6. JUNIJ 2022, 16.28

Če bi leto 2022 označili za posledično leto za Nato, bi bilo premalo. Skoraj takoj po tem, ko je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal invazijo na Ukrajino, je čezatlantsko vojaško zavezništvo našlo prenovljen občutek namena: njegovi člani so prihiteli na pomoč Ukrajini, povečali vojaške izdatke, postali bolj enotni in se je zdelo, da bodo v to vključili dve novi državi. 

Vendar pa je nenehna vojna Rusije postavila pod vprašaj tudi odločitve Nata in njegovih držav članic v zadnjih dveh desetletjih. Se je blok prehitro razširil? Ali bi morala Gruziji in Ukrajini zagotoviti načrt za članstvo? Ali bi se lahko bolj zavedal Putinovih končnih ambicij in naredil več, da bi ga odvrnil?

Anders Fogh Rasmussen je bil generalni sekretar Nata med letoma 2009 in 2014, v obdobju, ki sta ga zaznamovala še dve drugi dejanji ruske agresije: najprej leta 2008, ko je Rusija priključila Abhazijo in Južno Osetijo od Gruzije, in nato leta 2014, ko je Putin napadel in zavzel Krim.

Fogh Rasmussen je morda delno zaradi svojih izkušenj leta 2017 ustanovil Zavezništvo demokracij, ki ta teden gosti vrh demokracije v Københavnu.

Zunanja politika: Ruski zunanji minister Sergej Lavrov naj bi ta teden obiskal Turčijo, da bi med drugim razpravljal o sprostitvi izvoza žita iz ukrajinskih črnomorskih pristanišč. Toda tukaj je večje vprašanje, ki je pomembno za Nato. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je zelo jasno povedal, da nasprotuje širitvi Nata in bo verjetno blokiral prošnjo Švedske in Finske za pridružitev zavezništvu. Kako se to konča?

Anders Fogh Rasmussen: Mislim, da se bosta Finska in Švedska na koncu pridružili Natu. Gospod Erdogan to uporablja kot vzvod za reševanje nekaterih dvostranskih vprašanj z Združenimi državami. Mislim, da gre v bistvu bolj za odnos med Turčijo in Združenimi državami kot med Turčijo in obema nordijskima državama.

FP: Kaj se mora zgoditi, da bo Erdogan spremenil svoje stališče?

AFR: No, najprej menim, da potrebuje nekaj izjav Finske in Švedske in morda tudi nekaj korakov, da bi poudaril, da sta državi seveda proti terorizmu. Mogoče bi tudi želel, da odpravijo embargo na orožje Turčiji. Toda v bistvu mislim, da hoče nekaj koncesij od Združenih držav, ko gre za dogovor o F-16/F-35.

FP: Erdogan je vse bolj avtoritaren in je spodkopal demokratične institucije. Ali EU oslabi NATO, če je Turčija članica?

AFR: Ne, izključil bi vse špekulacije o izgonu Turčije. Poleg dejstva, da nimamo formalnega mehanizma za izgon članic Nata, ampak kar je še pomembneje, strateško bi bila to velika napaka, če bi Turčijo izolirali. Turčija bi se še bolj usmerila k Rusiji. In mislim, da potrebujemo Turčijo kot most med Zahodom in Vzhodom.

Ne smemo pozabiti, da bo Erdogan prihodnje leto na predsedniških volitvah in zdi se, da je tekma izjemno tesna. Svoj položaj poskuša okrepiti s trdnim stališčem do ZDA in obeh nordijskih držav.

FP: Ste kdaj pričakovali ali upali, da se bo Nato na ta način razširil na Švedsko in Finsko, ko ste bili danski premier?

AFR: Upal sem, a nisem pričakoval. In to zato, ker poznam temeljno razmišljanje v obeh državah. Švedska je bila na primer 200 let brez zavezništva, Finska pa je bila iz očitnih razlogov zelo, zelo preudarna, da ni provocirala svoje sosede (Rusije). A očitno je Putinov napad na Ukrajino skoraj čez noč dramatično spremenil situacijo.

FP: Obstajajo poročila, da bo Nato v luči vojne ponovno ocenil rusko vojaško moč. Kaj se bodo Natovi načrtovalci naučili iz tega, kar so videli o ruski vojski?

AFR: Mislim, da smo naredili dva napačna izračuna. Precenili smo moč ruske vojske. Kljub ogromnim naložbam v vojaško opremo in ponovnemu odprtju starih sovjetskih oporišč smo videli zelo šibko rusko vojsko. Treba je še videti, zakaj je tako. Mislim, da je lahko korupcija eden od razlogov. Toda druga napačna ocena je, da smo podcenjevali brutalnost in ambicije predsednika Putina.

FP: Ali potem vojaško pravite, da se Rusija v tej vojni v ničemer ne zadržuje?

AFR: Seveda se zadržujejo pri uporabi jedrskega orožja. In zelo pogosto mi postavljajo vprašanje, ali me skrbijo jedrske grožnje ruskega vodstva. Trenutno me ne skrbi toliko, ker Putin zelo dobro ve, da če bi uporabil orožje za množično uničevanje, taktično jedrsko orožje, kemično orožje, biološko orožje, bi prišlo do odločnega vojaškega odziva Nata.

FP: Francoski predsednik Emmanuel Macron je pred kratkim komentiral, da Zahod ne bi smel » ponižati « Putina, zaradi česar je bil nato kritiziran. Ampak to je pomembna razprava, kajti če je Zahod previden do Rusije in je previden pri pošiljanju najučinkovitejšega orožja, ki ga ima, ali menite, da je to pravi pristop Nata?

AFR: Ne, popolnoma se ne strinjam. Putina ne moremo rešiti ponižanja. Stroški reševanja obraza za gospoda Putina bodo veliko višji od popolnega poraza ruskih čet v Ukrajini. Zato je moj sklep, da mora Ukrajina zmagati v tej vojni, kajti če Putinu v Ukrajini uspe, se ne bo ustavil. Nadaljeval bo v Moldaviji, Gruziji in sčasoma pritisnil tudi na tri baltske države. Zato morajo Ukrajinci zmagati in oni imajo voljo do boja. Naša dolžnost je, da jim damo sredstva za boj.

FP: Nekateri znanstveniki trdijo, da se je osnovni vzrok ruske agresije materializiral kot odziv na širitev Nata. Številni drugi misleci, med njimi  Tom Friedman [politični komentator], so poudarili, da je del razloga, zakaj smo danes kjer smo ta, da je Amerika sprejela slabo in površno odločitev, da je podprla širitev Nata v 90. in 2000-ih letih. Torej, najprej, ali se strinjate s to premiso? In glede na vaš odgovor na to, kako to vpliva na današnjo širitev zavezništva?

AFR: Popolnoma se ne strinjam. Nato ni vodil kampanje za širitev. Zgodilo se je, da so nekdanje komunistične diktature v vzhodni in srednji Evropi zaprosile za članstvo v Natu, da bi dobile varnostna jamstva. In ko so izpolnili potrebne kriterije, so bili seveda povabljeni v našo organizacijo v skladu s politiko odprtih vrat. Torej, namesto da bi obtoževali Nato, da je problem, menim, da bi morali ljudje razmisliti o razpravi o tem, zakaj ruske sosede vedno znova želijo, da članstvo v Natu dobi varnostna jamstva? Seveda zato, ker poznajo grožnjo iz Rusije. Torej je za to agresijo odgovorna samo ena in to je Rusija.

FP: Ali je Nato naredil napako, ker Ukrajine ni sprejel prej?

AFR: Če pogledamo za nazaj, smo naredili napako pred mnogimi leti. Prva napaka je bila leta 2008, ko smo imeli vrh Nata v Bukarešti, na katerem smo se odločili, da bosta Ukrajina in Gruzija postali članici Nata. Nismo se pa mogli dogovoriti, da bi jim podelili tako imenovani akcijski načrt za članstvo. In ta razkol znotraj Nata je Putinu, ki je avgusta 2008 nekaj mesecev pozneje napadel Gruzijo, poslal napačno sporočilo.

Torej mislim, da smo naredili prvo napako že leta 2008, ko nismo začrtali jasne poti naprej za Gruzijo in Ukrajino. Napako smo naredili tudi leta 2014 po nezakoniti ruski priključitvi Krima k Ruski federaciji, kjer smo uvedli nekaj sankcij, vendar so bile to blage sankcije. In vse to je Putinu dajalo vtis, da lahko skoraj brez stroškov nadaljuje in na silo osvaja. Torej smo naredili veliko napak. Predolgo smo bili preveč naivni.

FP: Ali potem tudi pravite, da bi lahko naredili več, ko ste bili generalni sekretar?

AFR: Generalni sekretar Nata je v zelo težkem položaju, da mora doseči soglasje. In ni skrivnost, da sem vseskozi želel drug pristop. Leta 2008 sem bil predsednik vlade Danske. Podpiral sem podelitev akcijskega načrta za članstvo Gruziji in Ukrajini. Toda znotraj Nata nismo mogli doseči konsenza. Leta 2014 sem bil za veliko močnejše ukrepe, a glede tega nismo mogli doseči konsenza. In to sem seveda moral sprejeti. Ampak mislim, da bi se morali iz zgodovine kaj naučiti. Pomiritev z diktatorji ne vodi v mir. Vodi v vojno in konflikte, ker spoštujejo le jezik moči, moči in enotnosti.

FP: Ali menite, da kot nekdo, ki se zdaj zavzema za demokracije, ki se združujejo proti avtokracijam deluje za države, ki imajo morda manj črno-belega pristopa do tega, kaj je demokracija?

AFR: Mislim, da se zdaj približujemo novi svetovni ureditvi, kjer imate dva tabora: avtokratski tabor, ki ga vodi Kitajska, in demokratični tabor, ki ga vodijo Združene države. Mislim, da moramo iti skozi to soočenje, preden avtokrati spoznajo, da je konstruktivno sodelovanje boljše od destruktivnega soočenja.

Ko gre za gospodarsko moč, svobodni svet predstavlja 60 odstotkov svetovnega gospodarstva. To predstavlja izredno moč. Če stopimo skupaj, če se združimo, bo to ustvarilo nekaj spoštovanja v Pekingu.

In tam je siva cona. Nekatere države bodo nekoliko nelagodne glede izbire. Indija je odličen primer, saj Indija na svetovne zadeve gleda skozi prizmo svojega boja s Kitajsko. Zato že vrsto let dobivajo orožje iz Rusije, a tudi zato gojijo varnostni odnos z ZDA v indo-pacifiški regiji.

Zato mislim, da bi morali narediti sodelovanje v demokratičnem taboru tako privlačno, da bodo Indija in druge države trdno zasidrane v demokratičnem taboru, ki mu pripadajo. Na primer, ponuditi bi jim morali dobavo orožja, če bodo prekinili vezi z Rusijo.

FP: Toda tisto, kar pravite potem je, da je privlačnost mehke moči do demokracije v bistvu trda moč. Torej gre za orožje ali ekonomske razloge, ne le za ideal demokracije.

AFR: Ne, oboje je. Ne smemo biti preveč naivni in dvigniti se moramo proti napredujočim avtokracijam. Videli smo upad svobode in demokracije po vsem svetu. Moramo obrniti tok. In da bi to dosegli, dejansko potrebujemo tisto, čemur pravim zavezništvo demokracij, kjer bi morali drug drugemu dati prednostno gospodarsko obravnavo. Postaviti bi morali mednarodne norme in standarde za uporabo nastajajočih tehnologij. Vzpostaviti bi morali kreditne zmogljivosti za zasebna podjetja, ki želijo svoje dobavne linije obrniti stran od avtokratskih držav do bolj stabilnih demokratičnih držav. Zato mislim, da potrebujemo bolj trdno skupino svobodnih družb, da bi se zoperstavili napredovanju avtokracije.

FP: Mislim, da se del te razprave o črno-belem med demokracijo in avtokracijo ter sivini na sredini nanaša tudi na to, kako definiramo demokracijo. Kako definirate demokracijo danes v sodobnem kontekstu?

AFR: Ja, najprej mislim, da bi se morali zavedati, da prava demokracija ni samo organiziranje svobodnih in poštenih volitev. Seveda je to del demokracije, vendar je veliko več kot to.

V vsakega posameznika morate vnesti demokratično kulturo. Namesto pristopa od zgoraj navzdol, kjer začnete z volitvami, bi se morali lotiti pristopa od spodaj navzgor, kjer krepite civilno družbo in učite ljudi, da je demokracija veliko več kot le imeti večino v vašem parlamentu. Gre tudi za zaščito posameznika. Je zaščita manjšin, boj proti korupciji itd.

Mislim, da je ena od slabosti naših demokracij naša nestrpnost. In nimamo potrpljenja, da bi se vključili v ta pristop. Pričakujemo, da se bodo drugi narodi z drugimi kulturami in zgodovinskimi tradicijami čez noč razvili v dobro delujoče demokracije. Ne smemo pozabiti, da smo v naših dobro delujočih demokracijah porabili generacije za utrjevanje demokratičnih institucij in demokratične kulture.

Vir: FP