Roku Kralju sem hvaležen za njegovo izvrstno navezovanje na mojo knjigo Sočutna šola. Njegov zapis je tako dober in tako produktiven, da terja odziv, zato sem ga spisal.
Razumevanje pomena sočutne šole v 21. stoletju se naslanja zlasti na aktualne pripovedi ljudi o tem, kako doživljajo svet, v katerem živijo, kako ga razumejo, kaj si o njem mislijo. Izhaja iz čustev in občutkov, o katerih ljudje sicer ne govorijo pogosto. Zlasti se o njih ne pogovarjajo v šolah, v katerih so vsenavzoče zahteve po učinkovitosti neposredno prepletene z vse večjimi zahtevami po razvijanju tistih kompetenc, ki domnevno povečujejo gospodarsko učinkovitost. Učinkovitost šole je namreč neposredno primerljiva z učinkovitostjo gospodarstva. Zdi se, da ekonomija sočutja zato nima mesta ne v šolah ne v gospodarstvu. Tam zunaj, pravijo lastniki kapitala, namreč divja boj za profite, tam ni usmiljenja, treba je prehiteti konkurenco, zato je prav, da se mladi takega razmišljanja in posledično primernega delovanja naučijo že zarana. Torej ni čudno, da so učitelji, otroci, menedžerji in drugo šolsko osebje prisiljeni ohranjati razmerja moči in privilegijev, tako v šolah kot v podjetjih in zunaj njih, zlasti pa morajo ohranjati nadzor nad delovanjem šol, da bi bile na ravni širše družbene delitve dela.
Prav zato zagovarjam oblikovanje sočutnih skupnosti, zlasti sočutnih šol. Da bi se mladi že zgodaj učili nečesa drugega. Koncept sočutne šole se zato navezuje tudi na tradicijo kritične pedagogike, ki že dolgo poudarja pomen zoperstavljanja praksam, ki zanemarjajo, kar sem izpostavil uvodoma.
Izpostavil sem dobrobit in blagostanje učencev, učiteljev in drugih ljudi, poudaril sem pomen njihovih občutkov in čustev, zmožnosti za pripovedovanje zgodb iz vsakdanjega življenja. Vse to prispeva k razumevanju sveta, kakršen je v resnici, in ljudi v njem, kot ga dejansko doživljajo, ne tako, kot se zdi, da bi ga morali doživljati in razumeti.
Zakaj torej potrebujemo kritično teorijo in kritično pedagogiko?
Ker imata tri ključne razsežnosti, brez katerih ne moremo razumeti sveta, kakršen je v resnici. Razsežnosti so: dekonstrukcija odnosov moči, podrejenosti in nadrejenosti; analiza aktualnih protislovij družbenega življenja posameznikov; razkrivanje mehanizmov in procesov, ki nad glavami ljudi in za njihovimi hrbtni določajo njihove usode.
Kritični pedagogi, dodajajo številni avtorji, si prizadevajo razumeti svet, kakršen je in kakršen bi moral biti, z dialoškim artikuliranjem problemov, metodo, ki razblini hierarhijo učitelj/učenec in spreminja vse učence v akterje družbenih sprememb.[1]
Pokazati skušam, da kritična pedagogika podpira sočutno šolo, pomaga jo ustvarjati in krepiti. Zavezana je namreč egalitarnim praksam in refleksijam vsakdanjega življenja in iz njega, zavezana je opolnomočenju učencev in učiteljev, zato poudarja pomen izkušenj pripadnikov in pripadnic tako imenovanih ranljivih družbenih skupin, med katere sodijo zlasti otroci s posebnimi potrebami. Kritična pedagogika se upira reproduciranju neenakosti in razmerij moči, hierarhijam in medsebojnemu sebičnemu izkoriščanju ljudi, ujetih vanje.
Sočutna šola skupaj s kritično pedagogiko postavlja temelje emancipatorne kulture šolanja in družbenega življenja vseh ljudi. Ne nastaja v nasprotju z interesi učencev, temveč jih, prav nasprotno, krepi in artikulira. Sočuten učitelj zato ne trdi, da se morajo učenci prilagoditi tekmovalnemu svetu, ne trdi, da morajo usvajati kompetence, kakršne terja kapitalistični trg, temveč jim daje zgled z upiranjem izkoriščanju in s kritično rabo uma. Učence spodbuja k razumevanju lastnih identitet ter družbenih kontekstov, znotraj katerih nastajajo in se ohranjajo.
Kritični pedagog je sočuten učitelj. Dobro se zaveda, da je človeška subjektivnost, torej tudi njegova in subjektivnost njegovih učencev, v kapitalističnem svetu ves čas pod udarom sil, ki jo hočejo spremeniti v tržno blago, za katerega se cena oblikuje na prostih trgih, s ponudbo in povpraševanjem torej.
Gospodarski, politični in družbeni konteksti pomagajo ustvarjati subjektivnost ljudi, ki je notranje razcepljena, zato ljudje pogosto ne upajo javno ustvarjati prostorov za javno rabo uma, kot jo je imenoval Kant, bojijo se spregovoriti o lastni subjektivnost in o tem, kako jo prenašajo. Kritična pedagogika kot temelj sočutne šole podpira natanko to: ustvarjanje novih odprtih prostorov, v katerih se učitelji in učenci upirajo komodificiranju, se kritično pogovarjajo o ekonomiji sočutja, zlasti pa skrbijo za to, kar imenujejo avtorji analiziranje, ustvarjanje in raba družbeno transformativnega znanja in znanja, ki spreminja njih same, znanja, ki ga usvajajo s političnim delovanjem.[2]
V taki naravnanosti do sveta prepoznavam sodobni, aktualni odmev Marxovega spoznanja, da so resnično pomembne spremembe življenja človeških bitij dvojne: spremembe, za katere poskrbi družbeni boj za pravičnost, in notranje spremembe subjektivnosti, s katerimi se ljudje osvobajajo, namesto da postajajo konformisti.
Družbena vloga sočutne šole kot sočutne skupnosti je s tem določena: spodbujanje demokratičnega učenja namesto povečevanja možnosti za mobilnost navzgor ali vsiljevanja discipline in avtoritete od zgoraj.[3]
To pa je res čisto nekaj drugega kot samotno delo na sebi, odkrivanje pristnih globin duševnosti in razvijanje kompetenc za potrebe prostih kapitalističnih trgov, na katerih nekateri ljudje že imajo in se jim bo še dalo, številni pa nimajo ničesar in brez ekonomije sočutja tudi dobili ne bodo ničesar.
[1] Več o tem najdeta bralec in bralka v tem izvrstnem članku: Ryoo, J. J., Crawford, J., Moreno, D., & McLaren, P. (2009). Critical Spiritual Pedagogy: Reclaiming Humanity through a Pedagogy of Integrity, Community, and Love. Power and Education, 1(1), str. 132–146. doi:10.2304/power.2009.1.1.132
[2] Prav tam, str. 134–135.
[3] Prim. Best, S. (2016). Zygmunt Bauman: On what it means to be included. Power and Education, 8(2), str. 124–139. https://doi.org/10.1177/1757743816649197
Dušan Rutar
Jul 30, 2023