Obstaja skrivnost eksistence. In obstaja vprašanje, zakaj nekaj sploh obstaja. Če lahko nekaj obstaja in če obstaja možnost, da ne obstaja nič, je morda nemogoče, da ne bi obstajalo nič. Ali torej Bog nujno obstaja? Ali drugače: verjemite celo tedaj, ko ne verjamete (več).
Filozofa so nekoč vprašali, kaj narediti, da bi človek začel verovati oziroma verjeti. Nič lažjega, se je glasil odgovor. Začnite hoditi v cerkev, delajte, kar delajo tam drugi ljudje, in vera bo prišla. Zanjo torej ni treba skrbeti, ker pride, ko skrbimo za nekaj drugega. Sir Anthony Hopkins se navezuje na častitljivo tradicijo in dodaja: verjemite, igrajte igro verjetja; verjemite, tudi če ne verjamete.
Ljudje prihajajo v analizo in rečejo, da ne morejo verjeti. Da je težko in nemogoče, ker je teža dneva prevelika, nadjaz, ki terja uživanje, premočan, in je trpljenja preveč. Življenje je pretežko, ljudje so zahtevni, pravijo. Pritiskajo na nas, obnašajo se neracionalno.
Ali pa ne, odgovarjam. Morda se vedejo zelo racionalno. Če bi jih povprašali, zakaj se vedejo, kot se, bi našteli kup razlogov. Nekateri bi bili razumni, drugi ne. Resnično, kako pa je z neracionalnostjo?
Kaj pomeni, kot reče sir Anthony Hopkins, naj človek verjame? V kaj naj verjame v teh dneh? Naj verjame v močno voljo, ki naj bi ga domnevno privedla do uspeha v življenju? Naj verjame v intelekt in domišljijo, v preseganje samega sebe, samouresničevanje, optimiziranje življenja, v novorek, v uspešne ljudi, v denar, kapital, v borzo?
V filmu Freud's Last Session (Matt Brown, 2023) igra Anthony Hopkins Freuda, s katerim se ob koncu njegovega življenja pogovarja britanski pisatelj Clive Staples Lewis, in sicer o obstoju Boga. Morda prihaja film na filmska platna ob pravem času, kajti že nekaj časa vemo, da vse več ljudi zanima psihoanaliza onkraj klišejev, kot to, kar dejansko je: način pogovarjanja, s katerim lahko človek pomembno spremeni svoje življenje in zmanjša trpljenje. V pravem času zato, ker različni priročniki za samopomoč, nasveti pozitivne psihologije in ideološko zatrjevanje pomena močne volje, discipline in trdega dela za kapitalistični uspeh v življenju očitno niso dovolj.
Nikakor zato ne bi smeli pozabiti, da je imel Hitler granitno voljo, izjemen intelekt in vznemirljivo domišljijo, da je bil v mladosti dobesedno požrešen bralec knjig, vselej obkrožen z njimi, ter da je proti koncu vojne presegal samega sebe. Imel je tudi skoraj čudežno moč povezovati ljudi v celoto, pred katero je bilo veliko zgodovinsko poslanstvo. Celote sicer ni bilo nikjer, ker je bila imaginarna, toda kljub temu je delovala, kot delujejo iluzije, ki so dokazano napačne zaznave.
Hitler ni imel dobrega mnenja o svojih učiteljih, ki jih je srečeval v času šolanja. Rekel je, da so bili tirani, brez empatije do mladeži. Njihov cilj, ki so ga zasledovali v učilnicah, je bil, da napolnijo prazne glave učencev in jih spremenijo v eruditske opice – izraz je Hitlerjev. Če je kak učenec pokazal vsaj malo originalnosti, so ga brez milosti utišali. Hitler se jim je kajpak upiral in je verjel v moč kritične misli, ki jo je sicer pogrešal pri svojih učiteljih.
Toda tudi učitelji so imeli mnenja o mladem Hitlerju. Eden od njih, Eduard Huemer, je leta 1923 povedal: mladi Hitler je bil vsekakor nadarjen za nekatere predmete, vendar mu je primanjkovalo samonadzora, poleg tega se ni bil sposoben podrediti šolski disciplini.
Odgovor na zapisano vprašanje je zato onkraj tega, kar ponuja vsakokratni novorek, ki zgolj ponavlja stare klišeje o volji, disciplini in kreativnem intelektu. V ta trenutek potegne prihodnost, naddoločeno z idejo dobrega, in človek se vede, kot da je dobro že tu.
In v tem je dejansko nekaj čudežnega. Če je neracionalno, sem velik zagovornik neracionalnega. Ali kot bi rekel stari dobri Freud: nezavedno vselej že ve.
Dušan Rutar
Dec 30, 2023