Degradacija Alfreda Dreyfusa, foto: Wikipedija.

Pred dobrimi 120 leti se je na Francoskem rodila t.i. Dreyfusova afera, ki je razklala francosko javnost v dva nasprotna si tabora. Na Slovenskem so se v istem času čutile posledice politične diferenciacije, ki jo mnogi pavšalno naprtijo Antonu Mahniču. Oba dogodka v bistvu kažeta na politično zrelost nekega naroda; francoski se je z glasnim J΄accuse odzval na krivično politično motivirano obsodbo vojaškega častnika, drugi pa se je uprl ,”gnilemu slogaštvu” in prestopil iz plemensko egalitarne v politično pluralno družbo.

Kako je o obeh procesih danes poučena večina Slovencev? Afero Dreyfus večina bežno pozna, nekateri se iz šolskih klopi spomnijo tudi na Zolajev Obtožujem. Tudi za Mahniča je večina že slišala, vendar so redki, ki bi vedeli o njem povedati kaj lepega. Pač pa povprečni um pojasni, da Mahnič ni razumel umetnosti, da je bil grd do Gregorčiča in da je uničil slogo med Slovenci, ki se preko II. svetovne vojne nadaljuje do danes. Če pomislimo na partijsko interpretacijo Dreyfusove afere, je jasna beseda v Franciji označena za krepostno dejanje, v slovenskem primeru pa je Mahničeva jasna beseda proti družbeni nenačelnosti, opreznosti in raznim »vetrogončičem«, označena kot sprevrženo dejanje. Kakšna dvoličnost našega ideološko obarvanega zgodovinopisja…

Po partijski interpretaciji je Mahnič zasejal razdor, ki ga je bilo nato potrebno med 2. Svetovno vojno popraviti z likvidiranjem drugače mislečih. Tako je bila ponovno vpeljana »sloga«. Udba je v povojnih letih pospravila, prevzgojila in zlomila vsakogar, ki je kdaj zmotil to podalpsko enotnost. V Utopiji nismo potrebovali strank, prepirljivih soočenj, časopisov z različno politično orientacijo 

beri dalje ...