Ozadje diabetesa tipa 2

Trebušna slinavka še naprej izloča inzulin, a se celice niso
sposobne odzvati na ta signal (lahko zaradi inhibicije ali pa zaradi preaktivnosti). Stanje se razvije počasi
s ponavljanjem istega vzorca ali pa z enkratnim dogodkom.

V praksi se največkrat diabetes povezuje z debelostjo, katera pa ni nujna, saj simptomi kažejo na žejo,
utrujenost, pogosto uriniranje, kar se v nekaterih primerih se ne opazi več let. Velja omeniti tudi
nagnjenost k visokemu holesterolu in krvnemu pritisku ter aterosklerozi, kar asociira na sodoben
življenjski slog. Premalo gibanja in prekomerno, nepotrebno, čustveno prehranjevanje, s katerim
kompenziramo zgodnje otroške vzorce, ki so se razvili sočasno z uporabo čeljusti, kjer imamo po
hierarhiji eno izmed najpomembnejših mišic. S čeljustjo so se prek motoričnega centra v limbičnem
sistemu povezovali zgodnji otroški podzavestni vzorci, ki so jih možgani funkcionalno povezovali z
različnimi čustvi. Kasneje v življenju dobimo signal potrebe po hrani, ko čustev ne moremo več
učinkovito kontrolirati. Takrat se izgubi fokus nadzora in avtomatski odziv je, da odpremo hladilnik.

Zakaj? Ker nam manjka nekaj povsem drugega, kar nam je manjkalo že v zgodnjem otroštvu. Zajokali
smo in mama se je odzvala – največkrat s hrano. Čeprav jok ni nujno pomenil, da potrebujemo ravno
hrano – morda smo potrebovali le objem, da bi zadovoljili osnovno potrebo po varnosti in bližini.
Sedenje je še en, pogosto spregledan, dejavnik. Zaradi signaliziranja in položajev telesa, se med sedenjem
razvije disfunkcionalno dihanje. Diafragma se znajde v pokrčenem položaju, steznik se ne odzove. Opora
pride na ledveni del hrbta. Obraten proces (mirovanja) se pozna tudi na celičnem dihanju, kjer pride do
napačnega signala, ker predolgo sedimo, zaradi česar se zgodi kontra signal, ki požene zgoraj opisane
procese. Človek je bil namreč narejen za gibanje. Ko je počival, ni sedel, pač pa je spal. Sedenje se je
uporabljalo le za kratko prehranjevanje, pa še to v globokem počepu.

Konstantna visoka količina nivoja sladkorja v telesu lahko prinese škodo manjšim krvnim telescem. V
študijah je večkrat zapisano, da se da stanje kontrolirati z zdravo prehrano, redno vadbo ter dnevnim
pregledovanjem nivoja sladkorja, kar poda dodaten smisel temu, kje iskati vzroke.
Posebno vprašanje je diabetes tipa 2 pri nekaterih nosečnicah. Posteljica med nosečnostjo producira
nekatere hormone, ki imajo anti-inzulinski učinek. Ker telo ne proizvede dovolj inzulina, da bi preprečil ta
učinek, nivo krvnega sladkorja preveč naraste – in po rojstvu izgine. To nakazuje, da možgani vedo, zakaj
je prišlo do porasta, oz. so aktivno sodelovali pri tem procesu in če ne gre za travmatičen porod, se signal
po porodu umiri.
S primernim signaliziranjem v želodcu in sprostitvijo na refleksni točki ventromedialnega jedra lahko
spremenimo signal možganskega stikala za uravnavanje sladkorja. Encim prolil endopeptidaza, ki se
nahaja v delu hipotalamusa, znanem kot ventromedialno jedro, sproži vrsto korakov, ki nadzirajo raven
glukoze v krvi. Ventromedialno jedro vsebuje celice, ki so senzorji glukoze. Da bi razumeli vlogo prolil
endopeptidaze v tem delu možganov, so raziskovalci uporabili miši, ki so bile gensko spremenjene z nizko
vsebnostjo tega encima. Ugotovili so, da so miši v odsotnosti prolil endopeptidaze imele visoko raven
glukoze v krvi in so postale diabetične. Encim je pomemben, ker naredi nevrone v tem delu možganov
občutljive na glukozo. Nevroni zaznajo zvišanje ravni glukoze in nato trebušni slinavki signalizirajo, naj
sprosti inzulin, ki vzdržuje enakomerno raven glukoze v krvi in tako preprečuje sladkorno bolezen. Zaradi
nizkih ravni endopeptidaze nevroni niso bili več občutljivi na povečane ravni glukoze in niso zmožni
nadzorovati sproščanja insulina iz trebušne slinavke, miši pa so razvile sladkorno bolezen.
Ko to razumemo, se da veliko storiti, a le če poznamo pot signala in primarne reflekse dihanja.

Miran Irenej