13.7. 2014 ni prinesel ničesar novega. Politične karte so se sicer premešale, ljudske večine so se postavile bolj za en kot za drugi narativ. In čeprav smo lahko prebrali, da so še tiste redke strokovne razprave o zadevi Patria menda na ravni bulvarskega tiska, z njimi ne velja prenehati. Še posebej zato ne, ker problemi izpred 13.7. 2014 niso nič manjši danes. Nasprotno, ker se o problemih ne želimo niti odkrito pogovarjati, kaj šele jih iskreno reševati, se ključni akterji in z njimi država Slovenija nahajajo v vse bolj brezizhodnih položajih.

Tisto, kar je prav, niti v demokraciji ni vselej odvisno od vsakokratne večine. Zato imamo ustavno pravo. Ker nas je zgodovina naučila, da ljudske in politične večine iz najrazličnejših, tudi plemenitih razlogov, lahko povzročijo ne samo posamičnih kršitev človekovih pravic, temveč prave pogrome, se večine zavestno samo-omejijo z ustavami, katerih vsebine so onkraj dosega običajne dnevne politike in postavljajo standarde, na temelju katerih lahko še tako notranje raznolike, razklane, tudi sprte, politične skupnosti vzdržno delujejo na dolgi rok.

To pišem zato, ker vztrajam, da politični poraz stranke pritožnika v zadevi Patria v ničemer ne zmanjša pravnih problemov v tej zadevi. Lahko se zgodi, da bo v luči odliva podpore ljudstva marsikomu usahnil pogum, da bi še pravno govoril o zadevi, kot je prej, saj so sedaj oportuniteti stroški oglašanja še toliko višji; prav tako pa se lahko zgodi, da se bodo končno pojavili tudi tisti, opogumljeni s strani političnih večin, in o zadevi Patria pravno in argumentirano povedali kaj prepričljivega v njen prid. Takih stališč, precej povedno, doslej ni bilo zaslediti.

beri dalje ...