Članek
Človečnost ali zakaj ne bi bili preprosto srečni.
Objavljeno Feb 24, 2016

»Ah, zakaj naj bi šla na volitve, če se z mojim glasom ne bo
nič spremenilo.« »Na volitve da bi šla? S tem se mi res ne da več ukvarjat.« 
Ja, takšni smo pač ljudje. Jamramo, se pritožujemo nad gnilim sistemom države,
da bi pa kaj poskušali kaj spremenit, vsaj takrat ko imamo vso pravico, pa ne.
Saj ne bomo itak nič spremenili. Mogoče je to res bilo vedno v naši naravi. Početi
nekaj zato, ker imamo od tega koristi, ne početi nekaj zato, ker od tega nimamo
koristi oz. vsaj mislimo, da jih nimamo. Temu bi lahko strokovneje rekli racionalno
vedenje. Že res da smo v večini takšni, ki se imamo za predstavnike države
brez družbene moči, brez omembe vrednega statusa ter se počutimo, da naš glas
ne seže niti do prvega sosedovega grmička. Že res, vendar menim, da bi lahko vsak
od nas marsikaj spremenil. Ne, sedaj ne razmišljajte o politiki ter o nemogočih
načinih kako bi lahko odstavili vam neljubega predstavnika belih ovratnikov. Ne gre zgolj za
to. Spremenimo lahko marsikaj že znotraj hišnih zidov, če je to potrebno. V
času, ko smo dobesedno poplavljeni s tabličnimi, prenosnimi in še vseh živih
vrst računalniki, ni težko doseči praznih in pustih odnosov, ko nam bolj
pomenijo stanja ljudi, ki jih komajda poznamo, kot pa ali mamo še boli glava,
ali je z dedkom vse v redu, ali očeta še boli hrbet ter zakaj je babica
žalostna. 
Namesto, da neprestano tarnamo kaj in vse se nam slabega godi, poskušamo najti
tisto nekaj kaj je v vsem tem dobrega. In ne…ne delam se nekega psihologa ali
pa psihiatra. Vendar vedno je tisto nekaj, za kar se lahko veselimo. Vedno. Srečni
ker imamo hišo nad glavo, srečni ker so otroci zdravi, srečni ker imamo domač
vrt in s tem domačo zelenjavo, srečni ker je babica najboljša kuharica na
svetu, …                                                                                                                                                                                                                             Res, priznam, mnogokrat smo na tleh in če ob tem nimamo nobenega, ki bi nas potolažil, je še toliko težje.
Ljudje dandanes v človeku težko prepoznamo dostojanstvo, tisto človečnost, ki jo
ima vsak od nas, vendar je pogostokrat očem skrita. Ja, mogoče se vam res zdi,
da to pa res niste vi. No, hvala bogu, da še obstajajo taki ljudje. Vendar pa…ste
kdaj pomislili, da to počnete nevede? Zgolj za primer, ki bi ga lahko nadomestila
s katerim drugim. Romi. Romska naselja, ki se jih (smo se jih) tako zelo izogibamo (izogibali). Čim bolj
stran, tem bolje. No, naj vas spomnim. Tudi oni so ljudje, prav tako kot mi. Mi
kot pravi Slovenci. Že res, to je vendarle naš teritorij, nad katerim imamo
zgolj mi moč upravljanja, to je tako rekoč, naše, slovensko ozemlje in kot
pravi rek: kdor prvi pride, ta prvi melje. Mi torej meljemo svojo…svojo kaj? 
Ne bom več razpredala o tem, sami razmislite. Za boljši razmislek pa prilagam
fotografijo, ki je sama po sebi bolj zgovorna kot sem jaz. (http://www.mladina.si/media/www/slike.o
ld/clanki/200531/cigancek_proglas_displa
y.jpg) 
  
Torej, naj se spet vrnem k odtujenim odnosom in otroškimi
očmi uprtimi na zaslon ekrana, katerih nikakor ne morejo odvrniti stran, to je
namreč njihov zadnji level. Mama kako ne razumeš?! Preko otrok se le ti kasneje
razvijejo v muhastega mladostnika, ki še večerje ne more začeti jesti ne da bi
prej slikal prelep zrezek s pire krompirjem in vsem povedal, da bo to pojedel v
najboljši družbi. No, med večerjo pa namesto, da bi se pogovarjal s svojimi
domačimi, neprestano gleda koliko »lajkov« bo dobil. Najboljša družba pa taka.
Res smo prišli daleč z vsem tem. Vendar je od vsega tega najslabši kos pogače,
tisti, ki ga prilagajo starši. Pogostokrat so prav oni tisti, ki vse to
dopuščajo in mirno prenašajo. Saj je vendarle sin direktorja, naj ima najboljši
telefon. Zakaj bi imel namreč telefon, ki dobro kliče, ko pa imaš lahko takega
z najboljšim HD zaslonom, radijskim sistemom, največjim pomnilnikom in naprednimi možnostmi za vse mogoče stvari.                                       
                                        
                                        
                                        
Zaključila bom s tem, da ne bi bilo kdaj
slabo otroke spustit na gmajno, na vrt, v blato. Res ne. Točno, umazali se
bodo. Pa kaj?! Prepogostokrat namreč opažam starše, ki svoje otroke držijo v
vati…po več let. Joj, da slučajno ne bo kaj staknil, da se slučajno ne bo
papacal, da slučajno ne bo česa pojedel. Pazi, ne tako daleč v vodo! In se je
otrok komajda s prstki dotaknil valovčka, zgolj iz radovednosti. 
Spomnim se, ko sem sama, kot majna, padla v vodo in tudi sama priplavala iz
nje. Malo sem sicer popila in nekaj mi je jo nehvaležno prišlo v nos, pa sem še
vedno tukaj. Živa in popolnoma zdrava. Pa ne da bi bili moji starši neskrbni. Bili
so namreč v normalno, zdravo razumsko skrbni. In sem jim zato tudi zelo
hvaležna.                             
                                        
                                        
                           
Zatorej vsi »preskrbni« starši. Včasih se je dobro prepustiti toku,
spustiti vajeti in dopustiti otroku, da dobi tistih nekaj bacilov več. Ne,
zaradi tega ne bo zbolel, le utrdil se bo. To je vsa umetnost. Pustite otroku
uživati! 
S to, sicer povsem drugačno temo v primerjavi z začetkom, pa tudi zaključijem.