Ko rečem, da imam vsak petek post, kar pomeni, da en dan zgolj pijem vodo, mi odvrnejo, da pretiravam. Ko dodam, da ne jem rdečega mesa, rečejo, da bom oslabel, češ da potrebujem beljakovine. Ko skušam nadaljevati in povedati kaj o etiki in mučenju živali, ki jih redijo, da bi jih nato zaklali in pojedli, že čutim, da izgubljam sogovorce, ki me bolj in bolj pisano gledajo. Vsak dan tudi poslušam nasvete in priporočila strokovnjakov, koliko minut dnevno naj bi imeli otroci dostop do pametnih naprav, da ne bodo postali odvisni (očitno ne ločijo med zasvojenostjo in odvisnostjo – civilizacija je usodno odvisna od digitalnih tehnologij), berem pa tudi knjige in članke, ki dokazujejo, koliko otrok in starejših ljudi je zasvojenih z ultra procesirano hrano. V današnji številki časnika The Guardian (Zasvojenost z ultra predelano hrano prizadene 14 % odraslih, kaže svetovna študija, Andrew Gregory) tako preberem: Zdaj raziskovalci pravijo, da bi način, kako nekateri ljudje uživajo takšno hrano, lahko »izpolnjeval merila za diagnozo motnje uživanja substanc«. Vedenja, ki bi lahko ustrezala tem kriterijem, vključujejo: intenzivno hrepenenje, simptome odtegnitve, manjši nadzor nad vnosom in nadaljnjo uporabo kljub posledicam, kot so debelost, motnje prenajedanja, slabše fizično in duševno zdravje ter nižja kakovost življenja, so povedali.
Če spremenimo odstotke v številke, dobimo orjaško armado z neprimerno hrano zasvojenih ljudi, ki pa so ne le dobri potrošniki slabe hrane, temveč so tudi ciljna skupina oglasov in propagande, ki jim tako hrano iz dneva v dan s pomočjo sodobnih digitalnih video tehnologij predstavljajo kot vrhunec poceni kulinaričnih užitkov, s katerimi si je domnevno mogoče obenem tlakovati še pot k sreči in notranjemu zadovoljstvu.
Resnično, v kakšnem svetu smo se znašli, da je toliko ljudi zasvojenih s substancami, ki jim pomagajo prenašati vsakdanje življenje, v katerem se kopičijo zahteve po delu, dodajanju vrednosti in perfekcionizmu? Andrew Gregory: Raziskovalci iz ZDA, Brazilije in Španije so povedali: »Rafinirani ogljikovi hidrati ali maščobe sprožajo podobne ravni zunajceličnega dopamina v možganskem striatumu, kot so tiste, ki jih opazimo pri zasvojljivih snoveh, kot sta nikotin in alkohol.«
Prištejmo torej ljudem, ki sta jih zasvojila tobak in alkohol, ljudi, ki so zasvojeni s hrano, pa dobimo podatek, ki daleč presega število učencev in dijakov, zasvojenih s pametnimi napravami, živijo pa v svetu, v katerem je mikroplastika dobesedno povsod, na dnu oceanov, na vrhovih gora in v njihovih telesih, spreminjanje podnebja, ki sproža katastrofalne globalne dogodke, zaradi katerih je doslej umrlo veliko ljudi, pa stane človeštvo vsako uro 16 milijonov dolarjev.
S tem pa zgodbe še zdaleč nismo povedali do konca. To je namreč pripoved o blagostanju ljudi, o njihovem zadovoljstvu, sreči in občutenju smiselnosti lastnih življenj. Nič čudnega torej, da avtor članek zaključi takole: »Razumevanje uživanja te hrane kot zasvojenosti bi lahko vodilo do novih pristopov na področju družbene pravičnosti, klinične oskrbe in političnih pristopov.«
Sprenevedanje pa je veliko. Medtem ko vlečejo otroke proč od pametnih naprav, da ne bodo zasvojeni, se na velikem odru dogaja nekaj, na kar opozarjajo psihologi že dolgo časa, a se zdi, da jih v resnici nihče ne posluša, kajti ves neoliberalni svet je obremenjen s povečevanjem BDP-ja, za kar pa sta hranjenje in uživanje pijač kot temeljni človekovi potrebi kot naročeni.
V nekem drugem članku (Hill, J. A. (2011). Endangered childhoods: how consumerism is impacting child and youth identity. Media, Culture & Society, 33(3), str. 347–362) tako beremo: Otroke od 4. do 12. leta namreč vse bolj opredeljujejo in obravnavajo glede na njihovo potrošnjo. Tržniki ciljajo predvsem na dekleta, da jim prodajo celotno linijo izdelkov, ki jih »potrebujejo« za posnemanje ženskega ideala. Vse več je dokazov, ki kažejo, da se struktura otroštva krha in da otroci trpijo zaradi resnih fizičnih, čustvenih in socialnih pomanjkljivosti, ki so neposredno povezane s potrošništvom.
Vendar je veliko laže biti zaskrbljen, da bodo otroci odvisni od pametnih naprav, ki jih s privlačnimi oglasi zlasti mladim ponujajo čisto vsak dan, 365 dni v letu, da bi še naprej kovali tako velike dobičke, da se človeku zrola, ko jih skuša dojeti.
Ali ljudje sploh vedo, kaj bi zares radi?
Dušan Rutar
Oct 10, 2023