Prav v teh dneh, ko se pripravljam na predavanja o teoriji hendikepa in neodvisnega življenja, ki jih bom imel v naslednjem šolskem letu, pa tudi na predavanja za vzgojiteljice z naslovom Travma, hendikep in vzgajanje otrok, se dogajajo nadvse zanimive reči; razmišljam o konceptu opolnomočenja in se sprašujem, kaj to sploh pomeni, kaj pomeni biti opolnomočen, kaj pomeni opolnomočiti se, kdo koga opolnomoči, kako se človek opolnomoči sam. Danes mi pošlje Andrej Pešec ponudbo predavanj z naslovom Znanje za življenje, medtem ko me nekateri bralci že nekaj časa sprašujejo, zakaj pišem vedno znova o sočutju in sočutni šoli, kot da je to edina pomembna tema; lahko bi dodal, da tudi predavam o isti temi, ne le pišem. In čisto naključje je hotelo, da mi v istem času nekdo pripoveduje o svojem življenju. Naj navedem nekaj utrinkov iz njene pripovedi, da bo razvidno, zakaj je sočutje pomembno ne le zame, temveč tudi za – vsakega drugega človeka. In zakaj govorimo o sočutju čisto premalo, ne preveč, zlasti pa ga premalo udejanjamo.
Ko sem se prvič srečala z alkoholom, se nisem srečala samo z njim, srečala sem se z alkoholizmom. Ne vem natančno, od kod mi ta misel, ampak tu je.
Alkoholizem je težka beseda. O njem je težko že govoriti, neprimerno teže pa ga je živeti. Jaz sem ga.
Z alkoholom se srečam že v osnovni šoli. Nekega dne pridem domov in odkrijem, da je v naši hiši vse polno polnih steklenic žgane pijače. Ne vem čisto natančno, zakaj in čemu, toda nekaj ga steče po mojem grlu. Potem sem pijana. Tako je bilo moje prvo srečanje z alkoholom, ki še ni alkoholizem.
Potem je alkohol povsod v hiši še naprej, vse pogosteje pa je tudi v mojem mladem telesu. Kot najstnica sem večino prostega časa preživela z vrstniki, zunaj. Tam je bil tudi alkohol. Večno je bil tam, nikoli ga ni zmanjkalo. Zdelo se je, da je vsepovsod.
Družinske razmere? Katastrofa. Starši so sicer tam, vendar so tudi odsotni. Prosti čas preživljam z vrstniki in skupaj uživamo alkohol. To se vleče nekaj let. Sprašujem se, kako je mogoče, da se alkohol vedno znova znajde ravno v moji roki.
Kasneje si ustvarim družino. Tašča me ne mara. Delam v tovarni, ker ne dokončam šole. Tudi tam je alkohol. Pijemo ga vsak zase, pa tudi družno. Če se komu rodi otrok, ga pijemo, ker smo veseli, če kdo umre, ga pijemo, ker smo žalostni. Pijemo ga pred Novim letom in po Novem letu, zlasti pa ga pijemo ob Novem letu, ker se takrat pač tako ali tako pije.
Moja družina kmalu razpade. Alkohola je še vedno dovolj. Potem pa nekega dne vse skupaj zagrne tema. Pridejo in me odpeljejo na urgenco, spomnim se, da se zbudim v postelji. Zdravnik me vpraša, kaj sem zaužila. Imela sem srečo, da nisem vzela več tablet. Če bi jih, mi ne bi mogli pomagati, mi reče. Je to sreča? Saj sem hotela umreti!
Danes sem tu. In vam tole pripovedujem. In končno hočem živeti. Živeti, ne životariti.
Zato pišem o sočutju. In bom še naprej pisal. Zlasti pa ga bom udejanjal. Ker je tamle zunaj veliko ljudi, ki ga potrebujejo mnogo bolj, kot potrebujejo alkohol, droge, substance, s katerimi se lahko zadevajo, votle medijske vsebine, modre izreke, pametne nasvete, pozivanje k sanjanju, trdemu delu in discipliniranemu obnašanju.
Dušan Rutar
Aug 02, 2023