Že ko sem bil otrok, mi je bilo rečeno, da zame ni upanja, da bom nekoč hodil. Katastrofa od zdravnikov, ki so že pri mojih 2 letih dvignili roke od mene in rekli, da sem brezupen primer (tako mi je mati govorila vse otroštvo, pri tem pa vztrajno delala z menoj, da sem danes kolikortoliko normalen odrasel moški, ne pa kakšen kripelj v kakšni instituciji, kamor so me takrat hoteli vtakniti zdravniki. Toliko o lepotah sistema v tedanji Jugoslaviji, ki ga nekateri tako opevajo.

Vrnimo se v sedanjost. Kot vidim, je še danes tako. Medtem, ko zdravstvena blagajna preplačuje zdravila in tehnične pripomočke, ker si zdravniki, ki sodelujejo v vsej tej godlji, tako želijo raznih safarijev in luksuznih potovanj po svetu, otroci s cerebralno paralizo nimajo pravice do ustrezne rehabilitacije (le ena ura fizioterapije tedensko, pri čemer pa je to absolutno premalo). (vir) Katastrofa vseh katastrof. Njim pripada le varstveno delovni center - institucija za ljudi, ki so nezmožni samostojnega življenja in prispevanja k družbi. (vir) Marsikdo od njih bi lahko živel normalno življenje, če bi se njihovi starši pobrigali zanje (in imeli sredstva za rehabilitacijo). Žal premnogi verjamejo zdravnikom, ki dvignejo roke nad otroki, ker so zanje zdravniki bogovi v belem.