HALUCINOGENE GOBE

Botanično ime:
največ jih pripada rodu Psilocybe, po ena izmed njih pa rodovoma Stropharia in Conocybe.

Domovina:
Srednja Amerika in Mehika

Kratka zgodovina:
prvi španski osvajalci Mehike v začetku 16. stoletja so poročali o čudežnih svetih gobah, ki so jih indijanska plemena južne Mehike uporabljala pri ritualnih obredih. Španski frančiškan Bernardino de Sahagún je leta 1529 opazil, da Azteki iz majhne gobe, imenovane teonanacatl (božje meso), pridobivaju opojno pijačo, pod delovanjem katere se predajo plesu in petju, podnevi in ponoči. Teonanacatl je olajševal pogovore z bogovi, predvsem pa je služil vračem in prerokom. V opisih starih kronistov lahko beremo, da so se Indijanci za časa svečanega kronanja azteškega vladarja Montezume napili teonanacatla, nato doživljali vizije in odkrivali prihodnost, mnogi pa so povsem izgubili razum in se med seboj pomorili. Te indijanske svete gobe so krščanski misijonarji poskušali iztrebiti. Trdili so, da so vražje, ker so menili, da predstavljajo glavno oviro za širjenje krščanstva. Gobe so vračem omogočale prehode v ekstatična stanja, uvid v prihodnost, ugotavljanje vzrokov bolezni in načinov zdravljenja. Indijanci naj bi se, po opisih španskih kronistov, pod vplivom teonanacatla obnašali kot ponoreli, se vzpenjali na hribe, kričali, prepevali in plesali, naslednji dan pa naj bi neprekinjeno jokali, da bi z lastnimi solzami izprali iz oči vizije, v katerih so sami sebe opazovali pri umiranju ali kako jih žrejo divje zveri. Španci so se teh gob bali, zato jih sami niso uporabljali. Vse do pred približno petdesetimi leti so menili, da je kult svetih gob med mehiškimi Indijanci popolnoma izkoreninilo pokristjanjevanje. Skupina raziskovalcev pa je med leti 1936 in 1938, med raziskovanjem običajev indijanskih plemen v planinah države Oaxaca v južni Mehiki, odkrila, da se tam nekatere vrste majhnih gob še vedno uporabljajo kot magično, čarovno sredstvo. Te gobe se uporabljajo mnogo redkeje kot sveti kaktus iz severnega dela dežele. Morda je vzrok v tem, da za razliko od pejotla pri daljšem shranjevanju izgubijo svojo učinkovitost.

Uporaba:
rešitev skrivnosti mehiških in srednjeameriških svetih gob znanost za spremembo dolguje amaterjem. Gordon Wasson in njegova žena sta v letih 1953 in 1955 opravila nekaj ekspedicij v oddaljene planinske kraje južne Mehike v državi Oaxaca, v pradomovino indijanskih plemen Mazatekov in Zapotekov. Wassonova sta leta 1955 v neki planinski vasi plemena Mazatekov prisostvovala pri nočnem obredu svetih gob, imenovani velada, kar pomeni "nočno bedenje". Ritual se, po besedah Gordona Wassona, prične zvečer, v zaprtem prostoru, vodi pa ga svečenica kulta starka Maria Sabina, imenovana curandera, ki ji pomagata njena hči in en deček. Curandera najprej leže na tla in okoli sebe zloži ves pribor: kakav, koruzo, zeleni tobak, nekaj kokošjih in puranjih jajc, medtem pa gori smola kopal in cel prostor napolnjuje z aromatičnim vonjem. Obred dejansko vsebuje tudi krščanske elemente.Curandera kleči, se prekriža, poziva Sveto Trojico in nekatere svetnike. Potem vzame nekaj gob, jih podrži nad gorečo smolo in jih nato dve in dve počasi žveči in golta, na koncu pa odgovarja na vprašanja tistih, ki so prišli po nasvet. Obred je zelo zahteven in traja celo noč, vse do zore. V tem času lahko vsakdo izmed prisotnih poje svete gobe, toda nihče ne sme pred zaključkom obreda zapustiti prostora. V letu 1956 se je ekspediciji poleg Wassona in njegove družine pridružil še svetovno znani francoski mikolog Roger Heim. Profesorju Heimu je uspelo določiti številne gobe, ki jih Indijanci uporabljajo v čarovniške namene. Večina teh gob je predstavljala nove, do tedaj še neznane vrste. Največ jih je pripadalo rodu Psilocybe, po ena izmed njih pa je pripadala rodovoma Stropharia in Conocybe. Roger Heim je mehiške gobe poskušal umetno vzgojiti v Parizu. Najlažje je bilo vzgojiti vrsto, ki so jo Indijanci najbolj uporabljali, Heim pa ji je dal znanstveno ime Psilocybe mexicana.

Delovanje:
ko je Heim vzgojil dovolj veliko količino teh gob, da je zadostovala za kemijsko analizo, jih je predal že takrat znanemu raziskovalcu halucinogenov, švicarskemu kemiku in farmacevtu Albertu Hofmannu. Hofmann je priredil ekstrakte gob in najprej poskušal reakcijo raziskati na živalih: ekstrakte je dal mišim, podganam, psom in mačkam, vendar ni odkril posebnega učinka, zato je domneval, da so gobe izgubile svoje učinke. Odločil se jih je poskusiti še sam. Pojedel je 32 posušenih gob. Za razliko od poskusnih živali je občutil zelo močno reakcijo, ki jo je opisal natanko takole: "Trideset minut po zaužitju gob, se je svet pred mojimi očmi začel nenavadno spreminjati. Vse okrog mene je je pridobilo mehiški izgled. Predpostavljal sem, da me bo spoznanje o mehiškem poreklu gob navedlo, da si bom pod njihovim vplivom predstavljal mehiško družbo, a sem vseeno poskušal na stvari okoli sebe gledati čim bolj normalno. Toda vsi napori, da bi svet okrog sebe videl v njegovih realnih oblikah in barvah, so ostali brezuspešni. Tako zaprtih kot odprtih oči sem videl le mehiške motive in barve. Zdravnik, ki mi je poskušal izmeriti krvni pritisk, se je pred mojimi očmi preobrazil v azteškega svečenika. Čeprav je situacija bila zelo resna, sem se zabaval, ko je germanski obraz mojega kolega dobival indijanski izraz. Na vrhuncu intoksikacije, uro in pol po zaužitju gob, je hitro menjavanje slik in abstraktnih motivov različnih oblik in barv doseglo tako visoko stopnjo, da sem se zbal, da se bom utopil in izginil v vrtincu oblik in barv. Čez približno šest ur so sanje ponehale. Nisem si niti predstavljal kako dolgo je trajalo moje stanje. Čutil sem, da je moja vrnitev v vsakodnevno realnost bila srečna vrnitev iz nekega nenavadnega, fantastičnega, toda realno doživljenega sveta v stari, poznani dom." Ta Hofmannov eksperiment dokazuje, da večina poskusnih živali ni primerna za raziskovanje efektov halucinogenih drog. Človek zaradi bolj razvitega centralnega živčnega sistema bolj specifično in močneje reagira na take droge. Kmalu je Hofmannu uspelo identificirati in sintetizirati glavne aktivne sestavine teh gob, dva alkaloida, derivata 4- hidroksitriptamina, ki ju je poimenoval   in psilocin. Izkazalo se je, da je delovanje psilocibina, alkaloida, ki prevladuje v vseh halucinogenih gobah, podobno delovanju meskalina in sintetičnega preparata lizergina, ki je bolj znan kot LSD (tudi tega je odkril Hofmann). Srednja oralna doza psilocibina za človeka znaša od 5 - 10 mg in zadostuje 2 gramoma posušenih gob Psilocybe mexicana. Psilocin je 1,4 krat močnejši od psilocibina, kar odgovarja razmerju molekulski tež teh dveh alkaloidov. Ugodna oziroma neugodna izkušnja je, tako kot pri nekaterih drugih halucinogenih, odvisna od predhodnega razpoloženja, oziroma od pozitivnega ali negativnega odnosa posameznika do droge. Pod vplivom psilocibina se človeku najprej razširijo zenice, poveča se srčni utrip in krvni tlak. Pojavljajo se tudi težave pri koordinaciji gibov in občutek depersonalizacije (razosebitve). Popačen je občutek za dojemanje časa, razdalj in barv, preteklost se meša s sedanjostjo, šumi postanejo izrazito glasni.

Medicinska uporabnost:                                               
pri poskusih uporabe psilocibina za zdravljenje duševnih bolnikov so ugotovili, da se nekaterim bolnikom, ki so utrpeli amnezijo (izgubo spomina), vrača spomin in da vase zaprte osebe z depresijami postanejo bolj dovzetne za pogovore.