Obstaja potreba po nečem novem. Poraja se novo nelagodje v liberalni kulturi. Vojna na vzhodu ni vojna, temveč je posebna operacija. Razkriva imperialistično potrebo največje države sveta, obenem jo komaj za silo maskira. Neoliberalne ideologije so vse šibkejše, podnebne spremembe so vse bolj katastrofalne, saj se zlasti v oceanih kopiči ogromno energije. Politiki ne vedo, kam in kako naprej, zato se skušajo prikupiti kot blagovne znamke množicam in njihovim fantazmam. Diktatorji so enako nemočni, le da imajo zaenkrat še na svoji strani vojsko, policijo in ubogljive podrepnike. Potreba po novem je objektivna, le negotovost je velika, zato ne vemo, kdaj bodo ljudje, zlasti prihajajoče generacije, zavihali rokave in novo tudi uresničevali.
Ko sem pred več kot desetimi leti prvič predaval o Baumanovi knjigi z naslovom Liquid Times (2007), je bilo že jasno, da dejansko obstajajo številne negativne posledice globalizacije in neoliberalizma, ki ga je tako močno zaznamovala zamisel, da lahko ljudje živijo v svetu, v katerem družba ne obstaja, država pa naj bi bila čim vitkejša. Res so živeli in za silo živijo še danes, le da so negativne posledice takega življenja vse otipljivejše. Medtem ko se lastniki kapitala, ki imajo v rokah orjaške količine denarja in premoženja, svobodno selijo po svetu in vlagajo, da bi bili njihovi profiti še večji, in se tudi odvečni ljudje, kot jih imenuje Bauman, selijo sem in tja, le da se ne selijo svobodno, ker so njihova življenja ogrožena, prečkajo puščave, morja in oceane, številni izgubijo pri tem življenje, iskanje naložbenih priložnosti teh, ki imajo, da bi vladali, pospešeno ustvarja nestabilni svet, v katerem je vsak dan znova videti, kako veliki sta neodgovornost in brezbrižnost teh, ki upravičeno verjamejo, da vladajo svetu, in mu tudi zares vladajo. Navadni ljudje, ki nimajo pod nadzorom ničesar, skušajo preživeti v nepredvidljivem svetu, izumljajo nove in nove strategije preživetja, a je število teh, ki so negotovi, tesnobni, depresivni, osamljeni in izgubljeni v svetu vsak dan večje.
Leta pozneje imam zato vse več predavanj o večinoma mladih ljudeh, ki ne verjamejo več v stare ideale o trdem delu, močni volji in predvidljivem kapitalističnem uspehu ter namesto njih ponujajo drug drugemu romantično rutinsko in celo dolgočasno življenje.
V jutranjem časniku berem prispevek z naslovom Beware the ‘beige-fluencers’, cheerleaders for a life of no surprises (Sarah Manavis, The Guardian, 4. julij 2023).
Življenje brez presenečenj v nestabilnem in nepredvidljivem svetu je videti zelo privlačno in celo filmsko, zato verjetno ni presenečenje, da znane osebnosti promovirajo blagovno znamko dolgočasnega uravnoteženega življenja – ne po naključju. Na prvi pogled je videti, da je vse v najlepšem redu: slavne osebe so še slavnejše, elite so premožnejše kot kadarkoli, navadni ljudje sledijo prvim in so vse bolj brezbrižni do drugih.
A ta banalna, lobotomizirana vizija življenja vsebuje lažno obljubo, piše Sarah Manavis. Resnično, če je Zygmunt Bauman natančno in podrobno opisoval življenje v nenehnem gibanju, ki razpada za potrebe elit oziroma dobičkonosnosti, zaradi profitabilnosti kapitala in za dobičke torej, so znamke dolgočasnega življenja le najnovejši prispevek k agoniji sveta in človeških osebkov, ki živijo v njem in skušajo za silo preživeti, medtem ko na spreminjanje sveta že dolgo ne računajo več.
Vendar tako življenje ne rešuje prav ničesar.
Res je upanja vse manj, toda ljudje smo še vedno simbolna bitja pomena in smisla. Smo družbena bitja, zato je za nas pomembno, da skušamo razumeti vzroke naše tesnobe, izgubljenosti v svetu in arogance lastnikov kapitala. V taki perspektivi je povsem zlagano ponujati ljudem ideje, češ da jim bo prineslo globoko zadovoljstvo v življenju, če bodo sledili vplivnežem in se priklanjali njihovim različicam monotonije, kot piše avtorica omenjenega prispevka.
Ne bo ga prineslo, kot ga ni prineslo prepričanje, da je eksistenca izpolnjena, če sledi človek psihološkim metaforam o močnem jazu, železni volji, samouresničevanju in sanjam o uspehu. Množična kultura, ki vključuje jutranjo meditacijo, skrb za zdravo življenje, romantične prispodobe o medsebojnih odnosih in objavljanje digitalno dizajniranih fotk na družbenih omrežjih, prav tako ne izpolnjuje življenja.
Nekoč je pisal Platon o filozofu, ki končno zapusti votlino, v kateri na videz zadovoljni sotrpini rutinsko uživajo v tem, kar jim po načelu za vsakogar nekaj ponuja svet, danes pa se zdi, da bi morali biti zadovoljni, če jim ponujajo vplivni zastopniki sveta nove dolgočasne rutine, drobna vsakdanja zadovoljstva, veliko spanja in telovadbo.
Filozofova odločenost, da odide iz votline, je v naprednem globalnem kapitalizmu nujno potrebna alternativa povečevanju nelagodja, nezadovoljstva, tesnobe, depresivnih občutij, strahu ter večnemu iskanju zasilnih izhodov, ki pa ne vodijo nikamor drugam kot – nazaj v votlino.
Dušan Rutar
Jul 04, 2023