Neizprosen sistem, naravnan, da v svoj vrtinec pogoltne
tiste najbolj ranljive in s tem toliko bolj dojemajoče duše, ki se morajo s
solzami v očeh, mahajoč staršem, spustiti med valove in loviti zrak. Z vsakim
novim dnem bolečina, ki pa nato počasi pojenja, ko se tako starši kot otrok
privadijo na to vsakodnevnost. Otrok se namreč sčasoma, ali pa kar takoj
naravna, zgradi svoj splav in z njim dere skozi brzice šolskega sistema. Vsaka
umirjena duša postane del načrta, tisti poslušni delček množice, ki je za sistem
nenevaren. Vsi stremijo k temu. Delaj dobro, sodeluj, nauči se vsako definicijo
do vejice natančno, sledi odličnim, skratka končaj šolo in postani znanstvenik.
Postani učenjak, mislec, doktor, magister, … Kdo namreč potrebuje manj kvalificirane poklice, kdo si želi pristati
zraven delavca, ki sloni na lopati zraven cestišča? Ne.. ti gotovo ne. Si
namreč sposoben in pameten, če tega ne veš ti je pa sociologinja tako rekla, ali
te pa mama na sestankih tako označuje. »Z mojim Maticem sva se vpisala v
gimnazijo, ja brihtna glava je..« »Z Nejo sem bila na informativnih. Šola se mi
zdi dovolj dobra zanjo.« In tako smo, hočeš ali nočeš vsi med valovi, s tokom
deremo bregove. 
Vsak od nas je nekakšen produkt želja naših staršev, babic,
dedkov, če pa že nič od tega si pa želimo dokazati, da zmoremo. Da nismo
cestarji, komunalci, čistilci,.. Rinemo v
sistem, končno dosežemo breg, a kaj ko je na bregu preveč ljudi in ni več
prostora za nas, čeprav si še tako želimo in hrepenimo po kopnem, pademo nazaj.
Ja točno taka je realnost. Vendar smo vseeno še vedno ljudje, iščemo izgovore
in krivca za nastali položaj, ja to je namreč naše delo. Smo v času, ko pravzaprav
metel sploh več ne poznamo. S čim bomo torej pometali pred svojim pragom, če za
to nimamo ustreznega orodja? Preko svoje umazanije se moramo tako oprijeti
sosedovega roba hiše ali pa državne svetilke. Obračamo se na politike, na
nezadosten gospodarski in ekonomski sistem, ves čas kažemo s prstom na drugega.
Govorimo, kritiziramo in razpravljamo o tem in onem, nobenega junaka pa ni, ki
bi bil pripravljen skočiti v mrzlo vodo in rešiti utapljajočega. Ne, tudi ti
nisi prav nič drugačen, kot tudi sama nisem. Zakaj? Ker je to za nas namreč
najvarnejša pot. Mogoče boš še sam utonil, če se boš šel igrat reševalca in s
tem junaka. Kaj veš, mogoče boš njega rešil, sam pa boš postal ujetnik deročega
toka. Tako. Raje ostani na varnem. Na suhem. Na trdnem. 
Res je, da sem tudi sama med množico
opazovalcev na bregu. Tudi sama se med njimi, ovčica ki si želi biti vodena s
strani velikih, ena izmed vseh, neopažena. Sledim sistemu, kot da se vse kar se
dogaja okoli mene v resnici ne dogaja. Živim zase in za svoj svet, pri tem pa
mi meje postavljajo drugi. Prepričujem se, da bi jaz vendarle skočila v vodo,
če bi le bila bližje, menim da bi. Upam da bi. Želim si sicer spremeniti svet,
izboljšati življenja ljudi, vendar se bojim, da žal ne bom nikoli našla orodja,
ki bi mi pri tem pomagalo. Tukaj vem, da bi se lahko razvila in s tem
izboljšala, vendar mi je že na začetku sistem vse porušil. Ja, spet sistem. On
je kriv. Krive so točke, ocene, rezultati, krivi so ljudje, ki se jim v glavah
vrtijo zgolj številke. Dandanes imamo pametne zdravnike, ja.. ti so tista
poučena elita, brihtni in razgledani ljudje. Škoda, da jih večina ne dela s
srcem. Z veseljem, kot se je to počelo včasih. Ko ti je gospod v beli halji še
svetoval, priporočil sprehod v naravi, ne pa zgolj predpisoval tablete. Recept
na recept, tako je naše trenutno zdravstvo. Če pa po slučajnosti recepta ni, je
to dovolj dobra zgodba upokojenke, ki o tej grozi pripoveduje novinarki
Tednika. Utapljajoča se duša, ki si pa nadvse želi postati del človekovega
življenja, še več, želi reševati njegovo življenje, pa ji žal zmanjka tistih
nekaj točk pri vpisu. Škoda. No, pa saj ti bo geologija, kamor pa si bila
sprejeta, ravno tako pri srcu.
Življenje. Za nekatere torej kruto, za nekatere čisto v
redu. Odvisno kako si ga razlagaš in ali vidiš napol prazen ali napol polen
kozarec. Vse namreč sloni na tebi. Življenje je zgolj eno. Zatorej menim,
da moramo iz slabe situacije potegniti najboljše, najti samega sebe v stvareh,
ki nam niso ljube, z dvignjenim pogledom korakati mimo množice in skočiti v
vodo, živeti moramo torej življenje, ki si ga želimo. Ključno pri vsem tem je
torej, da kljub goltajočemu se sistemu, ostanemo zvesti sami sebi, da ohranimo svojo človečnost. Ostanemo mi.
Eni in edini. Duša sredi valov.