Sivina v zelenem

Svet se je malenkost ustavil. Poletje je definitivno mimo. Najprej je bilo to zelo opazno, nato malo manj, zaradi sončnega oktobra, ki me je, resnici na čast, zmerno presenetil, saj sem navajena, da je moj rojstni dan navadno siv in deževen, nič nenavadnega, človek se navadi in si zaradi tega ne komplicira življenja, ali temu pripisuje kakšnih globjih pomenov… Tokrat pa sem to jesensko sonce vzela za nekaj precej samo po sebi umevnega, kot da se to za letošnje leto spodobi in je normalno, primerno in edino dopustno…

Letošnje leto, hm… Kakor se je začelo katastrofalno, s smrtjo in razpadom stvari, tako se je prelevilo v menda eno najlepših let mojega življenja. Brez pretiravanja. In poleg vsega, mi je kristalno jasno, da sem do tega prišla popolnoma sama, morda z delom na sebi, še več pa z izpuščanjem nepomembnih stvari, čustev, negativnih ljudi, misli, strahov… Ne pomnim kdaj nazadnje sem imela tako lepo poletje. Takšno, v pravem pomenu besede. Brez skrbi, brez načrtovanja, brez nep

Sploh ne vem kaj počnem. Tole recimo, z namenom, da bi napisala nekaj iskrenega… Kar je smešno. Sploh ne vem kaj je to. Iskrenost… Neka oseba, ki mi je bila dolgo časa zelo ljuba, mi je nedolgo tega rekla, da sem iskrena, kot njen najslabši delodajalec. Ne vem sicer, koliko vam to lahko pove o meni, ampak… Seveda. Ker pač moja iskrenost ni bila v okvirju njenih pričakovanj do mene… No, zelo dolgo je bila lahko prav brutalna, v obliki popolne nesposobnosti, da bi povedala laž, ravno dovolj dolgo, da sem dobila etiketo z napisom prasica. Potem sem pa obupala. In najbolj smešno pri vsem, je bilo to, da niti oseba sama, tej etiketi ni mogla verjeti, ker potem bi se, seveda, samo po sebi, postavilo vprašanje kaj hudiča počne z mano…. Torej… Vedela je, da nosi svoj delež in svojo krivdo… Je vedela? Gotovo. Vsaj podzavestno. Še zdaj ne vem dobro kaj to pomeni. Tudi tega ne, ali sem zares iskrena. Verjetno ne. Vsaj ne, kot bi to verjetno razumela večina. Bolj pa vsekakor od ljud

Tako. To je zaključek  zgodbe, ki  sem ga obljubila.  Če je bila  tematika ljubezen, je to verjetno njen  vrhunec. V vsej svoji patetiki in erotiki in neuslišanosti :). Torej, this is the end.  Ali je happy end? Človek se vpraša kaj sploh je happy end... Toliko je happy, kolikor  zmorem percepirati ta happiness... No... Je pa vseeno možnost. Tega jima nisem vzela. Morda se bom kdaj vrnila in konec napisala še enkrat, kdo bi vedel ;).  Upam, da bo branje komu v užitek, meni je pisanje vsekakor bilo... Pogrešala jo bom, tole zgodbo. V njej je veliko mene in še več simbolov in prispodob, za katere upam, da so vsaj komu sorodne. Spremljala me je 8 let. A je čas. Time to let it go.

Včasih se uležem na tla spalnice. To je pozicija, ki je najbližje zemlji. Tisto prečiščenje, o katerem sanjam, pa sem preveč vkalupljen ali len, da bi v tistem trenutku odšel ven in se zares ulegel na zemljo. Pustim telo, da se razpredmeti in poskušam občutiti kje so vozli. Pri tem gledam v strop. Vse tiste m

Tako. To je zaključek  zgodbe, ki  sem ga obljubila.  Če je bila  tematika ljubezen, je to verjetno njen  vrhunec. V vsej svoji patetiki in erotiki in neuslišanosti :). Torej, this is the end.  Ali je happy end? Človek se vpraša kaj sploh je happy end... Toliko je happy, kolikor  zmorem percepirati ta happiness... No... Je pa vseeno možnost. Tega jima nisem vzela. Morda se bom kdaj vrnila in konec napisala še enkrat, kdo bi vedel ;).  Upam, da bo branje komu v užitek, meni je pisanje vsekakor bilo... Pogrešala jo bom, tole zgodbo. V njej je veliko mene in še več simbolov in prispodob, za katere upam, da so vsaj komu sorodne. Spremljala me je 8 let. A je čas. Time to let it go.

Včasih se uležem na tla spalnice. To je pozicija, ki je najbližje zemlji. Tisto prečiščenje, o katerem sanjam, pa sem preveč vkalupljen ali len, da bi v tistem trenutku odšel ven in se zares ulegel na zemljo. Pustim telo, da se razpredmeti in poskušam občutiti kje so vozli. Pri tem gledam v strop. Vse tiste m

Tako. To je zaključek  zgodbe, ki  sem ga obljubila.  Če je bila  tematika ljubezen, je to verjetno njen  vrhunec. V vsej svoji patetiki in erotiki in neuslišanosti :). Torej, this is the end.  Ali je happy end? Človek se vpraša kaj sploh je happy end... Toliko je happy, kolikor  zmorem percepirati ta happiness... No... Je pa vseeno možnost. Tega jima nisem vzela. Morda se bom kdaj vrnila in konec napisala še enkrat, kdo bi vedel ;).  Upam, da bo branje komu v užitek, meni je pisanje vsekakor bilo... Pogrešala jo bom, tole zgodbo. V njej je veliko mene in še več simbolov in prispodob, za katere upam, da so vsaj komu sorodne. Spremljala me je 8 let. A je čas. Time to let it go.

Včasih se uležem na tla spalnice. To je pozicija, ki je najbližje zemlji. Tisto prečiščenje, o katerem sanjam, pa sem preveč vkalupljen ali len, da bi v tistem trenutku odšel ven in se zares ulegel na zemljo. Pustim telo, da se razpredmeti in poskušam občutiti kje so vozli. Pri tem gledam v strop. Vse tiste m

Že pred časom sem ugotovila, da večinoma vse družbene strukture reagirajo enako. Skupine ljudi, ki se družijo v grupe, so za moje pojme povečini nasilne. Tako do zunanjih osebkov, kot do lastnih članov. Kaj vem. Primer. Mene je od nekdaj vleklo v alternativo in potem sem ugotovila, da je vse isto. Alternativa, nealternativa, levi, desni…. Mambodžambo…. Tisti samooklicani alternativci, so po večini postali čudne vrste newagerji, med tem, ko so pravi ostali tiho, skrenilo je v različne smeri in morda je bilo nekaj časa še zanimivo in se je človek počutil del nečesa, potem pa si ugotovil, da je v skupini ljudi, pa kakršnokoli ideologijo, idejo ali politično prepričanje že gojijo, očitno prepovedano misliti s svojo glavo, oziroma posedovati misli, ki so samostojne in le tebi lastne.  Se pravi, če kar takoj razširim, prepovedano je biti sam svoj. No, to je, če nočeš biti izločen. Hvala bogu, se jaz, od nekdaj, če me kdaj slučajno zanese v kakšno grupo, predhodno izločim sama :). Ker nisem

Že pred časom sem ugotovila, da večinoma vse družbene strukture reagirajo enako. Skupine ljudi, ki se družijo v grupe, so za moje pojme povečini nasilne. Tako do zunanjih osebkov, kot do lastnih članov. Kaj vem. Primer. Mene je od nekdaj vleklo v alternativo in potem sem ugotovila, da je vse isto. Alternativa, nealternativa, levi, desni…. Mambodžambo…. Tisti samooklicani alternativci, so po večini postali čudne vrste newagerji, med tem, ko so pravi ostali tiho, skrenilo je v različne smeri in morda je bilo nekaj časa še zanimivo in se je človek počutil del nečesa, potem pa si ugotovil, da je v skupini ljudi, pa kakršnokoli ideologijo, idejo ali politično prepričanje že gojijo, očitno prepovedano misliti s svojo glavo, oziroma posedovati misli, ki so samostojne in le tebi lastne.  Se pravi, če kar takoj razširim, prepovedano je biti sam svoj. No, to je, če nočeš biti izločen. Hvala bogu, se jaz, od nekdaj, če me kdaj slučajno zanese v kakšno grupo, predhodno izločim sama :). Ker nisem

Že pred časom sem ugotovila, da večinoma vse družbene strukture reagirajo enako. Skupine ljudi, ki se družijo v grupe, so za moje pojme povečini nasilne. Tako do zunanjih osebkov, kot do lastnih članov. Kaj vem. Primer. Mene je od nekdaj vleklo v alternativo in potem sem ugotovila, da je vse isto. Alternativa, nealternativa, levi, desni…. Mambodžambo…. Tisti samooklicani alternativci, so po večini postali čudne vrste newagerji, med tem, ko so pravi ostali tiho, skrenilo je v različne smeri in morda je bilo nekaj časa še zanimivo in se je človek počutil del nečesa, potem pa si ugotovil, da je v skupini ljudi, pa kakršnokoli ideologijo, idejo ali politično prepričanje že gojijo, očitno prepovedano misliti s svojo glavo, oziroma posedovati misli, ki so samostojne in le tebi lastne.  Se pravi, če kar takoj razširim, prepovedano je biti sam svoj. No, to je, če nočeš biti izločen. Hvala bogu, se jaz, od nekdaj, če me kdaj slučajno zanese v kakšno grupo, predhodno izločim sama :). Ker nisem

Končala sem z delom in se frentično odtrgala od domačega parketa. Saj se hecam. Z veseljem. A leno. Včasih se moram spraviti na silo, ker mi sedenje pred kompjuterjem povzroči nekovrstno apatijo, in je vsak premik v smeri iz hiše, sila težak. Ampak na koncu mi nikdar ni žal. Vsak dan grem za dve uri ven. Nujno. Pogrešam pisanje, pa sem zdajle, ko sem se že vrnila, na hitro začela tipkati, s slabo vestjo, ker že toliko časa prelagam nadaljevanje moje zgodbe, ki sem ga obljubila... Ma kaj to, kaj pa imam komu jaz za obljubljati... Bolj sem si zadala, da moram to zaključiti... Smešno, toliko teksta sem imela že napisanega, zdaj pa mi ga je zmanjkalo le za zaključek. In le še en del mi manjka (mislim), pa sem se uštela pri časovni kalkulaciji in me je vmes zabukiralo delo, ki ga ne morem prestavljati, ki me hoče celo in zaradi katerega že tako in tako, cele božje dni čemim pred kompjuterjem. Joia di vivere, bi se reklo, pa še v stilu dela, ki ga dela

Končala sem z delom in se frentično odtrgala od domačega parketa. Saj se hecam. Z veseljem. A leno. Včasih se moram spraviti na silo, ker mi sedenje pred kompjuterjem povzroči nekovrstno apatijo, in je vsak premik v smeri iz hiše, sila težak. Ampak na koncu mi nikdar ni žal. Vsak dan grem za dve uri ven. Nujno. Pogrešam pisanje, pa sem zdajle, ko sem se že vrnila, na hitro začela tipkati, s slabo vestjo, ker že toliko časa prelagam nadaljevanje moje zgodbe, ki sem ga obljubila... Ma kaj to, kaj pa imam komu jaz za obljubljati... Bolj sem si zadala, da moram to zaključiti... Smešno, toliko teksta sem imela že napisanega, zdaj pa mi ga je zmanjkalo le za zaključek. In le še en del mi manjka (mislim), pa sem se uštela pri časovni kalkulaciji in me je vmes zabukiralo delo, ki ga ne morem prestavljati, ki me hoče celo in zaradi katerega že tako in tako, cele božje dni čemim pred kompjuterjem. Joia di vivere, bi se reklo, pa še v stilu dela, ki ga dela