Lekcija iz Brazilije
Alojz Ihan
V reviji Sience so bili nedavno objavljeni novi podatki o poteku in posledicah epidemije covid- 19 v dvomilijonskem brazilskem mestu Manaus, v katerem se je zaradi nekontrolirane epidemije “prekuženost” do oktobra 2020 povzpela na kar 75%. S tem so v Manausu pravzaprav “po naravni poti” dosegli mejo, ki bi pri covid-19 lahko pomenila ustavitev epidemije zaradi doseganja kolektivne imunosti – če je ta seveda pri spontanem prekuževanju (in brez cepljenja) sploh dosegljiva.
Zakaj dvomi, da morda zaščita s prekuženostjo morda sploh ni dosegljiva? Najprej gre za časovno dinamiko prekuževanja. V Manausu so kot v svetovni izjemi “uspeli” do oktobra doseči 75% prekuženost, v Sloveniji, ki smo kot država po prekuženosti, žal, tudi med svetovno smetano, je prekuženost januarja 2021 verjetno okoli četrtine. Tako počasna dinamika prekuževanja seveda poraja vprašanje o trajanju imunske zaščite pri tistih, ki so se okužili na začetku epidemije – koliko časa po preboleli bolezni bodo odporni na ponoven pojav bolezni, in čez koliko časa po preboleli bolezni bodo lahko začeli prenašati bolezen kot asimptomatski nosilci virusa? Če sta ta dva časa imunske zaščite pred zbolevanjem in prenašanjem okužb razmeroma kratka, na primer eno leto in manj, se epidemija začne vrteti v neskončnem krogu kot mačka, ki lovi svoj lastni rep. Kljub veliki človeški in družbeni ceni prekuževanja na koncu ostane bore malo epidemiološke koristi.
O tem, da čas imunske zaščite po naravni okužbi ni optimalen, da bi nanj računali, pričajo že do sedaj izmerjeni podatki o variabilnosti imunskega odziva po preboleli okužbi, saj nivoji protiteles v krvi pri blažjih oblikah bolezni izginejo že po mesecu ali dveh, pri težjih potekih pa vztrajajo nad pol leta. Tudi kompleksne študije imunskih odzivov (različnih vrst protiteles – zlasti nevtralizacijskih, protivirusnih limfocitov B in T) odražajo veliko variabilnost korelatov imunosti med ljudmi po preboleli bolezni – glede na potek bolezni, starost, imunsko stanje. Manjši del prebolevnikov, okoli desetina, že znotraj 3 mesecev izgubi merljive korelate imuske zaščite (nevtralizacijska protitelesa, citotoksični protivirusni odziv). Večina prebolevnikov ohrani znotraj pol leta po bolezni vsaj nekatere korelate imunske zaščite. To odražajo tudi trenutni rezultati obsežne študije SIREN, ki poteka v Veliki Britaniji in bo zajela 100 000 zdravstvenih delavcev po diagnozi covid-19. Med 20.787 do sedaj spremljanimi so imeli 6.614 potrjeno okuženih in 14.173 predhodno neokuženih. Po 5 mesecih so zaznali 44 okužb med prebolevniki in 554 okužb med predhodno neokuženimi – izračunana stopnja zaščite, ki jo nudi prebolela bolezen znotraj 5 mesecev je v tem primeru 83%.
Podatki iz Mananusa kažejo podobno nezanesljivo računico s prekuževanjem. Kljub 75% prekuženosti, ki naj bi teoretično zadostovala za ustavitev epidemije, se ta ni ustavila, ker je očitno še vedno dovolj neprekuženih ljudi, virus pa verjetno ne prenašajo samo neprekuženi, ampak tudi prekuženi prebivali Manausa. Imunost proti zbolevanju namreč ni isto, kot imunost proti prenašanju okužbe, slednja je praviloma kratkotrajnejša in to pojasnjuje, kako lahko epidemija v Mananusu še kar vztraja, čeprav prekuženi ljudje redko ponovno zbolijo – gre za pojav, ki velja sicer tudi za štiri znane “prehladne koronaviruse”. Tudi zanje velja, da človek za posamičnim od njih redko ponovno zboli isto leto.
Vse to pa samo potrjuje, kako zgrešena in hkrati morilska je ideja, da bi s prekuženostjo reševali problem epidemije. Večja prekuženost pomeni zgolj večjo ceno, človeško, materialno in
družbeno, ki jo plačamo na račun epidemije. V Sloveniji smo za četrtinsko prekuženost na primer plačali ceno 3000 mrtvih, prezasedenost zdravstvenih kapacitet s covid -19 bolniki in na račun tega bistveno manj kvalitetno delovanje zdravstvenega sistema za vse druge bolnike. Da o gospodarskih in družbanih posledicah epidemije sploh ne govorim. Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenija postala Manaus? Če bi se po brazilsko delali, da virusa ni ali je navadna gripica, in da ni potrebno delati cirkusa z maskami in pustiti, da vsak svobodno uveljavlja svojo pravico ko kuženja drugih? Po grobih preračunih iz števila žrtev Manausa bi glede na starostno strukturo Slovenije za 75% prekuženost plačali ceno nad 10 000 mrtvih in popoln kolaps zdravstva. In to je samo račun zaradi epidemije akutnega zbolevanja za covid-19, potem bi sledil dodaten račun še za množice novih kroničnih bolnikov, ki se bi pojavili zaradi dolgotrajnih posledic covid-19.
Lekciji iz Manausa in iz Slovenije o uspešnosti in hkratni ceni “naravnega prekuževanja” jasno kažeta, da prekuževanje prinaša zgolj veliko žrtev, paralizo zdravstva in družbe kot celote, na drugi strani pa skoraj nikakršne koristi pri zaustavljanju epidemije. Zato je v osnovi zgrešena tudi strategija kontrolirane epidemije (ples z virusom), ki jo puščamo do roba zmožnosti zdravstvenega sistema, saj ustvarja zgolj nepotrebne žrtve. Edina smiselna strategija je čimprejša epidemiološka sledljivost vseh okužb in čim širše cepljenje. Čeprav tudi za imunost po cepljenju ni zanesljivo, koliko časa bo vztrajala, pa analize po cepljenju s cepivom proizvajalca Moderna kažejo nastanek visoke koncentracije nevtralizacijskih protiteles, ki se stabilno in pri vseh skupinah cepljenih ohranjajo 3 mesece po zaključenem cepljenju, pri čemer med udeleženci različnih starostnih skupin ni bilo razlik. Ekstrapolacija teh rezultatov nakazuje dolgotrajno zaščito prek enega leta z nevtralizacijskimi protitelesi pri veliki večini cepljenih ljudi.
V vsakem primeru pa je cepljenje zaščita, ki v primerjavi s covid-19 ne prinaša ogromne cene v človeških žrtvah, prezasedenosti zdravstvenega sistema, rušenju družbenega življenja, da o škodi v gospodarstvu ne govorimo.
