Med grško krizo sta vse odločitve pravzaprav sprejeli Nemčija in Francija, za preostale države pa so bile obvezne. Tako ne gre več, pravi sociolog Nikolai Genov z univerze Freie Universität v Berlinu.
Kako ocenjujete odziv Evropske unije na prejšnji krizi – na svetovno in grško finančno krizo?
Naj začnem s pozitivnim stanjem med letoma 2000 in 2007. To je bil najboljši čas za globalizacijo, v Evropski uniji je bil to čas širitve na vzhod. Precej uspešni sta bili širitvi v letih 2004 in 2007. Deset držav so sprejeli kot polnopravne članice Evropske unije. Sprejeta je bila pravna ureditev, ki je dejansko pretežno delovala, na primer skupna politika zaposlovanja. Vse države EU so se pridružile tej skupni politiki in v tistem trenutku je bila precej učinkovita, saj je bila takrat stopnja brezposelnosti precej nizka.
Leta 2008 je prišla prva kriza – svetovna finančna in gospodarska kriza. Bilo je precej srečanj G8, G2 (Kitajska in ZDA), vrh Evropske unije, toda o skupni politiki se niso mogli dogovoriti. Britanci so devalvirali funt, Nemci so uvedli podpore avtomobilski industriji (2.000 evrov podpore ob zamenjavi staro za novo), Francozi so ogromno javnega denarja namenili infrastrukturi, da bi pomagali domači delovni sili, Poljaki so si denar izposojali na mednarodnih finančnih trgih.
Mar 18, 2016