Kult in magija

Po mišljenju nekaterih avtorjev je rdeča mušnica (Amanita muscaria) najstarejša poznana halucinogena rastlina. Gre za zelo lepo strupeno gobo lističarko, z belim betom in rdečim klobukom, ki je po zgornji površini posut z belimi krpicami. To je tista goba, ki jo v otroških slikanicah najdemo skupaj s palčki in različnimi gozdnimi živalmi. Mušnica je že od nekdaj znana kot magična droga, ki jo v religijskih ritualih uporabljajo mnogi sibirski narodi. Evropa je prvič izvedela za ritualno uporabo mušnice leta 1730, ko je švedski oficir von Strahlenberg v nemškem jeziku objavil knjigo o dvanajstletnem bivanju v Sibiriji. Od takrat je poznano kar nekaj poročil o čudnih običajih sibirskih plemen povezanih z mušnico. Nenavadne lastnosti mušnice so obdelali tudi v literaturi; v znanih delih "Pisma svetovnega popotnika", avtorja Oliverja Goldsmitha in v "Alica v čudežni deželi" Lewisa Carrolla. Mušnica se jemlje na več načinov. Nekateri razrežejo gobo na rezine, jo posušijo in nato žvečijo. Drugi pijejo vodo, v kateri se je več dni namakala goba, tretji pa iz mušnice pijejo čaj, ki ga pijejo skupaj s sokom iz bobkov mlajevke (Vaccinium uliginosum). Mlajevka je sorodna borovnici in raste v vlažnih gozdovih. Tudi njene jagode, če jih zaužijemo večjo količino, lahko povzročijo stanje podobno pijanosti. Med prebivalci Altajskega gorovja in vzhodne Sibirije obstaja zanimiv način drogiranja z mušnico, ki ga je med prvimi opisal angleški književnik Oliver Goldsmith leta 1762. Urin tistega ki poje gobo v okviru rituala, popije drugi in tako na isti način dragocene halucinogene setavnine prenese tudi tretjemu. Raziskovalci trdijo, da se pri takšnem načinu izkoriščanja urina ne izgubi opojni in halucinogeni efekt gobe. Zdi se pa, da je delovanje urina bolj blago in manj toksično od same gobe. Etnologi so podrobno opisovali in snemali magične obrede sibirskih plemen, vezane na kult te gobe. Tamkajšnji vrači in čarovniki s pomočjo mušnice stopajo v zvezo z duhovi. V barvastih oblačilih s fantastičnim okrasjem, ob bobnih, pesmi in plesu, padajo v ekstatična stanja, v katerih od duhov izvejo za vzroke bolezni in skrivnosti prihodnjih dogodkov. Na teh halucinacijah temelji neka celotna spiritualno-magična religija, znana pod imenom šamanizem. Etnične skupine, ki so prakticirale šamanizem, so razprostranjene na področju od reke Volge, preko Sibirije in centralne Azije, vse do severnoameriških Eskimov. Po študiji, ki jo je objavil John Allegro leta 1970, je bil antični kult Falusa povezan z oboževanjem mušnice in divji seks s podaljšanimi vrhunci pri antičnih bakanalijah je treba pripisati učinku te gobe.

Delovanje in aktivne sestavine 

Zdi se, da lahko način delovanja mušnice zelo variira od osebe do osebe. Večina jih doživlja močno evforijo, željo za plesom in vizualne halucinacije. V prvih 20 do 40 minutah se pojavljajo omamljenost in krčeviti trzljaji udov. Nato navadno sledi polsen, ki traja približno 2 uri. V tem času lahko ima oseba obarvane vizije, sliši lahko zvoke, ki jih ne more razbrati. Nato se razvije evforija, ki jo spremlja petje, plesanje, skakanje, napadi smeha. Lahko se pojavijo tudi halucinacije, pri čemer predmeti izgledajo mnogo večji kot so v resnici. Po nekaterih opisih lahko žlica vode postane jezero. Po več urah omame oseba pade v globok sen, prebudi pa se z močnim glavobolom. Kot dnevna porcija med sibirskimi šamani se jemlje srednje velik primerek gobe. Verjamejo, da mušnica deluje močneje, če je na rdeči površini klobuka več belih krpic. Opazili so, da mušnica deluje tudi na živali. Jeleni zaspijo, če uživajo to gobo in jih tako tudi lovijo. Meso tako ubite živali, deluje na ljudi podobno kot mušnica. Nekoč se je kot glavna aktivna substanca mušnice omenjal zelo strupeni alkaloid muskarin. Vendar pa je tega v mušnici zelo malo. Psihotropni učinek gobe danes pripisujejo muscimolu in ibotenski kislini, goba pa vsebuje še muskazon, atropin, bufotenin in nekatere druge alkaloide. Menijo, da prisotnost atropina potencira delovanje muscimola in ibotenske kisline, ki je sveža goba vsebuje okrog 0.03 do 0.1%. Ibotenska kislina pri sušenju prehaja v stabilnejši in 5-krat močnejši moscimol. Oralna doza moscimola znaša od 10 do 15 mg. Ibotenska kislina in muscimol se iz organizma izločata manj spremenjena kot katerakoli druga halucinogena sestavina. S tem tudi razlagajo, da se sestavine mušnice lahko prenesejo z urinom. Zanimivo je, da je goba v številnih deželah znana kot smrtni strup za muhe, kar se odraža v imenu te gobe v številnih jezikih. Druga zabloda je, da se mušnica smatra kot smrtno nevarna za človeka. Goba lahko povzroči težje intoksikacije, vendar se te ne končajo s smrtjo, kot je to značilno za nekatere druge vrste iz rodu Amanita (npr. zelena mušnica). Ni lahko pojasniti, zakaj je mušnica pri sibirskih narodih znana kot opojno in halucinogeno sredstvo, v Evropi pa je poznana kot strupena in celo smrtnonosna goba. Po narodnih pripovedkah je mušnica nastala iz sline žabe krastače. Zanimivo je, da so kemijske raziskave kožnega izločka žabe krastače potrdila ta verovanja. V izločkih so našli strupeni alkaloid bufotenin, ki je substanca visokega halucinogenega delovanja.

Soma starih Indijcev 

Stari indijski svečeniki so uporabljali kultno rastlino somo, ki je za znanost ostala uganka in ni zagotovo identificirana. Stari vedski teksti so polni hvalospevov o somi, po nekaterih opisih lahko sklepamo, da je šlo za halucinogeno sredstvo. Svečeniki so med bogoslužjem pili ekstrakt some in ga smatrali za božanski napitek. Po mišljenju Gordona Wassona je staroindijska soma dejansko mušnica. V dokaz Wasson navaja mnoge podatke in indikacije, floristične, ekološke, folklorne in lingvistične. Kot priloga Wassonovi hipotezi govorijo tudi opisi v starih vedskih tekstih, ki opisujejo rastlino brez korenine, listov in cveta. Sem sodijo tudi opisi ceremonije, ki vsebuje pitje urina. Wassonovi tezi nasprotujejo nekateri znanstveniki. Po drugih predpostavkah bi lahko bila soma tudi kanabis, neka vrsta rabarbare, itd. Lahko še omenimo, da obstaja razlaga, kako se je iz mušnice pripravljal tajni napitek kykeon, ki se je pil med elevzinijami, antično kultno svečanostjo v čast boginji Demetri.