Nekateri so te dni pozvali vlado, naj končno spremeni šolski sistem, da bo v njem več vzgajanja in učenja mladih za kompetence za življenje. Naj začrtam dve koordinati sodobnega življenja, da bomo vedeli, na kaj mislimo, ko priporočamo vzgajanje in učenje za (tako) življenje. Mislim, da je prav, da izpostavim zgolj dva izraza, ki sta se pojavila v zadnjem času in ponujata dobro izhodišče za nadaljnje razmišljanje o tem, kar se dogaja v sodobnem svetu, v katerem živimo, kako poteka življenje v njem.
Prvi izraz je kvantificiranje življenja. Zajema prakse, ki so jih doslej najbolj razvili Kitajci, in sicer s sistemom, ki se imenuje socialni kreditni sistem. Drugi izraz je kapitalizem nadzorovanja, o katerem je napisala knjigo Shoshana Zuboff (2019). Naj zgolj omenim, da je podnaslov njene knjige Boj za človeško prihodnost na novi meji oblastnega delovanja.
Vzgajanje za kompetence za življenje je torej vzgajanje za življenje v svetu kvantificiranja življenja in v kapitalizmu nadzorovanja. Je šola prilagojena takemu življenju že precej časa, vzgaja in poučuje mlade za življenje v takem svetu? Lahko stavite, da dela natanko to, saj se to od nje tudi pričakuje: kvantificira znanje, kar pomeni pretvarjanje v številke in točke; razvija kompetence bodoče delovne sile, da bo dodana vrednost, ki jo bo ustvarjala, čim večja; skrbi za nadzor nad vedenjem, da se mladež nauči razlikovati ustreznega vedenja in delovanja od neustreznega in napačnega.
Vključuje mlade ljudi v svet, da se mu čim bolj prilegajo, saj se prilegati tudi morajo, če želijo v njem uspeti bodisi kot delovna sila bodisi kot potrošniki. Želijo biti vključeni in želijo uspeti, razviti vse potenciale in kompetence, da bodo takemu življenju kos na najboljši, najproduktivnejši in najučinkovitejši način.
Vprašanje, kaj je prava narava inkluzije ali vključevanja, je zato več kot na mestu in je dobrodošlo.
Kaj navsezadnje zares pomeni inkluzija, o kateri se tako veliko govori? Je to res vključevanje učencev in dijakov v običajne šole, uvajanje razumnih prilagoditev, dodeljevanje osebnega spremljevalca in potrjevanje dodatnih ur strokovne pomoči, ki jih po mnenju strokovnjakov potrebujejo? Pomeni razsvetljevanje zavesti ljudi o pomenu enakosti in spoštovanju drugačnosti?
Pomeni vse to, pa še nekaj drugega. V modernih družbah namreč že dolgo velja načelo univerzalne vključenosti ljudi, saj ima vsakdo vrsto z ustavo zagotovljenih pravic. Pomeni pa tudi univerzalno izključevanje, kajti moderne družbe niso narejene tako, kot so bile narejene tradicionalne družbe ali skupnosti ljudi nomadov, ki so živeli pred mnogimi tisočletji in se premikali po savani, zato nihče ne more biti vključen v vse družbene podsisteme – vključen je v nekatere in izključen iz drugih.
Moderna družba namreč ni enotna, organska, homogena vase sklenjena skupnost, zgrajena celota, iz katere bi bili nekateri ljudje izključeni. Tako kot niso bili izključeni v tradicionalnih družbah, če odštejemo redke primere zelo bolnih ljudi, ki so se jih drugi bali, ker niso imeli dovolj znanja o boleznih, na primer o gobavosti, tudi v sodobnih družbah nihče ni izključen, ker bi se nekdo odločil, da ga izključi.
Zakaj potem sploh govoriti o izključenosti in posledično o potrebi po vključevanju? Načelo univerzalne vključenosti namreč že jamči vsakemu posamezniku, da se lahko vključi kamorkoli, če ima le željo in voljo, da to naredi.
Zadeva pa je nekoliko zapletenejša, kot se zdi na prvi pogled.
Naj začnem s potrebo, ki jo ima čisto vsak človek, to je potreba po priznanju, pripoznanju in potrjevanju. Biti pripoznan tako pomeni biti sprejet kot racionalno, razumno bitje, ki zmore odločati o sebi, svojem načinu življenja kot izrazu avtonomije. Po domače temu rečemo neodvisno življenje. Vsak človek ima v modernih družbah pravico do neodvisnega življenja, o katerem odloča sam.
Ima pravico, toda ali drugi ljudje vselej sprejemajo posameznika, ko želi uveljavljati sebe kot spoštovanja vredno osebo, zmožno za neodvisno življenje?
Vselej zagotovo ne. Zakaj ne?
Poglejmo najprej, kaj sploh pomeni sprejemati drugega človeka in spoštovati njegovo pravico do samostojnega, neodvisnega življenja.
Številni avtorji, med njimi Axel Honneth, trdijo, da drugega človeka pripoznamo, ko so izpolnjeni trije pogoji.
Prvič. Potrditev pozitivnih lastnosti in zmožnosti druge osebe. Njeno kritiziranje tako ne more biti akt potrjevanja, prav tako ne more biti moralno pogojevanje (sprejel te bom šele, ko boš tak in tak …). Drugo osebo potrjujemo, ko zaznamo, da je njeno delovanje posledica njenih pozitivnih zmožnosti.
Drugič. Drugega človeka potrjujemo v njegovih pozitivnih zmožnostih in dejanjih tako, da se še sami obnašamo do njega tako, da udejanjamo svoje pozitivne zmožnosti za dejanja. Dejanj drugega torej ne potrjujemo le z besedami, temveč tudi z dejanji.
Tretjič. Dokončna potrditev drugega pomeni izraz spoštovanja in ljubezni.
Vse skupaj se močno zaplete, ko se začne dogajati, kar je značilno za tako imenovani neoliberalizem, ki posplošuje ekonomska načela gospodarskega delovanja na vsa področja človekovega življenja. To še ni videti kot problem. Ta je viden, ko dodamo temu posploševanju načelo optimiziranja in načelo cost-benefit (stroški in koristi).
Dobimo triado: tekmovalnost, optimiziranje, preračunavanje stroškov in koristi. V taki perspektivi lahko postane življenje čista nočna mora.
V takem svetu so posamezniki prepuščeni sebi, vsakdo je namreč nagovorjen, naj skrbi zase, češ da drugi gotovo ne bodo skrbeli zanj.
Dobro vzgajanje otrok se zato prične že zelo zgodaj. Starši se naučijo ravnati tako, da optimizirajo otrokove možnosti za njegovo prihodnje delovanje na trgu, na katerem naj bi uspel, saj to veleva novorek.
Nalaganje šoli, naj vzgaja otroke za kompetence za življenje, kot jih imenujejo, je zato zelo nenavadno. Saj šola že dolgo vzgaja otroke natanko za kompetence za (neoliberalno) življenje. Tako življenje terja že omenjeno triado: tekmovalnost, optimiziranje, preračunavanje stroškov in koristi. In v njem je treba vzgajati in poučevati natanko prilegajočo se subjektivnost ljudi, da vse skupaj vsaj za silo deluje.
Bržčas nihče razen radikalnih revolucionarjev ne želi, da bi se tako življenje preveč spremenilo.
Dušan Rutar
Oct 03, 2023