. Že od vas samih sem dobila ogromno informacij in imam enkrat namen vse skupaj spisati v en dokument, le da ne najdem časa. Če na hitro naštejem za kar sem se sama odločila: tek, vadba kardio, raztezanje (to je bolj za oblikovanje postave kot proti raku, ampak kot pravijo zdrav duh v zdravem telesu, fajn je pa tudi, da se brez zadrege preoblečeš v kopalke – poletje je blizu. :)), od olj imam laneno, konopljino, kokosovo in moje najljubše olivno in pa olje črne kumine. Prehrana: Izločila sem mlečne izdelke, razen da bom jedla skuto (Budwigova dieta). In še to kozjo. Ribe ostanejo na meniju. Dobro je, če riba ni umetno gojena. Menda imajo v večjih trgovinah v zamrzovalniku divjega lososa. Nisem še preverila. Vse te stvari šele začenjam oz. z nekaterimi še sploh nisem začela. Od praškov: soda (ena žlička na dan), graviola (še nisem začela), minerali, kurkuma (bio, dodala jo bom v pečene jedi kot začimbo). Potem pa še lanena semena (seveda zmleta). Imam tudi konopljina semena, ki mi jih je prinesla prijateljica že par mesecev nazaj in sem jih ravno jedla danes v solati in so zelo dobra. Skoraj vsak dan pojem en strok česna. Sam je verjamem, da "ne glih dober", zato naredim guacamole. (Avokado, paradižnik češnjevec, olivno olje, limonin sok, česen). Izločila sem ves sladkor in tudi solim veliko manj. Svoje solate jem recimo brez soli. Potrebno je tudi veliko tekočine. Pojem veliko zelenjave, mesa tako ali tako ne jem. Grešim samo z ribami in morskimi sadeži, pa še to bolj redko. To je približno to – sigurno sem še kaj pozabila. Namen imam dobiti še vitamin B17. Javil se je tudi dobri znanec, da me zdravi z bioenergijo in že komaj čakam, da začneva. J

Ker pri disciplini ravno ne blestim, sem se odločila, da si naredim dnevni urnik prehrane - le da ga še nisem. Začela sem raziskovati kaj je dobro po raku in tega gradiva je toliko, da sem se lotila pisati svojo drugo diplomsko delo. :) Če mi bo uspelo preživeti par let, bo to knjiga zakladov. :) Če ne, bo pač brezpredmetna. FML. Moj dragi je rekel, da bo diete prakticiral z mano, prav tako pa se poda tudi z mano na tek.  

Drugače sem pa super. Živim, kot da je vse ok, kar trenutno tudi je. Še vedno mi je žal, da moram zamenjati svoje dojke, saj sem popolnoma zadovoljna s temi, ki jih imam, čeprav so se barabe obrnile proti meni. :) Preživljam čas z mojo preljubo. Kako čudovito je gledati svojega otroka kako odrašča. Se veseliti z njim, ko osvoji kakšno novo stvar. Občudovati v tem kaj počne, ko je vsak dan nekaj novega in se vedno znova spraševati, kako mi je uspelo narediti tako zelo popolnega otroka? Tako lepega, pametnega in zabavnega...<3 Končno sem začela gledati tudi nase, kar sem prvo leto pozabila. Nisem bila nikoli zunaj, pomembno mi je bilo le, da sem ob njej. Moški so se mi po zadnji izkušnji tako ali tako zamerili in priznam, da sem srce popolnoma zaprla.  Vse dokler nisem kakšen mesec po operaciji tumorja spoznala njega. In priznam, da celo noč nisem spala, ko me je povabil na nek sejem naslednji dan, saj me je bilo strah ponovne bližine, pa čeprav ni imel nobenih namenov. Jaz še vedno rečem, da sem ga spoznala z namenom. 

Imejte se radi. Ne vztrajajte v odnosih, ki vas delajo nesrečne. Lahko je lepo, obljubim. Boljše je biti sam kot v slabi družbi. :* <3

PS: Danes je v Kulturnem domu Krško predavanje Jake Bitenca o zdravilnih učinkih konoplje, če bi se kdo želel udeležiti. Jaz pridem. :)