Tudi sama sem bila dolgo prepričana, da se v mojem življenju vedno vse obrne prav, da gre, ob sicer trdem delu in vztrajnosti, moja pot vedno le navzgor. Študij, kariera, zdravje, družina – vsako leto kaj novega, vsako leto kakšen napredek. Ko sem se leta 2009 vrnila z dvema majhnima otrokoma na očetovo hribovsko domačijo, sem mislila, da se mi je sesul svet in da tega ne morem preživet. Nisem vedela, ali bi se smejala ali jokala, ko je moj oče z umirjenim glasom hribovske korenine dejal: »Malo več drv za zimo bomo napravili pa bo!« Prvi ukrep torej!