PRAVNO MNENJE (samoiniciativno)

o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Novič

(sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017)

To pravno mnenje sem spisal na lastno pobudo in ga pošiljam odvetnikom dr. Milka Noviča, ki ga lahko (v celoti ali delno) vključijo v vsa pravna sredstva v tej zadevi.

Odvetnikom dr. Noviča je bil tekst poslan 12. marca 2018 in je bila njegova argumentacija praktično v celoti vključena v zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo kmalu za tem vložili odvetniki !!!

A. Uvod

Odvetnikom dr. Milka Noviča pošiljam svoje pravno mnenje, ki ga lahko, če to presodijo za koristno in primerno, vključijo kot dodatek ali drugačen sestavni del njihove zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo dr. Noviča oziroma njeno potrditev na Višjem sodišču. Če je kakšen od tu navedenih argumentov ali ugovorov morda nov (v preostalem delu zahteve odvetnikov še nevsebovan ali morda drugače utemeljen), naj se (če bo ta moj prispevek vključen v njihovo vlogo) seveda tudi ti argumenti, ugovori ali in predlogi štejejo za del zahteve.

B. Eklatantna kršitev načela »in dubio pro reo« kot kršitev enega temeljnih načel zakonitega sojenja, ki zato ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja

1. Kršitev tega načela in s tem nepristranskosti sojenja pri prvostopnem sojenju

Pisec tega mnenja sicer zavrača laične (in še toliko bolj politikantske) napade na to sodbo in prek nje na slovenska sodišča sploh, češ da je bil z njo dr. Novič obsojen na drakonsko 25-letno zaporno kazen sploh brez vsakih dokazov – prepričan pa je, da niti z enim od teh dokazov niti z vsemi skupaj kot celoto obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano »onkraj razumnega dvoma«. Kadar je glede na izvedene dokaze možno, verjetno ali celo zelo verjetno, da je obtoženi res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to za zakonito obsodbo ne zadošča – vse dokler obstaja razumen dvom, da pa bi bil lahko storilec tistega kaznivega dejanja tudi kdo drug. V takih primerih že stoletja in tisočletja velja temeljno pravno načelo, da je v dvomu obtoženca treba oprostiti.

V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati. Kljub temu vsaj nečkaj opozoril. Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja.

2. Še izrazitejša pristranskost pritožbenega sodišča pri nekritičnem zavračanju pritožbenih ugovorov, še posebej pa pri presoji elementov iz kazenskega postopka zoper dr. Stephana

V čem je bila nekritičnost in pristranskost pritožbenega sodišča pri zavračanju pritožbenih ugovorov, so v tej zahtevi za varstvo zakonitosti odvetniki že podrobneje pojasnili. Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: »Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec«. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca).

Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper dr. Stephana (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti dr. Stephan med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav dr. Stephan kot edini med njimi to odklonil.

Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper dr. Stephana kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.

a) V točkah 108 in 109

Že tu je za pritožbeno sodišče povsem nepomembno, da je dr. Stephana odpustil iz službe prav dr. Jamnik – kot pomembno v 109. točki kar dvakrat poudarja predvsem to, da dr. Stephan v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«! Saj ravno to lahko vsakomur vzbuja dvome v korektnost postopanja policije in tožilstva v tisti zadevi – pritožbeno sodišče pa to, ravno nasprotno, navaja celo kot utemeljitev za to, da sámo takih dvomov nima!!

Možne dvome v to, zakaj takrat dr. Stephan »brez navzočnosti zagovornika ni pristal na odvzem brisa strelca«, nato lahkotno (v bistvu malomarno, neprofesionalno) izključi z naslednjo formalistično ugotovitvijo: »Če je (namreč dr. Stephan) svojo odločitev v zvezi s tem policiji sporočil do ponedeljka, kot je navajal, da bo, iz spisa ni razvidno«! Sodišča pa to očitno sploh ne zanima, ampak na koncu te točke sklene, da »glede na te ugotovitve zavrnitev odvzema brisa brez navzočnosti zagovornika, ne na splošno, nima več take teže, kot poudarja obramba, saj je le izkoristil svoje pravice«! Kot da gre tu za vprašanje, ali je dr. Stephan imel pravico zahtevati navzočnost zagovornika pri odvzemu brisa, ne pa za vprašanje, zakaj policija pri odvzemu brisa ni vztrajala!!

b) V točki 111

Še bolj izrazita je pristranskost presoje v tej točki. Citirano izjavo priče dr. Plavca, da je dr. Jamniku dr. Stephan takrat (zaradi odpusta iz službe) »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo maščeval in podobno«, pritožbeno sodišče oceni takole: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos M. Stephana z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost M. Stephana v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos« - v gostilniški debati domnevno izraženo Novičevo izjavo o »seznamu za fentanje« pa to isto sodišče (enako kot prvostopno) jemlje kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor! Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.

c) V točkah 112 in 113

Podobno kot zgoraj. Okoliščine načrtovanega umora dr. Plavca, kot jih je pojasnila priča v postopku zoper dr. Stephana, bi po presoji sodišča sicer »lahko izkazovale določeno mero podobnosti načrtovanega umora z že izvršenim umorom dr. Jamnika, vendar tudi nič več od tega«. Sodišču to ne vzbuja nobenih pomislekov, da bi bilo zaradi tega »moč v kateremkoli delu podvomiti v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča« - »ni pa moč izključiti, da se je po načinu in okoliščinah izvršenega umora dr. Jamnika lahko zgledoval tudi domnevni napeljevalec k umoru dr. Plavca«! Simptomatično: slednjega (kar dr, Noviča ne razbremenjuje) »ni mogoče izključiti« (res ne, gotovo ne) – nasprotno, enako verjetno možnost (ki je seveda prav tako le možnost, ne gotovost) pa sodišče mirno izključi iz presoje (namreč kot eno od realnih možnosti, ki bi lahko vzbujale dvom v to, da je Jamnikov umor res zagrešil Novič). In če bi bila to edina okoliščina, ki bi lahko vzbujala tak dvom, bi bilo tako sklepanje morda še sprejemljivo – ob spornosti prav vseh uporabljenih dokazov proti Noviču (kjer niti pri enem ni mogoče izključiti utemeljenega dvoma, da morda tudi ne držijo) pa je tako sklepanje povsem nesprejemljivo in pri zakonitem sojenju v pravni državi nedopustno.

3. Kršitev materialnega prava v točki 114

V tej točki pritožbeno sodišče navaja, kaj vse je bilo v sodbi pravilno in popolno ugotovljeno – s temle (spet simptomatičnim) dodatkom: »ob prepričljivo zavrnjeni možnosti kontaminacije, kot jo je zatrjeval obtoženec in ki sta jo sicer na določen način dopustila tudi izvedenca Manthei in Gebhart«. Dva izvedenca torej pri ključnem dokazu dopuščata možnost, da najdeni sledovi pri Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru – toda tudi za pritožbeno sodišče je to nepomembno! Vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Zanesljiv zaključek, da dokazi kažejo na krivdo obtoženega?? Zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo (onkraj razumnega dvoma), ne pa, da samo kažejo nanjo.

Prikazane sporne formulacije v 114. točki (eni od zaključnih točk obrazložitve) ni mogoče šteti za slučajen, nepomemben lapsus iz malomarmosti – pri tako odmevni in od javnosti tako dolgo pričakovani in zelo dolgo pripravljani sodbi je treba šteti vsako njeno trditev, še zlasti pa tiste zaključne trditve za še toliko bolj dobro premišljene (v primerjavi z običajnimi sodnimi primeri).

Zaključna trditev, da zbrani dokazi krivde obtoženca ne dokazujejo, ampak da le »kažejo nanjo«, bi v katerikoli sodbi mogla (ali celo morala?) pripeljati do razveljavitve take sodbe kot neskladne s standardi zakonitega sojenja – v tem konkretnem primeru je pa to celo jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen, in da je s to »previdno formulacijo« skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma), in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.

4. Kdaj so tudi kršitve načela in dubio pro reo lahko dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti

Že zgoraj (zlasti pod B.1) je bilo pojasnjeno, zakaj tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela »ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja«. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni »hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti«.

Dodatno k temu se tu navaja še en razlog za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti v takih primerih: taka sodba je hkrati »tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno«, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.

C. Bistvena kršitev pravil postopka v 116. in 117. točki (glede presoje zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti)

Sodna argumentacija v teh dveh točkah je vsebinsko medsebojno povezana (a protislovna), nanaša pa se na dve pomembni točki za presojo zakonitosti izpodbijane drugostopne sodbe: v točki 116 gre za vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen (umora po 4. točki 116. člena KZ-1), v točki 117 pa za vprašanje ustreznosti višine kazni, če motiv »brezobzirne maščevalnosti« ni bil dokazan.

Argumentacija v 116. točki je sploh že sama po sebi nesklepčna oziroma nelogična. Možno je sicer domnevati ali ugibati, kaj je s tem nerazumljivim stavkom sodišče v resnici hotelo povedati, toda vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem. Ta povsem nelogični stavek se glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču za neupoštevanje z ničemer (Pravilno bi bilo: z ničimer) izkazane maščevalnosti obtoženca pri presoji zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti, glede na ugotovitve o pravilno ugotovljenih okoliščinah v zvezi s tem, ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja ne le podan in opisan, temveč vsebinsko potrjen in izkazyan tudi v razlogih sodbe.« Bistvo tega nelogičnega stavka se torej glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …«!? Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).

Če domnevamo, da je v 116. točki sodišče hotelo v resnici povedati nekaj drugega, kot je zapisalo, namreč to, da je bil zakonski znak brezobzirne maščevalnosti v prvostopni sodbi pravilno ugotovljen, potem pa nastane še protislovje med tako razumljeno vsebino 116. točke in trditvijo v 117. točki, da tudi višina kazni ni pretirana – z utemeljitvijo, da »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«.

Protislovje v argumentaciji (in s tem spet bistvena kršitev pravil postopka) je tu očitno: če bi bila izrečena 25-letna zaporna kazen pravična in primerna »le zato, ker je oškodovanca umoril«, ne pa zato, kako ga je umoril, potem to ne bi bilo v neskladju le s kvalifikacijo kaznivega dejanja, ampak tudi z odmero višine kazni znotraj razpona, ki je zakonsko predviden za umor (od 15 do 30 let). Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).

D. Bistvena kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik

Na koncu 13. točke obrazložitve pritožbeno sodišče (pravilno) navaja, da sodišče dokaz mora izvesti, »razen če je očitno, da ne more biti uspešen« - v nadaljevanju pa pri zavrnitvi zaslišanja Ane Jamnik tega ne upošteva.

Nedopustnost zavrnitve zaslišanja te priče je povezana z razlogi, ki jih izpodbijana sodba navaja (v 34. točki) kot razloge, zakaj po mnenju pritožbenega sodišča niti dodatno zaslišanje žrtvinega očeta Antona Jamnika pravzaprav ne bi bilo potrebno: »Zato višje sodišče zaključuje, da oškodovančev oče več in drugega, kot je povedal v zvezi z oškodovančevimi težavami, skrbmi in počutjem in kar ga je očitno bremenilo, ni vedel, ker mu sin česa in koga drugega tudi ni omenjal.« Kako pa naj bi sodišče vedelo, kaj vse je sin očetu takrat povedal in ali ni možno, da bi se oče naknadno (po prvem pričevanju) spomnil še česa pomembnega? Če ne bi imel povedati nič novega – zakaj pa naj bi potem hotel pričati še enkrat?

Predvsem pa je povsem nelogično in neprepričljivo, zakaj je bilo pritožbeno sodišče (kljub temu, kar v sodbi navaja – zgoraj citirano) pripravljeno, da ga zasliši in je bil na zaslišanje že povabljen – ko zaradi bolezni ni mogel priti in je obramba namesto njegovega zaslišanja predlagala zaslišanje njegove žene (z utemeljitvijo, da ve in lahko pove isto, kar bi lahko povedal mož), je pa (glej predzadnji odstavek 38. točke) »iz istih razlogov, kot so navedeni v zvezi z izpovedjo priče Antona Jamnika, višje sodišče ocenilo tudi predlagano zaslišanje Ane Jamnik za nepotrebno«. Tudi njeno zaslišanje? Saj je bil Anton Jamnik na zaslišanje že povabljen!

Šele za tem (v zadnjem odstavku 38. točke), potem ko je iz (prej navedenih) razlogov zaslišanje Ane Jamnik že ocenilo za nepotrebno, je sodišče potem, kot za nekakšno dodatno opravičevanje take odločitve, zavrnilo še relevantnost pomislekov Antona Jamnika, »da bi Novič lahko to storil sam«, pri čemer je ta priča te pomisleke sodišču lahko izrazila samo na svojem prvem zaslišanju, bili so (ne glede na njihovo relevantnost) torej sodišču že znani in to torej ni moglo biti tisto, kar sta bodisi Anton bodisi Ana Jamnik višjemu sodišču na dodatnem zaslišanju še hotela povedati. Ni rečeno, da je bilo to sploh v zvezi s tu omenjenimi »pomisleki Antona Jamnika« s prvega zaslišanja ali da nista morda poleg tega hotela povedati še kaj drugega. Brez njegovega (ali ženinega) dodatnega zaslišanja ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da sta hotela govoriti le o svojih »razmišljanjih in prepričanjih« in ne tudi o svojih vedenjih (kaj jima je sin pred smrtjo govoril – kdo naj bi ga »pospravil«, koga se je v tem smislu bal ipd., kar pa so pri tako dvomljivo izkazani krivdi obtoženca nadvse pomembna vprašanja). Poleg tega pa je želja staršev žrtve, da bi dopolnila svoje pričevanje kot priči obrambe in ne tožilstva, nekaj tako neobičajnega, da bi že samo to moralo nepristranskemu sodišču vzbuditi interes za zaslišanje take priče.

Ali bi bilo to dodatno pričanje za presojo krivde obtoženca relevantno ali ne, bi sodišče lahko presodilo šele, ko bi to pričanje slišalo – pa ga je kljub minimalni porabi časa, ki bi bila za to potrebna (Ana Jamnik je bila že na sodišču in je čakala na zaslišanje), zavrnilo kot nepotrebno. Pri tako nejasnih in razumnim dvomom izpostavljenih dokazih za obtoženčevo krivdo je tako ravnanje sodišča povsem nerazumno in ga je težko razumeti drugače kot še en znak pristranskosti sodišča pri odločanju v tej zadevi, vsekakor pa je to ravnanje pomenilo bistveno kršitev pravil postopka (ter ustavne pravice obtoženca do zaslišanja vseh prič obrambe).

Matevž Krivic