Si že videl kaj lepšega, kot let race v nežnem vetriču...

Si že videl kaj lepšega, kot nežno valovanje svilene vode pod mehkim soncem...

Si že slišal čivkanje ptičev ob šelestenju listja...

Ne veš kdo si, je tudi tebe tehnika odtujila od samega sebe.

Poslušaj glas vetrra in glej simbole oblakov.

Začuti nežnost in hladnost trave, ki se ovija pod tvojimi podplati.

Si samo kamenček v mozaiku neskončnosti, pa tako velik...

Si samo neskončna pikica pod milim nebom...

Si samo srce, ki ljubi vse okoli sebe...

Si in obstajaš!