Včeraj smo točili med in tukaj nekaj zanimivosti o čebelah in čebeljih izdelkih in pridelkih. Tisti, ki me spremljate tudi zasebno tukaj na PW boste opazili, da ste del že prebrali, vendar nekaj bo tudi novega.

PROPOLIS

Ne vem, ali veste, vendat na sliki je propolis. Da, to je tista snov, ki je tako zdravilna. Propolisu se reče tudi zadelavina, saj čebele čez zimo "zadelajo" s to snovjo vse špranjice, da jim ne piha in jim je toplo. Propolis je poleti, ki je toplo mehak, pozimi pa se strdi in je trd in lomljiv. Takrat se ga ostrga iz satnic. Seveda ne iz tistih, katere so v panju, ampak tistih, katere imamo zunaj panja. Tak propolis se namoči in tako pridobi tinkturo, katera je tako zdravilna. Pri nas namočimo v alkohol.

CVETNI PRAH

Na sliki se lepo vidi prašnike, ki so lepe vijolične barve, prav tako pa se na čebelji nogici vidi vijolična bunkica. To je cvetni prah, kakor ga čebele prinesejo v panj. Vsaka čebela ima svojo nalogo, ene nabirajo nektar (medičino)/mano, druge hodijo po vodo, tretje pa nabirajo cvetni prah. Nabirajo ga tako, da se s svojim puhastim telesom podrgnejo po prašnikih in nekaj cvetnega prahu ostane na telesu, nekaj se otrese na drugem cvetu na pestič in tako je rastlina oprašena. Ko je čebelje telo polno cvetnega prahu, ga odstrani iz telesa in da na nožico, ter oprašuje naprej. Ko je bunkica cvetnega prahu na nožicah na obeh straneh dovolj velika odidejo v panj. Bunkico cvetnega prahu pa naredijo samo na eni nožici na vsaki strani. Cvetni prah pa čebele uporabljajo za hrano. Kako pa čebelarji dobijo cvetni prah? Poznamo dva načina. En je, da se ga izkoplje iz celice, v katero so ga nanesle čebele. Tako pridobljen cvetni prah ima prav posebno ime, katerega pa se trenutno ne spomnim. Drugi način pa je tak, da za vhodom v panj dajo smukavnik, to so luknje, skozi katere pride prazna čebela ali čebela z medičino oziroma vodo brez problemov, čebelam s cvetnim prahom pa osmuka cvetni prah iz nožic in pade v prostor namenjen za cvetni prah. Čebela je bolj ali manj nepoškodovana. Te vrste cvetni prah se imenuje osmukanec. Razlike v kvaliteti na en in drugi način pridobljenega cvetnega prahu ni. Če pa ne veste še, je cvetni prah zelo zdrav. Obstaja tudi zdravljenje za alergike na cvetni prah s pomočjo cvetnega prahu. Če je človek alergičen na cvetni prah vzame prvi dan eno bunkico in vsak dan nadaljuje z odmerkom, ki je za eno bunkico večji od dneva prej, dokler ne pride na eno malo žličko na dan. Toliko lahko poje vsak človek za zdravje. Če so alergiske reakcije na tak način jemanja premočne, seveda to ni pravo zdravljenje alergije in naj raje s tem preneha. Ker pa nisem noben zdravilec in strokovnjak na tem področju, priporočam, da se pred uporabo takega načina zdravljenja pred uporabo posvetujete s čebelarjem ali pogledate po spletu, vendar zgoraj opisana možnost kolikor vem obstaja in je uspešna. 

MED

Na začetku prejšnjega odstavka sem zapisala, da vsaka čebela nabira nekaj drugega, ter omenila nektar (medičino) in mano. Oboje je sladka tekočina, razlikuje se samo kje je nabrana. Nektar (medičino) se nabira v cvetnih košaricah in iz nje nastane cvetlični med. Mano pa izločajo uši. Mogoče ste že slišali, da medi smreka ali jelka (hoja). Če niste, ste se verjetno zelo začudili kako lahko iglavci medijo. No, uši napadejo iglice in pijejo sok, katerega potem izločajo. Ta sok je sladek, ter ga čebele naberejo. Če se gre v gozd, ko medi, takrat se vidi, da se pod drevesi, ki medijo vse sveti, ter če odtrgate in obliznete tisti list, ugotovite, da je sladek. Iz mane nastane manin med. No, medičino in mano čebele poližejo ali posrkajo ali karkoli že naredijo v medeni želodček in dostavijo v čebelnjak, ter dajo v celico. Panjske čebele odstranijo iz te sladke tekočine, ki je redka, vodo, da se zgosti in tako nastane med. Pa še to, v maninem medu ni cvetnega prahu.

Letos so medile tudi slive. Verjetno se res čudno sliši, vendar je tudi to možno. Slive so bile vse ušive in tako so proizvajale mano.

Medove se loči po barvi in okusu. Če ne veste kateri med je primeren za vas, pojdite do bližnjega čebelarja in vam bo dal za poizkusit različne medove in tako boste ugotovili, kateri vam je najbolj všeč.

OPOZORILO: VSAK PRAVI MED KRISTALIZIRA. ČE ŽELITE PONOVNO IMETI TEKOČI MED, GA LAHKO SEGREJETE, VENDAR NE NAD 40°C, SAJ ČE PRESEŽETE TO TEMPERATURO SE UNIČIJO VSE DOBRE LASTNOSTI MEDU IN POTEM MED NE KRISTALIZIRA VEČ.

MALO VEČ O TOČENJU MEDU - v sliki in besedi

Na vseh treh zgoornjih fotografijat je pokrit in odkrit med. Ko je med pokit, vemo, da je dovolj zrel, da ga lahko točimo. To pomeni, da je dovolj gost. Del, kjer je med pokrit, pravimo, da ima pokrovčke. Te pokrovčke pred točenjem odstranimo.

S takimi vilicami odkrivamo pokrovčke, na način kot je prikazan na spodnji sliki.

Pokrovčki polni medu. To ponavadi "čikamo", da posrkamo med, vosek pa plunemo ven.

Primerjava starega (temnejši) in deviškega sata (svetlejši) v točilu. Deviški sat je tisti sat v katerem matica še ni zalegala. Z vsakim zaleganjem sat postane temnejši.

Med točimo s pomočjo centrifugalne sile.

Tukaj se vidi kako med teče iz satja pod veliko hitrostjo.

Iz točila gre med v posodo, kjer se shranjuje.

Ker je bilo prvo letošnje točenje smo nekaj medu dali kar v kozarce za domačo uporabo.

Po barvi in okusu se ugotovi katere vrste med imamo.