Ideja je stara, klasična: upor je dobro. Kdor se upira, dela dobro. Čemu se upira? Upira se temu, kar je zlo ali bi lahko imelo zle učinke. Pomislite na živali, ki jih redijo ljudje, da jih nato ubijejo in pojedo. Kdo se v resnici zaveda, koliko je trpljenja živih bitij, ki imajo zavest in čutijo bolečino – na sveti jih je vsaj nekaj milijard? Pa vendar velika večina ljudi gleda proč in noče vedeti ničesar o tem, da lahko v miru jedo meso.
Človek je redkokdaj tako poškodovan, da ne more moralno napredovati. Živijo ljudje, za katere ne moremo reči, da lahko moralno napredujejo, toda velika večina ljudi lahko napreduje. In zgodovina je polna primerov, ko so se ljudje odločali za pobijanje drugih ljudi v imenu Boga, vrhovno dobrega ali preprosto v imenu ideje dobrega ali ideje napredka. To še ne pomeni, da je bilo pobijanje ljudi dobro, pomeni le, da je potekalo v imenu nečesa, kar so imenovali dobro. Tako Putin ali Netanjahu zase gotovo ne bi rekla, da sta zlobna človeka ali da delata nekaj zlega. Odločila sta se za pobijanje drugih ljudi, ker sta bila na začetku izgubljena, nista vedela, kaj storiti. Za zlo se nista odločila, ker sta vedela, kaj je zlo in sta ga hotela, temveč sta se odločila zanj tako rekoč v breznu niča. Iz brezna ne moreta in ne želita, kar je pri vsej zadevi še najbolj tragično. Ko bo vsega konec, bosta še vedno tam, kjer sta. V tej perspektivi si ogledamo film.
Na začetku filma je upodobljeno brezno niča. Na koncu filma je upodobljeno brezno niča. Vmes so lepi, barviti, pastoralni prizori poletja, narave, cvetočega vrta in reda, ki vlada v sanjski hiši družine s petimi otroki, ločeni od zunanjega sveta z visokim sivim betonskim zidom.
Film z naslovom The Zone of Interest (Jonathan Glazer, 2023) ali Interesno območje po slovensko je nastal v času, ko lahko v varnem zavetju svojih domov na dolgo in široko modrujemo o ruski invaziji na Ukrajino ali izraelskih napadih na Hamasove teroriste v Gazi, ne da bi se dokopali do dokončnega odgovora na vprašanje, kaj narediti, da bi se sprte strani sploh začele resno pogovarjati o tem, o čemer se ne strinjajo, pri čemer lahko nastane vtis, da jasnega odgovora morda niti ne želimo in se svobodno odločamo, ali bomo prizore vojne sploh videli.
V filmu sicer ni sprtih strani in nikoli ne naletimo na kak spor, je pa ves čas v ospredju kognitivna disonanca, kajti za gledalca je nemogoče, da prezre podobe, zvoke, šume, piske po voznem redu prihajajočih vlakov, krike ljudi, ostre ukaze drugih ljudi, strele in dim iz taborišča smrti, ki so, paradoksno, delčki okolice, a so neposredno pred našimi očmi in ušesi. Naši možgani jih sprejemajo in vedo, da morajo z njimi nekaj narediti, ker je taka njihova evolucijska naloga. A kaj naj naredijo? Sestavljajo jih v celoto, ki nas spravlja v stisko in spreminja gledanje filma v eno samo brezkončno frustracijo, ki meji na nočno moro.
Podobno lahko razmišljamo o načinu, kako nas film kot gledalce iz varnega, udobnega sveta prestavi v prav tako varen in morda še bolj udoben in popolnoma sterilen svet družine, ki živi domnevno sanjsko življenje, in sicer dobesedno na parceli, ki meji na Auschwitz. Prebivalci taborišča smrti so torej sosedje premožne družine, ki živi v sanjskem domu, in se nikoli ne bodo srečali kot sosedje, ker se preprosto ne morejo.
Zakaj bi torej spremljali upodobljeno družinsko življenje v sanjskem domu? Ker ga v resnici, paradoksno, sploh ne spremljamo in ga niti ne moremo spremljati. Ni šans, da bi ga spremljali. Lahko smo zgolj razcepljeni, razdvojeni, prepolovljeni, v stiski, s katero bomo živeli še naprej. Morda si del nas želi v miru in udobju kinodvorane gledati prečudovite prizore iz družinskega življenja, vendar mu drugi del tega preprosto ne dovoli, saj je celo družinsko življenje hladno, odtujeno, podrejeno redu, disciplini, hladni geometriji, pregovorni natančnosti švicarske ure in skrbi za predmete, stvari, rastline in živali, na primer za psa in konja, ne pa za ljudi.
Družina Höss torej živi v soseščini, za katero natanko vemo, kakšna je, ker smo se o tem poučili že v preteklosti; ni je treba neposredno videti, zato je ne vidimo. Tudi družinski poglavar ve, kakšna je, saj je glavni ne le v družini oziroma v hiši, ki jo vsak večer skrbno pregleda, ugasne vse luči in jo zaklene, temveč tudi v soseščini, za katero je odgovoren. A nikoli ne bo komentiral, kaj dela v službi, nikoli se ne bo opredelil do tamkajšnjega dogajanja, nikoli ne bo pripovedoval otrokom, kaj je tisti dan delal v službi, kaj se je tam zgodilo, kaj je videl. Vse je torej ves čas tam, a o tem niti besede.
Film razmišlja in govori o vprašanju, kako spremeniti človeško v ne-človeško, kot pravimo, da bi bilo še vedno za silo človeško, a hladno, surovo, skrčeno na minimum, za katerega je še mogoče reči, da prenese zlo, pred katerim pa se mora nenehno skrivati, zato ljudje v družini Hössovih ves čas skrbno zapirajo odprta okna, ki so kajpak odprta, saj je poletje, zagrinjajo zavese in čistijo hišo, da je sterilno čista, ker je zunaj nje neznosno brezno niča, ki se ga vsaj nezavedno ves čas zavedajo.
A film je upravičeno neprizanesljiv do konca, ko čistilke v sedanjem času enako skrbno čistijo prostore holokavsta, da bi turisti na tej strani, za steklom v čistem okolju zrli onkraj v kupe ostankov predmetov, ki so jih nekoč ljudje prinesli s seboj ali na sebi in verjeli, da jih bodo kasneje tudi odnesli domov, iz katerih so jih v resnici pregnali v brezno niča.
Film je umetnost, ta pa nas, hvalabogu, a včasih preveč prizanesljivo, opominja, kako v vsakdanjem življenju spontano urejamo realnost kot uredniki, ki se zavedajo, da je njihova dolžnost narediti resnico realnosti urejeno, čisto, celo sterilno, znosno in prebavljivo.
Za določeno ceno, kajpak, vselej za določeno ceno, ki je, če je le mogoče, ne bi plačali.
Dušan Rutar
Feb 28, 2024