Moj potopis

"S kolesom na otok Krk" ali "Z vilami v hrbtu na otok Krk".

Letos sem se ponovno odpravil na kolesarsko popotovanje od Velikega Mlačevega proti otoku Krk, ki pa se je počasi zapletalo v apokaliptično katastrofo. Preživel sem in po koncu agonije prijel za svinčnik, da zapišem svojo zgodbo.

Vendar pa moram za tistega, ki je pripravljen prebrati ta tragikomičen potopis, nujno za primerjavo opisati še lanskoletno potovanje na taisti otok, za lažjo predstavo, kaj je šlo letos drugače.

LANSKOLETNI POTOPIS

8.8.2014, ura 06:30 , štart Mlačevo

Zbudil sem se v krasno jasno jutro in z odličnim občutkom krenil na pot. Na vrhu Čušperka sem se že fino ogrel in tako sproščeno drvel mimo Vidma in Strug proti Kočevju. Topli sončni žarki in kavica, nato malica ob prekrasni Kolpi. Ubijalski vzpon do Delnic je bil neverjetno ugoden, v prijetnem hladu gozda in potočkov. Na vrhu klanca krik zadovoljstva, kava, malica in nadaljevanje poti po neznanem delu Gorskega Kotarja. Prečudovita narava, gorska jezera, prikupne vasice, brunarice in lovske koče, jame, stare domačije... Ko sem dosegel vrh zadnjega klanca, mi je v telo zapihal vroč kvarnerski veter, z vonjem po soli, morski travi in sardelicah. Adrenalinski »pornoramski« spust do Krčkega mosta, pofotkal sem vse, tudi odlične špagete s tuno v prvem kempu in plažo ob kateri sem udobno prespal vročo noč na ležalniku pod orjaškim figovcem.

Noro!

LETOŠNJI POTOPIS

20.6.2015, ura 06:00 , štart Mlačevo

Zbudil sem se v turobno, mračno in oblačno jutro. Grosuplje je bilo zavito v meglo, zunaj pa me je čakal mraz, kot da grem na britof za prvi november. Prav, torej gre lahko samo še na bolje!

Nisem imel apetita, ni mi teknila kava, kar takoj sem se zavihtel na pripravljeno gorsko kolo, preveril, če je nahrbtnik na prtljažniku trdno nameščen in odpedaliral proti dobrepoljski kotlini. Prvi psihološko-fizični preizkus je bil (kot vedno) čušperški klanec, ki mi je v tem zateženem jutru šepetal: »Obrni, Jan, spomni se na toplo posteljo, obrniii...«

Ampak se nisem dal; telo se je segrelo, razen premraženega dela nog pod koleni in odločil sem se, da če bom kje obračal, bo to šele po tehtnem razmisleku ob kavici v Kočevju ali pa na meji, ko bom namočil noge v lepotico Kolpo.

♥

Bolj kot sem tiščal po ravnicah proti Strugam, bolj ledeni so postajali moji gležnji, vreme pa mi je morilo še naprej. Gosti temni oblaki, mrzel in vlažen veter v prsa. Ni se dalo videti, če je sonce sploh že vzšlo. To me sicer ni niti najmanj skrbelo, saj je radarska slika padavin tistega jutra obljubljala, da bom ostal suh vse do približno dveh popoldne, takrat pa naj bi bil po planu že naprej od Delnic in s tem že presneto blizu moje destinacije.

Iz Strug sem zapeljal v gozd, na moker makadam in se nasmejal znaku, ki opozarja, da tukaj »pume z rogovi« skočijo tudi do 16km v višino, haha. Postalo je temno, okrepljen veter pa je zamajal mokre krošnje dreves in okrog mene se je slišalo, kot da vozim v najhujšem nalivu, čeprav sem na sebi začutil le kakšno kapljico tu in tam. V tem čudnem mraku sem ob vsaki večji črni gmoti v gozdu pomislil na medveda.

Prejšnja leta s tem nisem imel težav, v zadnjem času pa smo s kolegi in znanci opazili kar nekaj medvedjih družin v presenetljivi bližini hiš in pomembnih cest – od Ponove vasi, Pijave Gorice, Plešivice, Luč in Ravnega Dola. No, hrup šodra izpod gum in moje intervalno zvončkljanje je kosmatince uspešno odganjalo, dokler ni pred mene na cesto skočila srna. Blažji infarkt zame, golažek pa hop nazaj v pragozd. Kri mi je pognalo vse do gležnjev, vsaj nekaj dobrega iz nastale situacije.

Pridivjam ven iz gozda in se pošteno veselim Kočevja, ki se je medtem že znebilo pretečih oblakov. Rad imam to mesto. Izvrstna lokacija, rahlo izolirana in zaradi tega za marsikaj prikrajšana, a vseeno gre za prelep del naše deželice, kjer te v vseh smereh čakajo lepote, zgodovinske znamenitosti in neštete zanimivosti. Všeč so mi tudi prebivalci Kočevja, celo neavtohtoni. Vsakič, ko se tule peljem skozi romsko naselje, kjer konjički pridno grizljajo travico izpod pretirano kromiranih SLK-jev in spimpanih bavarcev, me vedno v teku pozdravljajo mali cigančki in za mano kličejo: »Dej biciklo, eej, daš men bicikloo?«

V lokalih me vsakokrat prijazno postrežejo z odlično kavo, malico pa v trgovini nabavim v pičli minutki, saj penzionisti v vrsti s polnimi vozički komaj čakajo, da me lahko spustijo predse na blagajni in medtem rade volje pokramljajo z mano o tem, od kod sem, kam grem ter mi zaželijo srečno pot. Res lepo! Zapeljem čez most preko čudovite Rinže, polne lokvanjev, ob imenitni kamniti cerkvi v centru mesta in potem naprej po glavni cesti, smer slovensko-hrvaška meja.

Promet ni bil moteč, v breme mi je bil le močan veter, ki je ponovno pritiskal v prsa, kam pa drugam. Ob poti je bilo na tone gozdnih jagod, a z mojim še vedno slabim apetitom sem ostal pri eni sami preglodani banani, ki sem si jo privoščil urico nazaj. Veter je res postajal zoprn in mi oteževal pot v klanec, zato sem se popolnoma spustil na balanco in karseda zmanjšal upor.

A čez čas, ko me je ta položaj začel kot nož rezati v hrbet, sem ustavil in se ležerno ulegel na travnati breg poleg ceste, da bi si odpočil. Rahlo sem zaprl oči in v naslednji minuti zaslišal, da se mi približujejo neki kolesarji. Zagledal sem skupino na specialkah, vsi v kombinezonih znanega posavskega podjetja, ki pedalirajo v mojo smer. Bila je mešana druščina, moški in ženske, vsi polni energije so mi z nasmehom vpili: »Kako, bo šlo? Imaš dovolj? Je zmanjkalo bencina, ha ha ha? Od kod ga pa goniš? Ti tudi proti Krku? Se še kaj vidimo, pa srečnoooo!«

Odpravil sem se naprej in občutek sem imel, da ne potrebujem niti postanka na zadnjem Petrolu, niti čofotanja po Kolpi. Če bom imel dovolj brcanja, bom v klancu za Delnice preprosto obrnil kolo in se spustil nazaj v Slovenijo.

♥♥

Tako sem pičil dalje na mejni prehod, kjer sta me ustavila naš in njihov carinik – slovenski je z vedrim obrazom rekel: »O, glej ga, ja, pogumno, imaš vse s sabo? Vidim, da imaš, še sončna očala snemi, da vidim, če štima, evo, štima, meni je okej, pa tebi?«, in pogleda mrkega hrvaškega kolega, ki samo medlo prikima: »Ajde, slobodno ti uđi...« Hvala za prijetnejšo izkušnjo od tiste lanskoletne z zafrustrirano hrvaško graničarko, ki me je osumila in vztrajala, da vsekakor švercam alkohol in cigarete.

Poglavitni del avanture se je pričel dobro. Ravno prav sončka, umirjen promet, malce se mi je popravil apetit, tako da sem se lotil nektarine, sočne in okusne, da komaj verjameš, stran pa sem zlil ves svoj izotonični IzoDrek napitek, ker je totalno nagravžen in me sploh ne odžeja. Fuj! Bom raje kar na vodi iz domače pipe. Ogromno hrvaških voznikov, ki so prišli nasproti iz Delnic, mi je na kratko potrobilo in iztegnilo roko skozi okno s stisnjeno pestjo ali razprto dlanjo, da »polajkajo« moj podvig in mi dajo vedeti, da sem sicer v biti budalo, ampak me podpirajo. To mi da dodaten zagon za dolg, težek vzpon, tako kot tudi vsak hrupen Ducati, ki mimo mene prišpona in založi v naslednji ovinek, in tako kot vsaka mamica doma na terasi, ki hiti klicat svoje dete: »Gle, bicikla, gle«, in jaz pozvonim in zgodi se nepopisno veselje. Obojestransko. In vsi, ki delajo na vrtovih ob cesti pozdravijo »Bok i sretno«. Ja, tako mala gesta, a meni precej srčna. Niso me sicer veseli vsi. Kakšen kuža se včasih odloči, da se bo pognal za mano, a že v tonu bevskanja čutim, da revček ne bo zmogel dolgo v klanec. In odneha. Se vrne nazaj v senčko in se zgrudi pod opozorilno tablo z napisom »Pazi, oštar pas!«.

Na vsakih 100 do 150 premaganih višinskih metrov moram ustaviti in poravnati križ, ki me daje in ko tako malce brskam po telefonu, iz vrha klanca prihrumijo trije nenavadni avtomobili. Nisem jih mogel pustiti nepofotkane, kajti prvi je bil pomanjšani Batmobil, drugi športno rdeč džejmzbondovski kabriolet in zadaj še skrajno strupeno rumen Caterham. Njam njam. Hrup neznosen, prizor fenomenalen. In imam prvo fotko!

V tistem zagledam moje znance; posavska ekipa grize v hrib, haha, prehitel sem jih – so verjetno počivali na Petrolu. No, tokrat pa le niso bili tako zgovorni, vsak atom so varčevali za vzpon, le nasmeh in »živjo«. Za njimi je pripeljal še kombi v njihovih barvah in napisom podjetja, kar pomeni, da imajo lastno spremljevalno vozilo, za primer kakšnih okvar, poškodb, da ne rabijo nositi nahrbtnikov in da se bodo iz Krka lahko vrnili kar po avtocesti. Fino. Grem kar za njimi, bom kot grdi raček, ki si želi njihove družbe. Nisem jih dohitel, ker se je v predzadnjem ovinku prebudil moj dokaj prazen želodec in zahteval pol sirove štručke s piščančjo salamo. Česa več pa nisem spravil vase.

Ogromno veselje me je zajelo, ko sem kar nekako nepričakovano hitro dosegel tablo Delnice. Opazil sem slovensko ekipo, kako zavija v prvi lokal ob cesti, a sem se odločil, da bom kofetkal na boljši lokaciji. Čez dvesto metrov sem izbral sončno teraso glavnega hotela Risnjak, kjer, če verjameš, odlična, do vrha polna skodelica kave z mlekom stane 1,05 €. Poleg sem naročil še kokakolo, da mi malo vzburi brbončice in popravi okus. Simpatična natakarica je prinesla stekleničko Cole z napisom »to je za tebe, Carica«. Pa da ni bilo tole zanalašč? Vem, da sem car, trenutno se morda res počutim bolj kot curica - mogoče je pa potem tole res namenjeno baš meni. Car, curica, carica. Smeh, čas je za drugo fotko, slikam flaško. Takrat nisem niti slutil, a danes vem, da je bil ta trenutek ključen na mojem popotovanju. Namreč, v osrčju brezmejno očarljivega narodnega parka v Gorskem Kotarju, ene izmed punčic v očesu »lipe zemlje hrvatske«, sem napravil fotko izdelka ameriške multinacionalke, kar je bržkone neopravičljiv udarec za pravljični svet bitij, ki čuvajo ta biser. In na tej točki so mi gorske vile obrnile svoj hrbet. Ali bolj natančno - zarile vse svoje vile v moj hrbet...

♥♥♥

Ne še čisto takoj, naslednji dogodek je bil precej razvedrilen, saj je pred hotelom ustavil avtobus, iz katerega je izstopilo kakšnih 30 pretežno ženskih japonskih turistk, navdušenih nad svojim novim domom in lepoto lesenega hotelskega napisa, pod katerim je viselo leseno korito s pisanimi visečimi bršljinkami. Vsak izmed turistov je pred vstopom v hotel prijel svoj fotoaparat, minuto nastavljal fokus, ISO-te in vse potrebne efekte, tako da je celotna skupina vstopala dolgih deset minut. Oh, kako jih je bilo luštno gledati, poslušati in se ob tem neskončno zabavati. 30 identičnih Kodak trenutkov. Jaz table nisem fotkal.

Preverim radarsko sliko in vidim, da se mi na poti po Kotarju obeta nekaj možnosti za nevihte ali plohe, ko bom dosegel vrh zadnjih klancev, pa bi me moralo dočakati vroče morsko sonce. No, kar grem, itak se moram tekom poti še odločiti za traso vožnje, ker bom imel pred sabo še nekaj razpotij z dvema znanima potema in z dvema v neznano. Tik pred prvim križiščem pa so me spet dohiteli veseli Posavci in mi skoraj zagrozili, češ: »Nič ustavljat, čez najhujše smo, še nekaj klancev in zmagamo, ajde z nami!«. »A bo dež? Ma, kaki,« je naše skupno mnenje. Žur! Postal sem del ekipe. In šel z njimi v tisto smer, ki je še ne poznam.

Med seboj so si pomagali, vsake toliko je nekdo od moških prijel za sedež svojih prijateljic in jim olajšal pot navkreber, neustavljivo so debatirali in imeli kup vprašanj zame, še posebej jim ni šlo v račun, zakaj grem na tako pot sam. Kaj naj rečem - ponavadi niti ne zastavim celotnega načrta izleta, dopuščam možnosti nepoznanih poti, si dovolim kakšno »zalutanje«, všeč mi je, da si lahko sam prilagajam urnik in vse postanke, da sem neodvisen, da nisem v skrbeh zaradi drugih in da se lahko kot retardiranec v hudih časih na ves glas pogovarjam in kregam sam s sabo. Zato pač.

Medtem, ko smo tako pridno čvekali in premagovali dokaj zahtevne hribe, sem se zavedel, da že predolgo vozim vštric s temi specialci in mi že pohaja zrak od vseh debat, zato sem kameradu poleg sebe dejal, da se bom ustavil in odpočil, pa se vidimo kasneje. Oni pa, da bodo počivali na razgledni točki na vrhu gore, mi je odgovoril. Pomaham v pozdrav in parkiram. Super, razgledna bo na vrhu, komaj čakam! Od silnega navdušenja je zaploskal tudi moj želodec in na pesek pred mano izvrgel nektarinin šejk. Okej... Ampak počutil sem se pa takoj boljše. Hura, piči, Miki!

Lep razgled na ponosne vrhove se je začel že dolgo pred najvišjo točko grebena, po katerem sem vozil, na najvišji točki pa je bilo vse skupaj neopisljivo čudovito. Bil sem sam, Posavci najbrž niso fotkali, ker gredo vsako leto na Krk po tej poti, jaz pa sem si vzel čas in poslikal VSE. Nazadnje tudi črn oblak nad sosednjim hribom, da bom lahko kasneje komu pokazal fotografijo in se pohvalil, kako pogumen sem. Prepričan sem bil, da me zdaj čaka super spust do naslednjega hriba, ki pa naj bi ležal kar precej daleč stran od nevihtnega oblaka. Imel sem prav, moja pot se je oddaljevala od črnih zaves, hitrost v dolino je bila visoka, občutki pa nori.

Užival sem do nekega dolgega levega ovinka, ki mi je odprl pogled na doslej nevideno stran hribovja, kjer je iznad gozdov visela srhljiva temna, nagubana, orto nevihtna kumulustrašnusnimbus supercelica, iz doline pod njo pa se ji je približevala hitra siva oblačna goba. Ob njuni združitvi je iz petdesetih odtenkov sive in črne pričelo bliskovito utripati, slišalo se je zamolklo bobnenje in pitaj Boga, kdaj bo tale masiva meni prekrižala pot. Še vedno sem se spuščal in pozorno gledal okrog sebe, da najdem kakšno možnost za zasilno streho nad glavo. Mimo mene je švignil nek betonski kevder, to je bilo pa vse, pa še ta je bil čez pol minute že kilometer za mano. In to nazaj v klanec, se razume. Slaba...

♥♥♥♥

Še slabša – dosegel sem dno spusta in pričel z naslednjim vzponom, ki je po vseh izračunih moj zadnji. Iz najvišje točke se bom lahko dobesedno izstrelil na jadransko obalo. Še bolj neutrudno iščem kakršenkoli prostor za morebitno vedritev, ker že rahlo rosi. Moje možnosti so bile cevi premera 40cm pod cesto, nekaj nagnjenih skalnatih usekov, kjer se izredno radi lomijo težki kamni, potem so tukaj ukrivljena drevesna debla, ki pa v primeru nevihtnih strel odpadejo kot možna rešitev. Opazil sem tudi označevalno leseno tablo z 10-centimetrskim nadstreškom. Če bi se postavil tam spodaj, bi imel morda suh vrh betice, ostalo pa bi mi opralo iz vseh strani. Pa da me v tem položaju še kdo pofotka, ko se pelje mimo – ma, znajdem se na www.idiot.sem

Svetleč blisk je prižgal nebo in kmalu zatem sta sledila glasen grom in hud naliv. Vrtim pedale, si popravljam kapuco puloverja, iščem zavetja, ki jih ni, zadrga na nebu pa se odpira in mi na glavo zliva kubike mrzle deževnice, ki je počasi prehajala v male ledene kroglice. Veter, mraz, nebo parajoče strele in strašansko donenje preko vršacev nepreglednih gozdov in skritih dolin. Moj klanec pa nima konca, utrujen in premočen nimam energije, da bi nekje ustavil, odgurtnal ruzak in nase poveznil toplo in nepremočljivo vetrovko.

No, končna odločitev o zasilnem postanku le ni bila moja, zame jo je izbrala narava, ki je v ostrem ovinku s strelo usekala nekam pod cesto, ne več kot 30 metrov pred mano in v istem hipu postregla s tako glasnim pokom, da sem takoj nagonsko odvil v gozd, na kamnito potko v klanec, na njej parkiral bicikel in počepnil pod prvo gosto krošnjo drevesa, seveda z varno razdaljo do debla, če bi slučajno udarilo ravno v tega. Skrajno izžet se nisem lotil reševanja vozlov privezanega nahrbtnika, čepe sem čakal, kako se mi telo z vsemi oblačili spreminja v veliko vileda gobo, ki bo vsrkala vso mokroto tega širnega gorovja.

Vsaj petkrat v zelo kratkem času je silovito treščilo v mojo neposredno bližino in mi ob gromu, ki je vsakič sledil v istem momentu, stisnilo pljuča. Za moja ušesa pa to glasno pokanje ni bilo ravno problematično, saj so se mi notri v idealnih razmerah verjetno že zaredile tropske akvarijske ribice. Vsak hujši udarec strele je okrepil naliv, kroglice ledu so že postale podobne pravi toči. Tu in tam je mimo s polžjo hitrostjo pripeljal avto, pa tudi kak motorist v popolni dežni opremi, kolesarjev ni bilo. Ob naslednjem bližnjem blisku sem preklel to neusmiljeno igro narave, ki je v odgovor ponudila le še dodatni orkanski veter iz vseh možnih smeri. Prisežem, da je pihalo tudi iz zemlje pod mano.

Nehal sem preklinjati, ker sem že premočno šklepetal z zobmi, namesto tega sem raje aktiviral še štiri preostale možganske celice, ki so se nekako uspele skriti na suho. Skupaj smo pogruntali, da je že skrajni čas za anorak, a kaj, ko je že v naslednjem trenutku moje kolo z ruzakom vred zdrvelo proti cesti, saj se je kamnita gozdna potka medtem spremenila v pobesnel hudournik. Skočil sem za biciklom, zgrabil za ruzak, potegnil vse skupaj pod moje drevo in na srečo že s tem toliko razrahljal prej zategnjene pasove, da sem lahko hitro prišel do vetrovke. Vse ostalo v nahrbtniku je bilo prepojeno z vodo, zaradi neznosnega mraza pa nisem niti pomislil, da bi s sebe odvrgel mokro majico in pulover, le še oblekel sem anorak, poveznil kapuco, zaprl zadrgo, se usedel na nahrbtnik, dal glavo med kolena, se z rokami objel okrog nog, s kotičkom očesa pa sem opazoval, kaj me bo na koncu koncev ubilo.

Kot majhen utekočinjen kup nesreče sem čemel in čakal, štel sekunde med bliski in gromi, vsake dve minuti sem dobil občutek, da je vihra popustila, a vsakokrat je udarilo še močneje.

♥♥♥♥♥

V agoniji sem tehtal in tuhtal, kaj mi je storiti. Prva izmed tistih štirih še aktivnih možganskih celic je predlagala, da vržem kolo v gozd in štopam – bilo kam, samo stran. Druga se je strinjala s predlogom, a dodala, da vsaj priklenem kolo ob deblo drevesa. Tretja je hotela, da nekoga zaštopam s kolesom vred, naj torej ciljam na kamione, poltovornjačke, kombije... Četrta se je ob tej ideji zakrohotala, češ, pa kdo te bo pobral – najprej se te bo ustrašil v tej megli, od tebe bo teklo v potokih, itak ni prostora ne zate, kaj šele za bajk. Očitala mi je še, da sem reva, da naj se usedem na kolo in grem naprej – če motoristi lahko, potem se da, mar ne?...

Ne vem. Res ne vem. Ampak zakaj pa se res nekateri ljudje s cestnimi motorji in čoperji še kar furajo po takem neurju? Okej, razumem, če si v avtu, si v Faradayevi kletki, tam si varen. Na motorju si pa na odprtem, čelada je vse kar te loči od neba nad tabo, a je to kakšna zaščita? In v tej zoni somraka se mi je porodil nov patent, ki se ga moram lotiti – strelovod za na motoristično čelado. Tukaj naj dodam samo še krajši ironični zaznamek, da sem letos spomladi nameraval (vsaj zase, če že ne za širni svet) izdelati enostaven majhen, ultralahek, megahitro postavljiv, ekstravaren kolesarski šotor, ki bi uporabniku prišel prav ob nenadnih in nepričakovanih spremembah vremena. Ha, ha, če ne bi blo vse skupaj tako žalostno, bi bilo precej smešno...

Torej – strelovod. Seveda ne bo samo funkcionalen, moj bo multifunkcionalen. V lepem vremenu bo uporaben kot teleskopski nosilec Go-Pro kamere, sprejemnik AM/FM valov, s funkcijo prenosne CB radijske postaje ali kot internetna WiFi hotspot točka. Nadgradnja bi sledila tudi za uporabo na živalih. Ja, tudi strelovod za živali. Najprej za tiste, ki se v čredah pasejo po planinskih pašnikih in jih nemalokrat ob udarcu strele v trenutku pogine več deset komadov. Ste že kdaj slišali, da so v preteklosti pastirci med svojo drobnico pomešali tudi take ovce in koze, ki so imele neko genetsko napako živčevja in so ob najmanjšem stresu doživele mišični krč, se zataknile same vase in negibno obležale. Stvar je delovala super ob napadu volkov ali medveda, saj so zdrave ovčke pobegnile, predator pa je kajpada brez posebnega truda odvlekel uboge nepremične najšibkejše člene v čredici. No, v mojem primeru bi med ovce dal eno tako s strelovodno čepico, pa upam, da bi s tem rešila življenje ostalim, morda pa preživi tudi ona. Če pa pogine, pa bodo verjetno sčasoma ostale članice črede poštekale, da v nevihti ponavadi poginejo le tiste s strelovodom in bi se tisti ovci izogibale, medtem ko bi ona nase vlekla strele. Kaj pa vem, pod tistim drevesom je imelo vse tole izredno hud smisel.

A za patentiranje tega izuma bo potrebno preživeti. In na vrhuncu moje nebogljenosti sem si obljubil – če preživim, bom vso tole stisko, bolečino in vodo izjokal iz sebe, brez sramu.

V tistem je ponovno usekalo odločno preblizu mojega gorskega javorja, iskre so švignile prek cestišča in razsvetlile naslednji ovinek v smeri, kamor sem namenjen, tako da sem lahko opazil, kako se tam ravnokar ob robu ceste ustavlja nek mali avto. Vrgel sem se v zrak, si oprtal neznosno težek nahrbtnik, prijel za kolo in stekel proti vozniku. Vozilo je imelo registracijske tablice Delnic, torej: »Gospodine, koliko do prvog sela?«. Model mi pribije 10 kilometrov. Kgaaa?!? Kaj pa kakšna streha, strehica, karkoli...? »E, to ti je tamo otprilike za 5 km.« Dodal je, da imam še nekaj hriba, potem pa se cesta bolj ali manj izravna. Okej, pa recimo 5 kilometrov. Kaj pa je to? Kot da bi šel od doma do bara Pr'Mrtinet na pir. Čeprav v tej situaciji definitivno naročim topel pir.

Hvala, brate, poskusim jaz zdaj svojo srečo, kaj za vraga pa sploh imam na izbiro: da me jutri najdejo zmrznjenega pod drevesom ali pa že danes zoglenelega v obcestnem jarku.

♥♥♥♥♥♥

Odpedaliram v hrib, nosim sončna očala za dodatno zaščito, da mi odbijajo padajočo sodro, pere me, kot da letos še ni padla kaplja dežja, veter se zaganja, teža nahrbtnika mi lomi vretenca, avtomobilisti pa najverjetneje z odprtimi ustmi strmijo v prizor poblaznelega kolesarja. Po dveh kilometrih ni variante za streho.

Cesta se hvalabogu rahlo zravna, opazim neko rampo v hosti, a ne ustavljam, dobro vem, da do spusta proti morju ne more biti več dosti, moram vztrajati! In glej ga zlomka, med milijardo dežnih in ledenih kapljic zagledam stransko pot, ki pelje navzdol do neke napol vase nagnjene lesene kolibe (z nepoškodovano streho!), kjer so cestarji spravili nekaj kilogramov soli, obcestnih količkov, salonitk in dilc. Na ustnicah se mi nariše psihopatski nasmeh, ki ga spremlja povsem nerazločno renčanje izza tesno stisnjenih čeljusti in zob - to so ta nebesa!

Parkiram. Kačura je zbita iz lesenih lat, ki se ne držijo skupaj in ustvarjajo maksimalen prepih. Eh, pozabi to, to je top lokacija, luksuz, človek! Slečem se do gat, zlijem vodo iz čevljev, iščem karkoli suhega, misija nemogoče. Vzamem rolico skret papirja, odstranim zunanjo polovico, pridem do malenkost bolj suhega jedra in se obrišem, malo tu, malo tam. Debilno je tole, do roba in še čez, ampak v zadnji uri in pol je tole v rangu zadete šestice na Lotu.

In tako zdaj bos sedim v mokrih gatah na suhi deski, majčkeno stran od zarjavelega žeblja, zgoraj sem na golo kožo oblekel anorak, ki je ostal še kar suh, vse kar imam, pa sem razprostrl po kolesu, da se osuši. Kajpak, okrog mene burja piha sto na uro, morda je 5 stopinj nad ničlo, dež s sodro ščije in megla se ne dvigne, jaz pa sušim svoja oblačila. Fotkaj to, kretenoid! Nisem fotkal.

Ne morem nehat z drgetanjem, pa to res nima več nobenega smisla. Nikoli ne bo šlo na bolje, ne na nadmorski višini 900m. A naj se zavijem v tiste tri povoje, ki jih imam v torbici prve pomoči, da mi bo topleje? Moram naprej, moram doseči spust, potem bom šele imel šanso za kakšno toploto. Rečeno, storjeno - ožamem cunje, navlečem nase premočene kolesarske hlače in vse ostalo vržem nazaj v ruzak. Resnično je težek, kot bi imel notri enoletno zalogo hrane za mednarodno vesoljsko postajo, ampak spet ga nisem sposoben pripeti na prtljažnik. Ko si ga zavihtim na ramena, se počutim kot tista uboga mlačevska žaba, ki želi s svojimi tisočimi oplojenimi jajci čim hitreje prečkat cesto, ki jo loči od mlakuže, a ima na svojem hrbtu lenega, zavaljenega samca. Recimo, da je njej še težje, torej, brado gor – pičim naprej.

Prvi obrat pedalov, pa drugi, saj bo šlo, ne bom se kar prelomil. Kmalu je malce ponehal dež in nad meglicami se je rahlo posvetilo. Ni bila nevihtna strela, tokrat je bil sončni žarek. Kot bi čez mene stekel električni tok, me je poživilo, prebudilo dodatno energijo in s pospešenim tempom sem se z vzpenjanjem uspel iztrgati iz objema vlažnih in temačnih oblakov ter zagledal natančno tisto, kar me je ves čas gnalo naprej, ko sem gnil pod drevesom. Pred menoj je bila najvišja točka mojega mučenja, osvetljena z zlatimi sončnimi progami in že sem videl odcep, ki pomeni konec naprezanja, konec vrtenja pedalov, konec mraza – le še navzdol.

In v isti sekundi novo presenečenje. Izpod nadstreška bližnje hišice sta pririnila kolesi dva izmed mojih posavskih sopotnikov, ki sta vedrila tukaj. Ob srečanju smo se vsi skupaj razveselili, onadva sta izgledala dokaj profesionalno, jaz pa sem bil bolj podoben nasmejanemu poscanemu cucku. »Zdaj pa samo še veselica,« smo bili enotni, dogovorili smo se, da bomo pazili na spolzek 20-kilometrski spust in držali varnostno razdaljo.

♥♥♥♥♥♥♥♥

Gremo! Hitrost je naraščala, zeblo me je malo manj, ker me je grela tiha zmaga, ki sem jo občutil globoko v zamrznjenem jazu. Vozil sem previdno, dokler ni izza oblačkov z vsem sijajem posijalo sonce. Popolni white-out. Cesta je postala bleščeče bela, svetlikajoči kristalčki so se odbijali sem in tja, prek pločevinaste varovalne ograje ob cesti in prek mimobežečih tabel in prometnih znakov. Še preden sem v tej porazni vidljivosti uspel varno zmanjšati hitrost, mi je prednje kolo že ušlo čez rob cestišča, na bankino, ki je bila v nadaljevanju vsa razrita od nevihtnih potočkov. Ne vem, kako mi je uspelo ohraniti zbranost in v pravem trenutku potegniti krmilo iz peščenega grabna – verjetno je pomagala tudi teža nahrbtnika, ko sem s telesom močno sunil nazaj in se s celim kolesom katapultiral iz tal, naciljal cesto in na njej pristal najprej z zadnjo gumo, potem še miren dotik s sprednjo, v stilu Perota Prevca - kolesarski telemark, bi rekel. Sodniške točke same dvajsetice, razen rahlo prestrašenega sodnika iz Češke, ki je med mojim manevrom z avtom ravno pripeljal nasproti in mi namenil zgolj šestnajstico.

Takoj se ustavim, odvržem nahrbtnik in si vzamem minuto, da ga močno pritegnem ob prtljažnik. Posavca sta zdaj verjetno že daleč daleč spredaj, a to me ne skrbi. Pred menoj je enkraten razgled na Kvarner, na Krk in Cres, na Reko in Učko, in samo še dol moram. A kot da še ni bilo dovolj, je zapihal veter iz juga - tako močno, da sem vrtel pedale v dolino, sicer bi me ustavilo. Na cesti polni ovinkov je bilo vse odvisno od smeri v katero sem bil obrnjen. Če sem bil obrnjen na zahod, me je veter iz strani potiskal, da sem vozil cikcak; ko sem vozil proti vzhodu, pa so me sunki vetra pospešili, kot bi imel reaktivni pogon. Noro! Namesto, da bi se za vsakih sto metrov spusta segrel za kakšno stopinjo, mi je ta veter ponovno pognal mraz do kosti in postavljal nemogoče pogoje, da bi se sproščeno zapeljal na most za otok Krk.

Podrt in sesut sem se bližal robu celine, Posavcev ni bilo na spregled, bil sem sam, edini s kolesom, utrujen, premočen in prezebel, ko sem ob prihodu na most parkiral kolo. Obala se je kopala v soncu, hriboviti svet v zaledju pa je bil ovit v temnomodre nevihtne kape. Ni mi bilo do veselja. Še manj do joka. A že takrat sem vedel, da bom vsako preživeto kapljo dežja preslikal v črko in napisal tale spomin. Ali pa opomin.

Moj prvotni načrt je bil, da bi po Krku naredil še slabih 20km in presenetil starša, ki sta tam v apartmaju do naslednjega dne ter bi ju tako lahko izkoristil za prenočišče in prevoz domov. A na tej točki sem zaključil z vsem, kar se tiče kolesarjenja. Ne premaknem se nikamor. Niti za centimeter. Pred vetrom sem se skril za hiško, kjer pobirajo mostnino, vzel v roke mobilca in poklical domače: »Me pride kdo iskat na most? Sicer bom spal kar tukaj v kontejnerčku.«

Moj dan se je tako v zgodnjih večernih urah zaključil z vročim tušem, suhim perilom in kozarčkom šnopčka, ki je takoj iz mene spravil še preostale tekočine iz želodca (predvsem izotoničnega bulšita). Košček kruha z margarino, pol litra vročega čaja in najdebelejši kovter v tem delu primorske Hrvaške so me pospremili v počitek. A nisem zaspal. V glavi so mi neutrudno šibale misli na vsak prevožen meter, na vsa čudesa narave, na vse obraze, ki sem jih srečal na poti...

In, da bom lahko v prihodnje spal bolj mirno, sem že naslednji dan vso to sladkost in grenkobo naklanfal na sedem strani A4 formata.

Komaj že čakam 2016!