Moj poziv Asti Vrečko »poberi se« je v svojstvu veterana vojne za Slovenijo. Ob čakanju na odhod JLA iz države 25. oktobra 1991 smo pogovorno pogosto rekli naj se čim prej poberejo iz naše države. In so se pobrali. Tudi v primeru odločanja o Muzeju slovenske osamosvojitve ne bi smelo biti nobenega popuščanja. Kdor tega ne razume ali nasprotuje ohranjanju slovenske identitete na spodoben način, naj se pobere. Samostojna Slovenija in osamosvojitveni procesi nimajo primerjave v slovenski zgodovini. Kot taki ne spadajo v noben skupni muzej. Še posebej ne spadajo v nekakšno enakopravno obravnavo tistih, ki so bili proti in tistih, ki smo bili za osamosvojitev.

Za obrambo samostojne Slovenije se je odvijala vojna 

Mnogi osamosvojitelji, vojaki, policisti in civilisti so v času osamosvojitvenih procesov in vojne tvegali svoja življenja, nekateri pa so jih izgubili. Sam nisem bil neposredno vpleten v vojaške spopade, sem se pa izpostavil. Večino časa vojne sem prebil s puško na rami, nekajkrat

21.6.2014   

Ptičje petje in prebujanje ob zori je domač zvok, ki se ga spominjam od ranega otroštva. Prebujanje vanj, pa čeprav po prekratki noči, je osvežujoče, je prebujanje v življenje v polnosti in nezavedno vsrkavanje energije novega dne. Zadnja leta je bila jutranja serenada pernatega orkestra spet velikokrat pomešana s klicanjem otroka in zadnje mesece še posebej z Jakobovim čebljanjem. Mali je, kot da bi se hotel čimprej pridružiti ptičjemu petju, že po nekaj mesecih življenja skoraj vsako jutro veselo žgolel in brbljal in ko smo ga dvignili iz zibelke, me je pričakal z najbolj prešernim nasmehom na obrazu, po katerem smo ga vsi začeli klicati Smeško. Ta dobra volja in nasmeh sta trajala, dokler ga ni zgrabila lakota, vmes pa je iz svoje sobe prikorakal še Črtomir z dudo in niniko ter obveznim: »Tatiiiiii« in naredil kakofonijo zvokov popolno. Še celo vedno neprespana Urška, pravo nasprotje jutranjega tipa, je po nekaj minutah zažarela v nasmehih in novi svežini. Na takšno lep

V predsedniško kampanjo se je kot kandidat za predsednika prikradel kandidat, ki je zaznamovan z mnogimi čudnimi okoliščinami. Milan Brglez je bil ustanovni član Stranke Mira Cerarja in se moral zaradi ostrih nesoglasij iz te stranke sramotno posloviti. Takratni predsednik SMC Miro Cerar ga je označil kot preračunljivca in skrajneža: ČLANEK. To potrjuje tudi pot do kandidature. Najprej se zanjo ni potegoval, ker se je kot član Socialnih demokratov ni čutil dovolj močnega in zase ni videl možnosti.

Po nekaj tednih je zaradi medijskih objav o svoji preteklosti od namere, da bi kandidirala odstopila podpredsednica Golobovega Gibanja svoboda Marta Kos. Kar naenkrat se je odprla možnost za političnega špekulanta, ki bi lahko zasedel njeno mesto. Že sama praznina je bila razpis za kandidata tipa Brglez, ki te priložnosti ni izpustil. Socialni demokrati so ga predlagali za predsedniškega kandidata, Brglez je to stremuško pograbil, seštevek obojega pa je izsilil podporo Gibanja svoboda. Na ta

Tanja se je iz političnega novinarstva na nacionalnem mediju povzpela med evropske parlamentarce. Slišalo se je, da ji je pri tem pomagal sam Borut, tihi glas pa pravi tudi, da mu je bilo kasneje večkrat zelo žal. Ves čas je kazala svoje visoke ambicije, plula pa je v nizkih vodah. Pri tem je zlasti na Balkanu pogosto trčila ob čeri. Opraskana, a še vedno ambiciozna, je nadaljevala z atakami in konstrukti, dogajanja in okoliščine pa je vsakič znova hote ali nehote narobe ocenila. V zadnjem obdobju je sama sebi vrgla lastno državo pod noge in jo, kot je znano, poskušala poteptati samo zato, ker je bil Janez na oblasti.

Dva moška tekmeca in žrtve

Tanja tekmuje z Borutom in Janezom. Opazovalec lahko hitro ugotovi, da prvega ljubi, drugega pa sovraži. Kljub temu tekmuje z obema sovražno. Njeno zadovoljstvo bi bilo popolno, če bi lahko presegla oba. Jasno je, da ne bo nikoli predsednica države ali predsednica vlade, kaj šele da bi kak tak mandat ponovila. Ključno vprašanje je kako združiti

V zadnjih dolgih vročih dneh smo spremljali grozljive prizore divjanja požarov na slovenskem Krasu, kjer je nastala velika materialna škoda, prebivalci teh območij so trepetali za svoje domove, gasilci, civilna zaščita, vojska in policija ter prostovoljci pa so se s skrajnimi napori spopadali z ognjem. Poker bleferju in igralcu biljarda (biljarderju), trenutno tudi poslancu Jonasu Žnidaršiču iz Socialnih demokratov pa je prišla na misel nora ideja, da bi požare gasila policija s specialnim policijskim vozilom (vodnim topom), ki je namenjen izključno za obvladovanje množic, ki kršijo javni red in mir v naseljih.

Aktualna politika s podporo medijev je idejo pograbila kot posebno populistično priložnost. Policijska “stroka” se je tej bedariji globoko priklonila in v kraške gozdove res poslala vodni top. Trapasta ideja posameznika iz zabavljaških vrst je lahko za koga še sprejemljiva, da pa jo posvoji državna politika s policijsko stroko vred, pa bi moral biti v vsaki normalni državi razlo

V 102. členu ustave Republike Slovenije je kot temeljna opredelitev funkcije predsednika republike zapisano, da predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Znotraj tega določila ima tudi naloge: razpisuje volitve v državni zbor; razglaša zakone; imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; postavlja in odpokliče veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; opravlja druge zadeve, določene z ustavo.

Preberite še kolumno preteklega tedna: Štiristo tisoč oslov 

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je biti predsednik naše države precej enostavna vloga. Ta zajema nekaj malo zahtevnejših uradniških nalog in predstavljanje države in to je to. Ko mnogi govorijo o predsedniški funkciji in njenem pomenu, največkrat izpostavijo pomembne naloge, ki so naštete v ustavi, ob tem pogosto

Moški pogovor v debeli dvoriščni senci nekje na Gorenjskem se je dotikal poletja, doživetij, lahke mediteranske hrane, dobre kapljice in seveda žensk. Beseda je dala besedo in smo se znašli tudi na polju politike. France, ki ga kličemo Frenk, je povedal, da je njegov znanec volil Golobovo gibanje in se hoče ob vsakem srečanju pogovarjati tudi o tem. Na glas se je vprašal, kaj naj mu reče. Tone, ki je hitrega jezika in bistrih misli, mu brez obotavljanja po gorenjsko odgovori: “Reč mu, da je vosu, ejga.”

Osli in njihova pamet
Neka druga zgodba govori o tem, kako je Noe vabil vse živali na svojo barko, da bi jih rešil pred vesoljnim potopom. Vse živali so se vabilu odzvale, le osel je mislil, da je najpametnejši in se ni dal. Trdil je, da je barka gotova pot v smrt, saj se bo med valovi razletela. Še več, podvomil je tudi v trdnost in zanesljivost mostu, ki je vodil na barko. Prepričan je bil, da ne bo zdržal njegove teže, čeprav so šli varno čezenj že tudi sloni. Noe mu je kazal, kako de

Z Mojco sva imela na začetku nekaj pomislekov, ali iti na osrednjo državno proslavo ob dnevu državnosti ali ne. Malo sva namreč pričakovala, da bo proslava pravo nasprotje lanski, ki je bila presežek. Pred odhodom sva se malo bala, da bova z odra deležna zdaj že značilnih stavkov za Golobovo vladno koalicijo, s katerimi še vedno pogosto napadajo in z lažmi žalijo tretjo Janševo vlado. Dogovorila sva se, da bova v tem primeru odšla. Proslava je na koncu izpadla tehnično povprečna in vsebinsko sprejemljiva, pogrešala pa sva čustveno doživetje. Tega žal ni izžareval niti oder, posledično pa niti občinstvo. No, lahko bi rekli, da je bilo tudi obratno.

Drugačne vrste presenečenje
Na prizorišče je prišla častna enota Republike Slovenije v sestavi enote Slovenske vojske in Policije. Pridružili so se še praporščaki veteranskih organizacij in združenj s slovenskimi simboli. Ob spoznanju, da tokrat v času leve vlade tam ni bilo rdečih zvezd, lahko ugotovimo, da smo v tem pogledu vendarle naredili

Vlade, ki ne spoštujejo demokratične ureditve in se obnašajo samopašno, oholo in avtoritarno, so diktatorske. Že po zelo kratkem času obstoja Golobove vladne koalicije so se zgodile kršitve poslovnika Državnega zbora, zakonov in celo ustave. V času preteklega mandata se to ni dogajalo, vseeno pa so takrat vsevprek vpili, da imamo v državi diktaturo in fašizem. Nesramne laži o drugih iz preteklosti ti isti izprijeni lažnivci danes prakticirajo.

V Gibanju Svoboda se pogosto pohvalijo, da so dobili na volitvah veliko podporo volivcev. Na tem mestu se ne bom podrobno ukvarjal s tem, v kakšni umazani igri medijev in ulice so dobili podporo, res pa je, da so jo dobili. Kljub vsemu se vse bolj kaže, da volivci aktualne koalicije od nje niso pričakovali tega, kar danes gledamo. Dvig standarda in bistveno izboljšanje vseh parametrov za ocenjevanje uspešnosti vodenja države je ljudi uspavalo. Zmota volilnega telesa se je pokazala v sklepanju, da razlog za stabilnost države v vseh pogledih ni del

Robert Golob je glede odnosa do gibanja LGBTIQ+ že 8. marca, torej pred volitvami, na mizo položil svojo legitimacijo. Takrat je za dan žena voščil ženskam in tistim, ki se počutijo ženske.  Že takrat je bilo jasno, da to ni bil le odnos do istospolnih, proti katerim večina v osnovi nima nič. Glede na dogajanja ob gejevski paradi ponosa lahko še jasneje vidimo, kaj je imel za bregom. Poleg tega, da je želel pridobiti glasove, je zdaj jasno, da je njegova vlada del te ideologije. Na pročeljih ministrstev in na pisalnih mizah ministrov lahko namreč vidimo mavrične zastave.

Ideologija LGBTIQ+ tudi v šolah je v popolnem nasprotju z osnovnimi vrednotami družine in cilji posameznika. V naravi človeka je, da bi imel potomce. Ti nadaljujejo naše rodove in zagotavljajo obstoj človeštva. Namesto, da bi vladajoča politika v tem duhu podprla družino in zdrav razvoj otrok, se je odločila za podporo ideologiji, ki promovira in želi širiti jalovost in indoktrinacijo. V preteklosti, kot se je spominja

6. JUNIJ 2022, 16.28

Če bi leto 2022 označili za posledično leto za Nato, bi bilo premalo. Skoraj takoj po tem, ko je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal invazijo na Ukrajino, je čezatlantsko vojaško zavezništvo našlo prenovljen občutek namena: njegovi člani so prihiteli na pomoč Ukrajini, povečali vojaške izdatke, postali bolj enotni in se je zdelo, da bodo v to vključili dve novi državi. 

Vendar pa je nenehna vojna Rusije postavila pod vprašaj tudi odločitve Nata in njegovih držav članic v zadnjih dveh desetletjih. Se je blok prehitro razširil? Ali bi morala Gruziji in Ukrajini zagotoviti načrt za članstvo? Ali bi se lahko bolj zavedal Putinovih končnih ambicij in naredil več, da bi ga odvrnil?

Anders Fogh Rasmussen je bil generalni sekretar Nata med letoma 2009 in 2014, v obdobju, ki sta ga zaznamovala še dve drugi dejanji ruske agresije: najprej leta 2008, ko je Rusija priključila Abhazijo in Južno Osetijo od Gruzije, in nato leta 2014, ko je Putin napadel in zavzel Krim.

Fogh R

Na začetku vojne v Ukrajini sem napisal kolumno, v kateri sem napovedal, da bo vojna relativno kratka. Očitno že zdaj ni tako, treba pa je upoštevati dejstvo, da je Rusija v prvih dneh vojne napadla praktično celotno območje Ukrajine. Če bi vztrajala na celotnem ozemlju, bi imel v napovedi najbrž bolj prav. Njen cilj je bil zrušiti ukrajinsko oblast, postaviti sebi naklonjeno oblast in na ta način Ukrajino priključiti Ruski federaciji, kjer ima Kremelj glavno besedo. To bi pomenilo, da je Ukrajina vsaj de facto del Ruske federacije. Putin bi si na ta način zagotovil možnosti nadaljnjega širjenja. Najprej na Moldavijo, kasneje pa morda tudi na Baltik in še kam.

Finska in Švedska v Natu zelo vznemirjata Putina. Agresijo na Ukrajino je namreč opravičeval z domnevno nevarnostjo širitve Nata v Ukrajini, ki meji neposredno na Rusijo. Z vstopom omenjenih držav v zvezo pa Putin dobiva dve novi državi članici Nata na svoj prag. Ne gre prezreti niti politike Srbije, ki poskuša krmariti med zlim

Dvotretjinska večina je želja novega mandatarja Roberta Goloba že izpred volitev. Ker mu na volitvah to ni uspelo, se zateka k povolilni strategiji, ki naj bi ga do tega pripeljala. Ko se je soočil z volilnimi rezultati, je hitro ugotovil, da bi lahko sestavil stabilno vlado tudi z le eno koalicijsko partnerico. V tem smislu bi najprimernejša primerna stranka Socialni demokrati. Na poti do dvotretjinske večine pa nujno potrebuje tudi Levico. Trenutno mehča za zdaj opozicijsko Novo Slovenijo, ki pa tudi ne skriva ambicij, da bi se pridružila vladni koaliciji.

Levica je sicer najmanjša koalicijska partnerica, vendar jo je Golob sprejel v koalicijo iz taktičnih razlogov. Golob na glas govori o eksperimentu v zdravstvu, gre pa tudi za prikrit eksperiment, ki je veliko širši in v resnici še nevarnejši. Poskuša z bombončki, s čimer naj bi dosegel zadolžitev Levice in morda dolgoročnejše partnerstvo. Na to kažejo tudi nasprotujoče si izjave Goloba. Te se v izjavah v mnogočem razlikujejo od za

Rdeča barva naj bi bila simbol moči, šopirjenja in tudi lepote. Morda sta pravilna kombinacija ali način uporabe rdeče barve dobrodošla, lahko pa v določenih okoliščinah povsem zavozimo. Nova predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič je deležna kritik, ker je ob prevzemu funkcije nosila črno obleko in rdeče čevlje. Namesto da bi kritike sprejela ali ignorirala, se je odzvala s protinapadom in naredila novo napako. Nazadnje je izjavila, da bo uporabila rdeče čevlje s petko kot simbol zoperstavljanja mačizmu, ki naj bi bil različica seksizma. 

Po tem modnem in demonstracijskem zdrsu Klakočarjeve s čevlji, so se odzvale druge poslanke nastajajoče koalicije in prišle na naslednje zasedanje državnega zbora obute v rdeče čevlje z visoko peto. To ni ostalo neopaženo niti v medijih, ki so hiteli poročati, kako lepa solidarnostna gesta je to bila, Klakočarjeva pa se jim je zahvalila. Tako so zaradi nesposobnosti pravilne presoje iz neke navadne kritike naredile nekakšno predstavo. Najhuje

Naj začnem z zgodbo. Pride popotnik v vaško gostilno in vpraša, po koliko imajo pivo. Birt mu reče, da po tri evre. “U mater, to pa je drago,” reče popotnik in nadaljuje: “Ko sem prihajal, sem videl na začetku vasi gostilno, kjer so imeli pivo po dva evra.” Gostilničar ga vpraša, zakaj ne gre tja na pivo. “Zmanjkalo jim ga je,” odvrne gost. “Veste, ko ga pri nas zmanjka, je zastonj,” z nasmehom pojasni gostilničar. No, ne bo več dolgo smešno.

Gostilničar na začetku vasi ponuja pivo po dva evra, čeprav ga nima. Drugi gostilničar lepo skrbi za gostilno in mu nikoli ne zmanjka pijače, zato jo lahko prodaja po nekoliko višji ceni. Višjo ceno mu je najbrž težko očitati, saj mora v to vlagati trud in delo. Kaj pa oni tam na začetku vasi? Ne trudi se in nima piva na zalogi. Njemu je pomembno le, da ima zanj postavljeno ceno.

Kolumna preteklega tedna TUKAJ 

Cena dela in cena lenobe in nesposobnosti
Cena, ki nima osnove v artiklu, nima nobene vrednosti. Je le prazna obljuba, ki jo Slovenci še kak

V zdaj že skoraj preteklem mandatu smo lahko spremljali komisijo državnega zbora, ki je preiskovala politično vmešavanje v delo policije. Komisijo je vodil poslanec Liste Marjana Šarca Rudi Medved. Že ves čas njenega delovanja smo lahko ugotavljali, da je to ena bolj nesmiselnih komisij. Ukvarjali so se s kadrovskimi vprašanji v policiji in govoricami (v smilsu rekla kazala) ter s solzami službeno prerazporejenih.

Medvedova komisija je bila ena najbolj praznih in nesmiselnih komisij. Ob spremljanju dela te komisije sem dobil večkrat občutek, da niti sami člani ne vedo natančno, zakaj so tam in kaj je njihova naloga. Nejasno določeni cilji so povzročili to, da komisija ob koncu parlamentarnega mandata ni končala svojega dela. Sam Medved pa je ob predstavitvi poročila predlagal, naj komisija nadaljuje mlatenje prazne slame tudi v naslednjem mandatu, kar je najbrž nemogoče že zaradi dejstva, da Medved ni bil ponovno izvoljen za poslanca, njegova LMŠ pa je izpadla iz DZ.

Kolumno prejšnjeg

Nekaj dni po prelomnih volitvah v Sloveniji Slovenija praznuje. V deželo ni prišla sproščenost, ki bi jo prinesla neka deklarativna svoboda, ampak vsakoletni prazniki. Konec aprila nam koledar pričara dan boja proti okupatorju, hitro za tem pa pride še delavski praznik in z njim rdeči pomp ob kresovih. Veselje se vleče do jutra, ko veliko veseljakov omaga pod bremenom duška, ki so si ga dali. Manipulanti že prej odidejo trezni. Na ustih imajo nasmeške, v žepu pa fige.

Praznik je pač praznik in hočeš nočeš ga na tak ali drugačen način praznujemo. Ni treba iti v službo, poležavamo pred televizorjem, predse pa postavimo dober prigrizek, kozarec vina ali pivo. Mnenjski voditelji nam z ekrana vbijajo v glavo kaj praznujemo, zmaga pa ugodje, ki nam ga praznik nudi. A le tisti dan. Po praznikih je vedno spet vse, kot je bilo, in po prazniku dela je treba iti v službo, kjer je vse po starem.

Kolumno preteklega tedna lahko preberete TUKAJ

Večinska javnost se ne zaveda, da 27. april že dolgo n

Letošnje državnozborske volitve so za nami. Nov obraz, ki ga tokrat pooseblja Robert Golob, je zagotovilo, da bodo prekinjene vse začete poti, ki jih je zastavila vlada Janeza Janše v zadnjih dveh letih. Več kot polovica udeležencev volitev je zavrnila politiko, ki jim je stala ob strani, in se odločila za politiko, ki jim bo spet jemala. Poleg Golobove predvolilne obljube, da bo v zakonodajnih in drugih državnopolitičnih odločitvah sodeloval s t. i. nevladnimi organizacijami z Metelkove 6, smo po razglasitvi zmagovalca doživeli še izjavo, da bo s seboj na oblast vzel poražence volitev.

Golob je zmagal s prepričljivo večino, vendar je na te volitve padlo kar nekaj senc. Že v času volilne kampanje je njihovo legitimnost in ustavnost problematiziral državljan Vili Kovačič. Ta je nekaj dni pred volitvami vložil ustavno pritožbo, ki se je nanašala na spremembe volilnih okrajev. Kovačič je opozoril na to, da niso v celoti izvršili ustavne odločbe, ki nalaga izenačenost volilnih okrajev gled

V dosedanjem delu in politiki se Robert Golob še ni izkazal. V politiko ga je zaneslo že v času, ko se je Janković poskušal prebiti v nacionalno politiko. Takrat je bil Golob podpredsednik Pozitivne Slovenije, ki se je danes ne spominjamo po rezultatih. Pozitivne Slovenije se spominjamo po velikem številu poslancev, med samim mandatom pa po razkolu v stranki. Razkol je povzročil izstope iz PS in ustanovitev nove stranke Alenke Bratušek, ki je danes prav tako na robu izpada iz DZ.

Politična stranka Pozitivna Slovenija je na volitvah leta 2011 osvojila 28 mandatov za poslance. To je tisto leto, v katerem Janković kljub svoji trenutni politični moči ni znal sestaviti vlade. Pokazala se je vsa beda natega volivcev, ki jim je Janković skupaj z mediji napovedoval med in mleko. Nazadnje je Jankovićeva Pozitivna Slovenija, kjer je bil Golob podpredsednik, leta 2014 prejela zgolj 2,97 %.

Kolumna preteklega tedna TUKAJ

Stranka s podpredsednikom Golobom je klavrno propadla
Za Goloba je Janković, k

Predsednica parlamentarnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide Eva Irgl in Davorin Kopše, oba tudi kandidata Slovenske demokratske stranke na parlamentarnih volitvah 2022, sta se dne 14. aprila 2022 srečala s predstavniki Nacionalnega sveta invalidskih organizacij NSIOS.

Udeleženci sestanka so se pogovarjali o vlogi invalidov v družbi in pomenu skrbi za ta del populacije. Pogovor je potekal v sproščenem vzdušju, kjer sta predstavnika Slovenske demokratske stranke predstavila do sedaj opravljeno delo na področju socialnega in invalidskega varstva, predstavniki invalidskih organizacij pa so predstavili najbolj pereče težave, s katerimi se srečujejo. Obe strani si želita še tesnejšega sodelovanja v prihodnosti.

Strinjali so se, da je bilo predvsem v zadnjem obdobju dveh let vlade Janeza Janše opravljenega veliko pomembnega dela na tem področju. Za invalide in njihove svojce še ni bilo nikoli narejenega toliko v tako kratkem času. Predstavniki NSIOS so se zahvalili za vse